Jedro

Odločitev v točki 1. odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-43/96 z dne 3.7.1997 (Uradni list RS št. 45/97 z dne 25.7.1997) ne pušča nobenega dvoma o tem, da v obravnavani zadevi ni pomembno, da so bile občine kot lokalne samoupravne skupnosti usta- novljene pozneje, kakor pa je bila izdana (na začetku te revizijske odločbe citirana) sodba Vrhovnega sodišča - ampak je pomembno le, da v času izdaje izpodbijanega pravnomočnega sklepa ni bilo več občin kot družbenopolitičnih skupnosti, temveč so že obstajale občine kot lokalne samoupravne skupnosti.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje razveljavi v izpodbijanem delu (točka 1. - zavrnitev pritožbe predlagateljic, in točka 2. - z izjemo dela, v katerem je ugotovljena delna odškodninska odgovornost R. S.). Zadeva se v tem delu vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom odločilo, da je prva nasprotna udeleženka R. S. dolžna izplačati predlagateljicam vsaki do ene četrtine odškodnino za zaplenjeno premoženje (zaplenjeno pravnemu predniku predlagateljic F. Z.), ki skupno znaša 54,797.736,95 SIT, v 15 dneh po pravnomočnosti sklepa in skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje tega sklepa do plačila - medtem ko je zavrnilo višji zahtevek predlagateljic.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom:

1. zavrnilo pritožbo predlagajoče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sklep prve stopnje v zavrnilnem delu;

2. ugodilo pritožbi (prve) nasprotne udeleženke in sklep prve stopnje v odločitvi o temelju odškodninske odgovornosti spremenilo, tako da je ugotovilo odškodninsko odgovornost nasprotne udeleženke (R. S.) za zaplenjeni poltovorni avtomobil znamke Fiat in motorno kolo znamke DKW, v preostalem delu (glede odgovornosti za preostalo zaplenjeno premoženje) pa ugotovilo, da ni odškodninske odgovornosti te nasprotne udeleženke;

3. razveljavilo odločitev o znesku odškodnine in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Zoper ta pravnomočni sklep (točki 1. in 2.) sodišča druge stopnje je predlagajoča stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP (Zakona o pravdnem postopku) in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sklepa, tako da bo pritožbi predlagateljic ugodeno, pritožba prve nasprotne udeleženke pa bo zavrnjena, podrejeno pa razveljavitev sklepa druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo odločanje. Revizijski razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP nasprotna udeleženka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Kar zadeva revizijski razlog bistvenih kršitev določb postopka, revizijsko sodišče v mejah uradnega preskusa (386. člen ZPP) ni ugotovilo, da bi v postopku prišlo do bistvene kršitve določb postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 37. členom (ZNP) Zakona o nepravdnem postopku. Druge bistvene kršitve določb postopka se upoštevajo, samo če so in kakor so z revizijo izrečno uveljavljane.

Revizija formalno (po določbah 1. in 2. točke prvega odstavka 385. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 354. člena ZPP) ne opredeljuje nobene bistvene kršitve določb postopka. Pač pa vsebinsko uveljavlja kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP na drugi stopnji na dveh mestih.

Najprej uveljavlja ta revizijski razlog s tem, da sodišču druge stopnje očita, češ da njegov sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni in si nasprotujejo - kar konkretizira z očitkom, da se sodišče druge stopnje najprej sklicuje na 22. člen Zakona o zaplembi premoženja in izvrševanju zaplembe, ki je res določal, da z zaplenjenim premoženjem upravljajo državni organi - nato pa nadaljuje z nejasnim in nasprotujočim sklepanjem, da v konkretnem primeru zaplenjeno premoženje ni bilo izročeno organu države FLRJ temveč upravi premoženja pri OLO L.o., ki pa naj bi bil po izrecni navedbi sodišča vendarle organ državne oblasti. V nadaljevanju pa revizija očita sodišču druge stopnje, da vseskozi govori o organih državne oblasti in ne o organih upravnoteritorialnih enot, zaradi česar da so njegovi zaključki v nasprotju z razlogi sklepa. To pa po stališču revizije velja tudi za nadaljnjo ugotovitev, da naslednik OLO L.o. ni Republika Slovenija, temveč naj bi to bile občine kot temeljne družbenopolitične skupnosti oziroma sedanje samoupravne lokalne skupnosti.

