Jedro

Med primere, ko je pobot izključen po 341. čl. ZOR, ne spadajo tisti primeri, ko se med seboj srečata enaki terjatvi iz istega pravnega naslova, kot npr. odškodninska terjatev za škodo, storjeno z okvaro zdravja, ki jo vtožuje tožnik in ki jo ugovarja v pobot toženec.

Izključitev pobota odškodninske terjatve za škodo storjeno z okvaro zdravja ali s povzročitvijo smrti z drugimi terjatvami je posledica poudarjenega varstva človekove osebnosti. Ker v tem primeru stojita nasproti tako prizadetost osebnosti tožnika kot prizadetost osebnosti toženca na istem področju, ni razloga za izključitev pobota, saj se srečujeta terjatvi za škodo na enaki dobrini. Člen 341 ZOR je razlagati le tako, da ne morejo prenehati s pobotom terjatve, navedene v tem členu, s terjatvami, ki imajo drugo naravo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu pod tč. 1, 2, ter v prvem in drugem odstavku tč. 3 ter v točki 4 izreka razveljavi ter se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da obstoji terjatev tožnikov proti tožencema v znesku 274.098,00 SIT. Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožencev proti tožnikoma v enakem znesku, nato pa tožencema naložilo, da sta nerazdelno dolžna plačati tožniku S.Z. 184.098,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 98,00 SIT od 8.7.1989 dalje do plačila, od zneska 184.000,00 SIT pa od 18.1.1994 dalje do plačila. Drugemu tožencu J.O. pa je bilo naloženo, da mora plačati tožnici F.S. 90.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.1.1994 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, tožencema pa nerazdelno naložilo, da morata tožnikoma povrniti pravdne stroške, odmerjene na 115.585,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da sta stranki soodgovorni za tožniku S.Z. nastalo škodo in sicer toženca do 80 %, tožnik pa do 20 %, drugi toženec J.O. pa v celoti za škodo, ki je nastala tožnici. Pobotni ugovor tožencev proti terjatvi tožnikov je štelo kot neutemeljen glede na nedopustnost pobotanja odškodninske terjatve za škodo, storjeno z okvaro zdravja ali s povzročitvijo smrti. Štelo je, da po 341. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih ni možen pobot z nasprotno terjatvijo, ne more pa prenehati s pobotom tudi terjatev, nastala z namerno povzročitvijo škode.

Proti sodbi sta se pritožila toženca, ki jo izpodbijata iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navajata tako kot tudi že v kazenskem postopku, da nista prva napadla tožečo stranko, saj sta se v dogodku le branila, ker sta bila izzvana in sta bila ob tem tudi sama poškodovana. Tožniku ni nastala takšna škoda, kot jo opisuje v svojem zahtevku. Prisojena odškodnina za poškodbe, kot jih je utrpel, je previsoka in tudi ne upošteva prispevka tožnika k temu, da je do takšnega ravnanja sploh prišlo. Povsem sporna pa je odškodnina za tožnico zaradi telesnih poškodb. Iz medicinske dokumentacije je le razvidno, da se je zglasila pri zdravniku mesec dni po dogodku zaradi bolečin v trebuhu. Iz celotne zdravstvene dokumentacije je razvidno, da že več let boleha za raznimi kroničnimi boleznimi, samih poškodb, ki naj bi ji nastale kritičnega dne, pa ni možno ugotoviti in jih izkazati. Navajala je, da je bruhala kri zaradi poškodbe, vendar pa tega internist ni ugotovil, kar kaže na to, da se je tožnica vse o dogodku izmislila. Poleg tega pa udarca, s katerim naj bi bile poškodbe tožnici prizadejane, nihče ni videl. Če bi bila od udarca res padla, bi ji glede na njena leta to povzročilo težje poškodbe. Sicer pa je tožena stranka predlagala zaslišanje lečeče zdravnice iz T., ki bi lahko opisala, v kakšnem stanju je bila tožnica v času pregleda, pa je to sodišče zavrnilo, čeprav bi se z njenim zaslišanjem dalo nedvomno ugotoviti, ali je sploh prišlo do udarca. Pritožnika predlagata, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba je utemeljena.

V mejah preizkusa izpodbijane sodbe po 365. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožbeno sodišče ugotavlja, da je podan uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Toženca sta proti prvemu tožniku uveljavljala v pobot svoji terjatvi iz naslova nepremoženjske škode, to je enako škodo, kot jo vtožuje tudi prvi tožnik. Prvostopno sodišče se je oprlo na določbo 341. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih in ugotovilo, da je pobotanje nedopustno proti terjatvi odškodnine za škodo, storjeno z okvaro zdravja ali povzročitvijo smrti, kot tudi proti terjatvi, nastali z namerno povzročitvijo škode. V posledici tega je ugotovilo, da terjatev tožencev do tožeče stranke ne obstoji. Pritožbeno sodišče meni, da je odločitev prvostopnega sodišča o tem zmotna in da člen 341. Zakona o obligacijskih razmerjih ne velja za tiste primere, ko se med seboj srečata enaki terjatvi iz istega pravnega naslova, kot npr. v danem primeru odškodninska terjatev za škodo, storjeno z okvaro zdravja, ki jo vtožuje tožnik in ki jo ugovarja v pobot toženec. Izključitev pobota odškodninske terjatve za škodo storjeno z okvaro zdravja ali s povzročitvijo smrti z drugimi terjatvami je posledica poudarjenega varstva človekove osebnosti. Vendar pa v danem primeru konkurirata tako prizadetost tožnika kot prizadetost toženca na istem področju.

Zato pritožbeno sodišče meni, da ni razloga za izključitev pobota, saj konkurirata terjatvi za škodo na enaki dobrini. Če torej nasproti tožnikovi terjatvi za nepremoženjsko škodo, storjeno z okvaro zdravja, konkurira v pobot ugovarjana terjatev toženca prav tako za škodo storjeno z okvaro zdravja, je edino razumno in pravično, da se taki protiterjatvi pobotata. Člen 341 Zakona o obligacijskih razmerjih je razlagati le tako, da ne morejo prenehati s pobotom terjatve naštete v tem členu s terjatvami, ki imajo drugo naravo, ne velja pa to za primer, kadar se srečata enaki terjatvi, kot npr. odškodninski terjatvi za škodo storjeno z okvaro zdravja. Ker materialno pravo ni bilo prav uporabljeno, je prvostopno sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni raziskovalo, ali tožena stranka utemeljeno ugovarja v pobot svojo protiterjatev. Ne glede na to, da je prvostopno sodišče štelo, da ni možen pobot z nasprotno terjatvijo, pa je v svojem izreku ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožencev napram tožeči stranki v vtoževanem znesku 274.078,00 SIT. Če je štelo, da je pobot izključen in ni ugotavljalo utemeljenosti terjatve tožencev, ne bi smelo ugotoviti, da taka terjatev ne obstoji, ampak bi moralo le ugotoviti, da je pobotni ugovor nedopusten. Po tretjem odst. 333. čl. Zakona o pravdnem postopku namreč postane odločba o obstoju ali neobstoju take terjatve pravnomočna, če je v sodbi odločeno o terjatvi, ki jo je toženec uveljavljal z ugovorom zaradi pobota. Za ugotovitev, da terjatev tožencev ne obstoji, pa prvostopno sodišče ni imelo nikakršne podlage, saj se v utemeljenost njune terjatve ni spuščalo. Tudi iz tega razloga je zato potrebno razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Zlasti, ker je od obstoja ali neobstoja terjatve tožencev tudi odvisna utemeljenost tožnikovega zahtevka za plačilo odškodnine. Pri tem pritožbeno sodišče tudi opozarja, da sta toženca ugovarjala v pobot svoji terjatvi le proti prvemu tožniku, ne pa tudi zoper drugotožnico, prvostopno sodišče pa je v prvi točki tročlenskega tenorja sodbe upoštevalo tudi terjatev drugotožnice, proti kateri pa pobotnega ugovora ni bilo. V ponovljenem postopku bo prvostopno sodišče zato moralo o zadevi ponovno odločati. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da ne dvomi v ugotovljeno dejansko stanje o poteku dogodka in dobljenih poškodbah obeh tožnikov, pri čemer pa sprejema tudi deljeno odgovornost pravdnih strank za nastalo škodo, saj so razlogi izpodbijane sodbe o tem povsem prepričljivi in jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Glede odškodnine pa naj bo prvostopno sodišče pozorno na tožbeni zahtevek za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti za tožnika.

Prisojena odškodnina v tem delu je povsem previsoka, sicer pa naj prvostopno sodišče prouči, ali mu iz tega naslova za tako kratek čas tovrstna odškodnina sploh gre. Po dopolnitvi dokaznega postopka v smeri ugotovitve ali obstoji terjatev tožencev, ki jo ugovarjata v pobot, naj prvostopno sodišče ob kritični presoji vseh doslej izvedenih dokazov in dokazov, ki jih bo še izvedlo, o zadevi ponovno odloči. Ker je bila sodba v izpodbijanem delu razveljavljena, je bilo v posledici tega razveljaviti tudi izrek o pravdnih stroških. Odločitev o pritožbenih stroških pa je odpadla, ker niso bili zahtevani.