Vsi pravkar povzeti očitki so po formulaciji sicer očitki v smislu bistvene kršitve določb postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, po vsebini pa so očitki na račun uporabe materialnega prava, s katerega razlago v izpodbijanem sklepu se predlagajoča stranka ne strinja. V tej vsebini bo nanje odgovorjeno v nadaljevanju, kot očitki procesnih kršitev pa niso utemeljeni.

Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava je utemeljen, čeprav večini revizijskih razlogov ni mogoče pritrditi. Tako na podlagi predlagateljičinih revizijskih razlogov kakor pri uradnem delu (386. člen ZPP) revizijskega preskusa izpodbijanega sklepa se je revizijsko sodišče ukvarjalo z možnostjo drugačne razlage odločilnih materialnopravnih določb, torej s tisto, za katero se v reviziji zavzema predlagateljica. Ugotovilo je, da ni mogoče imeti nobenega utemeljenega pomisleka proti pravni presoji, na katero se opira izpodbijani sklep, kar zadeva temeljno vprašanje, na katero sta sodišči prve in druge stopnje dali različen odgovor - to je glede pojmovanja državne lastnine v času obravnavane zaplembe in glede (s tem vprašanjem neločljivo povezanega) pojmovanja tedanjih upravnoteritorialnih enot in njihovih ljudskih odborov. Pravilnih razlogov sodišča druge stopnje o tem revizijsko sodišče ne bo ponavljalo.

Ves čas postopka je nesporno (sledi pa tudi iz nespornih navedb o podlagi obravnavane zaplembe, kakor tudi iz predloženih sodnih odločb), da je bila zaplemba premoženja pravnega prednika predlagateljic izvršena v času veljavnosti Zakona o zaplembi/46 (spremenjeno in prečiščeno besedilo Zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe, Ur. l. DFJ št. 40/45, uveljavljeno z Zakonom o potrditvi, spremembah in dopolnitvah zakona o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije z dne 9.6.1945, Ur. l. FLRJ 61/46, usklajeno z ustavo FLRJ/46). Prav tako je ves čas postopka nesporno, da je za zahtevek predlagajoče stranke: - temeljna pravna podlaga 145. člen ZIKS (Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, Ur. l. SRS 17/78, 32/89, RS 12/92 in 58/93), po katerem se zaplenjeno premoženje vrne obsojencu oz. njegovim dedičem, če je kazen zaplembe premoženja razveljavljena (1. odstavek) in sicer v primeru, če vrnitev zaplenjenega premoženja (ali posameznih njegovih delov) stvarno ali pravno ni več mogoča, tako da povrne dejansko vrednost tega premoženja (po času izdaje sklepa o vrnitvi in po stanju v času zaplembe) tista družbenopolitična skupnost, ki je premoženje prevzela (2. odstavek); - temeljna dejanska podlaga pa sprememba kazenske sodbe zoper pravnega prednika predlagateljic F.Z., izrečena s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I Ips 165/91 z dne 20.11.1991, s katero je bilo odločeno tudi, da se imenovanemu ne izreče kazen zaplembe premoženja.

Iz pravkar navedenega sledi, da so temeljna materialnopravna vprašanja, na katera je potrebno pri preskusu izpodbijanega sklepa odgovoriti (in s katerimi se torej povsem utemeljeno in skoraj v celotni potrebni vsebini ukvarja revizija), naslednja: 1) Kako uporabiti določbe ZIKS, ki izhajajo iz nelastninsko koncipirane družbene lastnine (142. člen: "zaplenjeno premoženje postane s pravnomočnostjo sodbe, s katero je bila izrečena kazen zaplembe, družbena lastnina in se izroči občini, v kateri je to premoženje"), v primeru, ko je zaradi zaplembe premoženje "prešlo v državno last" (prvi odstavek 5. člena Zakona o zaplembi/46) - in to tedaj, ko (v času odločanja veljavna) zakonodaja tudi o premoženju, ki je v družbeni lastnini na podlagi predpisov o zaplembah, posebej tudi zakona o zaplembi/46, govori kot o podržavljenem premoženju (19. točka prvega odstavka 3. člena Zakona o denacionalizaciji, Ur. l. RS 27/91-I)? 2) Kako pojmovati "družbenopolitično skupnost" iz 2. odstavka 145. člena ZIKS (ob jasni določbi 142. člena ZIKS, da je to v času veljavnosti ZIKS občina, torej le ena izmed vseh tedanjih družbenopolitičnih skupnosti) v primeru, ko predpisi, veljavni v času zaplembe, niso poznali takega pravnega subjekta, ker je bil družbenopolitični sistem ustavno koncipiran drugače? 3) Ali je potrebno in kako upoštevati, da je po nastanku dejanske podlage za vrnitev zaplenjenega premoženja (v obravnavani zadevi po izdaji sodbe I Ips 165/91 z dne 20.11.1991) prišlo do nove ustavne koncepcije lokalne samouprave (Ustava Republike Slovenije z dne 23.12.1991, Ur. l. RS 33/91) - zaradi katere občine kot lokalne samoupravne skupnosti, obstoječe v času odločanja, niso istovetne občinam kot temeljnim družbenopolitičnim skupnostim (ki so opravljale določene državne funkcije, prim. 5. člen Ustavnega zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije, ibid.), ki so obstajale v času nastanka dejanske podlage za vrnitev zaplenjenega premoženja ? Kar zadeva prvo vprašanje izmed pravkar naštetih, je potrebno najprej ugotoviti, da je bilo z Zakonom o zaplembi/46 določeno: - s pravnomočnostjo sodbe, s katero je bila izrečena zaplemba, dobi država lastninsko pravico na zaplenjenem premoženju, kakor tudi ostale premoženjske pravice, ki so obsežene z zaplembo (8. člen); - sodišče, ki izvršuje zaplembo, izroči premoženje v posest državnemu organu, ki je pristojen za njega upravljanje (22. člen); in - zaplenjeno premoženje upravlja državni organ, ki je za to pristojen, po posebnih predpisih (24. člen).

V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno, da je bilo pri revizijski presoji obravnavano zaplenjeno premoženje izročeno Upravi ljudskega premoženja pri Okrajnem ljudskem odboru L.o. (v nadaljevanju: OLO L.o.). Res je, kakor opozarja revizija, da so bili tedaj ljudski odbori po Splošnem zakonu o ljudskih odborih (Ur. l. FLRJ 49/49, v nadaljevanju SZLO/49) opredeljeni kot lokalni organi državne oblasti v upravnoteritorialnih enotah (prvi odstavek 1. člena). Vendar pa revizija iz take opredelitve ljudskih odborov napravi zmotne materialnopravne sklepe, katerih bistvo je trditev, da je bilo obravnavano premoženje ob zaplembi izročeno organu države in torej državi. Pri tem se revizija sklicuje na načelo enotnosti oblasti, ki da je veljalo vse do uvedbe komunalnega sistema oz. sistema družbenopolitičnih skupnosti. Ljudski odbori so bili v tem sistemu enotne oblasti najvišji organi državne oblasti lokalnega pomena (2. člen SZLO/49), ki pa so bili v medsebojnem razmerju stroge hierarhične podrejenosti oz. nadrejenosti. Edina tedaj obstoječa družbenopolitična skupnost je bila po mnenju revizije država. Pravica upravljanja, razpolaganja in uporabe stvari v državni lastnini je pripadala njenemu titularju - državi, ki je ta upravičenja izvrševala preko svojih - državnih organov. Revizija se pri tem sklicuje tudi na Pravilnik o uporabi in izvrševanju 6. člena Zakona o zaplembi in izvrševanju zaplembe (Ur. l. FLRJ 87/47, v nadaljevanju Pravilnik 87/47), posebej na določbe, da lastniku, ki mu ni mogoče vrniti zaplenjenega premoženja, povrne njegovo vrednost država (3. člen); da se zahteva za tako povrnitev pošlje Ministrstvu za finance FLRJ (5. in 6. člen); da to ministrstvo odredi tako izplačilo v breme bivšega tekočega računa bivše Komisije za ljudsko imetje vlade FLRJ (8. člen).

Ni mogoče pritrditi pravkar povzetim revizijskim utemeljitvam stališča predlagajoče stranke, da je bilo v času veljavnosti Zakona o zaplembi/46 zaplenjeno premoženje vselej izročeno državi - ker da je to ustrezalo tako koncepciji državne lastnine kakor koncepciji enotne (državne) oblasti. Po Ustavi iz leta 1946 (Ur. l. FLRJ 10/46) so obstajale tri lastninske sfere, tri oblike lastninske pravice: lastninska pravica države, lastninska pravica zadružnih organizacij in lastninska pravica zasebnih fizičnih in pravnih oseb. Čeprav je res, da je zaplenjeno premoženje prešlo v državno last (1. odstavek 5. člena Zakona o zaplembi/46), pa je to treba razumeti v kontekstu celotnega problema (vseh treh prej naštetih temeljnih vprašanj) te zadeve tako, da je prešlo v tisto lastninsko sfero, ki se je sprva imenovala državna lastnina, nato splošno ljudsko premoženje in nazadnje družbena lastnina. Ne sme se namreč prezreti, da so vsi predpisi tedanjega časa zahtevali, da se za vsako državno premoženje oz. spošno ljudsko premoženje določi tudi organ, ki tako premoženje upravlja.

Po SZLO/49 so bili ljudski odbori opredeljeni kot lokalni organi državne oblasti v upravnoteritorialnih enotah (1. odstavek 1. člena), to je v enotah, na katere republiški zakon razdeli ljudsko republiko (2. člen). Za obravnavani problem je pomembno, da je bila ljudskim odborom dana pravica, upravljati s splošnim ljudskim premoženjem lokalnega pomena, ga uporabljati in z njim razpolagati ob pogojih in v mejah, določenih z zakonom (17. člen). Določeno je bilo tudi, da je ljudski odbor pravna oseba, ki jo zastopa predsednik izvršilnega odbora (24. člen). Pravica upravljanja s splošnim ljudskim premoženjem v citirani vsebini je bila premoženjska pravica, obsegala pa je iste upravičenosti, ki jih obsega lastninska pravica (prim. Stvarno pravo dr. Alojzija Finžgarja, Ljubljana 1952, str. 68).

Pravkar povedano pomeni, da je v primerih, kakršen je obravnavani, odločilno, komu je bilo zaplenjeno premoženje izročeno v upravljanje. To pa je zaključek odgovora na prvo in obenem že prehod na drugo vprašanje izmed prej naštetih treh temeljnih vprašanj te zadeve.

Kakor hitro ni mogoče šteti, da je bilo pri izvršitvi zaplembe po Zakonu o zaplembi/46 zaplenjeno premoženje vselej izročeno državi (FLRJ), je pri odločanju o tem, katera družbenopolitična skupnost je plačnik protivrednosti zaplenjenega premoženja (odškodnine zanj) v primeru iz 2. odstavka 145. člena ZIKS, potrebno ugotoviti, kateri ljudski odbor je prvi prevzel v upravljanje to premoženje, potem ko je bilo zaplenjeno (kolikor ga, glede na njegov narodnogospodarski pomen ni prevzela republika - kar se je v obravnavanem primeru zgodilo glede dveh vozil, navedenih v točki 2. sklepa druge stopnje - ali zvezna država).

Za ljudski odbor določene upravnoteritorialne enote, koncipiran tako, kot je bilo prej obrazloženo, je v primeru "vračanja" zaplenjenega premoženja po 2. odstavku 145. člena ZIKS (torej plačila njegove protivrednosti) treba šteti, da je pravni prednik določene občine kot družbenopolitične skupnosti, obstoječe v času, ko je nastala dejanska podlaga za vrnitev. Presoja vseh vprašanj mora biti opravljena po določbah ZIKS, zato (že prej povzeto) revizijsko sklicevanje na Pravilnik 87/47 ni utemeljeno niti kot argument glede tega, katera nasprotna udeleženka je pasivno legitimirana za zahtevek predlagajoče stranke.

Katera občina je zavezana za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje, obravnavano v tem revizijskem postopku, je bilo v času obstoja občin kot družbenopilitičnih skupnosti - to je vse do uzakonitve lokalne samouprave po Ustavi Republike Slovenije - predvsem dejansko vprašanje. Izpodbija-ni sklep ni dal pravno-močnega odgovora na to vprašanje. Zato se revizijsko sodišče - v primeru, če na tretje izmed obravnavanih treh temeljnih materialnopravnih vprašanj ne bi bilo potrebno odgovoriti tako, kakor bo obrazloženo v nadaljevanju - ne bi moglo ukvarjati s tistimi razlogi, ki jih revizija navaja na račun možnih težav pri ugotavljanju plačnika po 2. odstavku 145. člena ZIKS (če to ne bi bila prva nasprotna udeleženka - Republika Slovenija), glede na vrsto sprememb v teritorialni razdelitvi Slovenije v času od zaplembe do odločanja v tej zadevi. Predvsem pa je seveda jasno, da morebitne težave pri odgovarjanju na to (pretežno) dejansko vprašanje (pravnega naslednika OLO L.o.) same ne bi mogle biti razlog za odgovor, ki ga terja revizija, to je za pasivno legitimacijo Republike Slovenije za zahtevek predlagajoče stranke. Tudi splošnih načel varstva oškodovanca, za katera se revizija zavzema na koncu, ni mogoče videti kot možne podlage za (izključno - ali solidarno po 206. členu Zakona o obligacijskih razmerjih) odgovornost te nasprotne udeleženke, ki je lahko le odgovornost na podlagi 2. odstavka 145. člena ZIKS.

Kot tretje vprašanje izmed naštetih temeljnih vprašanj, s katerimi se je (predvsem zaradi vsebine revizije) potrebno ukvarjati pri preskusu uporabe materialnega prava v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, preostaja še vprašanje, ali je pri presoji pasivne legitimacije Republike Slovenije za zahtevek predlagajoče stranke mogoče (in treba) upoštevati uvedbo lokalne samouprave - to je ustanovitev občin kot lokalnih samoupravnih skupnosti (139. člen Ustave), do katere je prišlo po nastanku dejanske podlage za zahtevek predlagateljic po 2. odstavku 145. člena ZIKS.

Ustanovitev občin kot lokalnih samoupravnih skupnosti (Zakon o lokalni samoupravi, Ur. l. RS 72/93-20/95 in Zakon o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij, Ur. l. RS 60/94 in 69/94), s katero so prenehale obstajati občine kot družbenopolitične skupnosti (v smislu 2. odstavka 145. člena v zvezi s 142.členom ZIKS), je seveda odprla vprašanje pravnega nasledstva glede obveznosti, ki so nastale v breme prejšnjih občin iz naslovov po 2. odstavku 145. člena ZIKS. Tak je obravnavani primer.

Materialnopravno podlago za odgovor, ki ga terja, to je za odgovornost prve nasprotne udeleženke, vidi revizija neutemeljeno v Zakonu o prevzemu državnih funkcij, ki so jih do 31.12.1994 opravljali organi občin (Ur. l. RS 29/95), ki je (po njegovem 6. členu) nadomestil 101. člen Zakona o upravi (Ur. l. RS 67/94) - kot neustavno zakonsko določbo po oceni Ustavnega sodišča (Odločba št. UI 285/94-105, Ur. l. RS 20/95) - na katero se je predlagajoča stranka sicer sklicevala pred izpodbijanim sklepom (pripravljalni spis z dne 15.2.1995, l.št. 56).

Zakonodajalec je sedaj obravnavano vprašanje rešil drugače, kakor meni revizija, in sicer z določbami 29. člena Zakona o financiranju občin (Ur. l. RS 80/94), po katerih država zagotavlja določena sredstva (za finančno izravnavo do višine 88% zagotovljene porabe na prebivalca, v zvezi s 3. odstavkom 20. člena, podrobnosti v kontekstu obravnavane revizijske zadeve niso zanimive) - med drugim tudi takrat, kadar se občini zaradi odškodnin po ZIKS (Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij) zniža zagotovljena poraba na prebivalca iz 20. člena tega zakona pod 88% zagotovljene porabe. Ta zakonska določba ne pušča nobenega dvoma, da naj ob prehodu (in zaradi prehoda) s prejšnjega sistema občin kot temeljnih družbenopolitičnih skupnosti na sistem občin kot lokalnih samoupravnih skupnosti, obveznosti občin iz naslova odškodnin po 2. odstavku 145. člena ZIKS po volji zakonodajalca ne bi prešle na državo, prvo nasprotno udeleženko v tem postopku.

Vendar pa se je v času po vložitvi revizije izkazalo, da ta zakonodajna rešitev ni ustavna. Ustavno sodišče Republike Slovenije je namreč z odločbo št. U-I-43/96 z dne 3.7.1997 (Uradnim list RS št. 45/97 z dne 25.7.1997) odločilo:

1. Drugi odstavek 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Urdni list SRS št, 17/78 in kasnejši) ni v neskladju z ustavo, če se razlaga tako, da je po ustanovitvi občin kot samoupravnih lokalnih skupnosti zavezanec iz te določbe le Republika Slovenija.

2. V prvem odstavku 29. člena Zakona o financiranju občin (Uradni list RS št. 15/94) se razveljavijo besede: ..."in odškodnin po zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij...".

Odločitev v točki 1. citirane odločbe Ustavnega sodišča ne pušča nobenega dvoma o tem, da v obravnavani zadevi ni pomembno, da so bile občine kot lokalne samoupravne skupnosti ustanovljene pozneje, kakor pa je bila izdana (na začetku te revizijske odločbe citirana) sodba I Ips 165/91 Vrhovnega sodišča - ampak je pomembno le, da v času izdaje izpodbijanega pravnomočnega sklepa ni bilo več občin kot družbenopolitičnih skupnosti, temveč so že obstajale občine kot lokalne samoupravne skupnosti. Pri taki jasnosti izreka in pri vsebini prejšnjih delov obrazložitve te revizijske odločbe tudi ni potrebno povzemati razlogov Ustavnega sodišča v navedeni odločbi.

Po pravkar povedanem pa se je tako izkazalo, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je spremenilo sklep prve stopnje (v obsodilnem delu glede prve nasprotne udeleženke, ob hkratni razveljavitvi odločitve o višini obveznosti te nasprotne udeleženke), tako da je z vmesnim ugotovitvenim sklepom odločilo, da ni odgovornosti prve nasprotne udeleženke - države Republike Slovenije glede tistega (premičnega) premoženja, ki je bilo ob zaplembi premoženja pravnega prednika predlagateljic izročeno OLO L.o.. Tako pa se je izkazalo, da sodišče druge stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje ni preskusilo sklepa sodišča prve stopnje v celotnem obsegu, v katerem ga je izpodbijala prva nasprotna udeleženka - ni namreč odgovorilo na pritožbene razloge, s katerimi je bila izpodbijana odločitev o višini obveznosti prve nasprotne udeleženke. Zatorej je bilo treba v tem delu (točka 2. izreka v izpodbijanem delu) sklep sodišča druge stopnje razveljaviti in zadevo v tem delu vrniti sodišču druge stopnje v novo odločanje (2. odstavek 395. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Kar zadeva preskus izpodbijanega sklepa v obsegu zavrnitve pritožbe predlagajoče stranke in potrditve sklepa prve stopnje v tem delu odločitve o obveznosti prve nasprotne udeleženke, je bilo treba opraviti le preskus uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti. Revizija v tem delu namreč ni obrazložena. Uradni preskus je pokazal, da glede na materialnopravno zmotnost odločitve o temelju odgovornosti te nasprotne udeleženke (točka 2. sklepa), ki je narekovala razveljavitev tega dela odločitve sodišča druge stopnje, zavrnitve pritožbe predlagateljic (točka 1. sklepa) ni mogoče zanesljivo preskusiti s stališča pravilne uporabe materialnega prava. Kolikor bi namreč sodišče druge stopnje pri ponovnem odločanju o pritožbi prve nasprotne udeleženke (zaradi nezadostno razčiščene podlage za odločitev o višini odškodninske obveznosti prve nasprotne udeleženke) razveljavilo sklep sodišča prve stopnje v delu, ki ga izpodbija ta pritožba, bi se namreč utegnilo izkazati, da pravnomočna zavrnitev pritožbe predlagateljic - zavrnitev zahtevka za odškodnino, ki presega na prvi stopnji prisojeni znesek - predstavlja oviro za pravilno uporabo materialnega prava, po katerem se denarna odškodnina za zaplenjeno premoženje prisodi po razmerah v času odločanja (pomembni so zlasti valutni tečaji, kakor je razvidno iz obrazložitve sklepa prve stopnje). Tak razmislek je narekoval presojo, da je tudi reviziji zoper zavrnitev pritožbe predlagateljic (točka 1. sklepa druge stopnje) potreb-no ugoditi in sicer na enak način kakor glede prej obrazloženega dela, torej z razveljavitvijo sklepa druge stopnje (na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP) in vrnitvijo zadeve sodišču druge stopnje v novo odločanje.

Napotki sodišču druge stopnje, glede na vse doslej obrazloženo, niso potrebni.

Odločitev o stroških revizijskega postopka ima podlago v določbi 3. odstavka 166. člena ZPP.