Jedro

Ni dovolj, da se odločba sklicuje na dejstva, ki naj bi izhajala iz spisu priloženih listin, ta dejstva morajo biti v odločbi navedena in obrazložena, ker sicer obrazložitev ni skladna z 209. členom ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 21.1.1993 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za notranje zadeve zavrnilo tožnikovo vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z obrazložitvijo, da sicer izpolnjuje pogoje iz 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, vendar pa je bilo ugotovljeno, da je v času osamosvajanja Republike Slovenije poniževal nacionalna čustva soobčanov z omalovaževanjem prizadevanj organov Republike Slovenije za osamosvojitev, s čimer je povzročil vznemirjenje med nekaterimi občani občine. Tožena stranka zato ocenjuje, da bi njegov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije nedvoumno povzročil vznemirjenje in negodovanje občanov.

Tožnik je po svoji pooblaščenki 9.2.1993 vložil tožbo zoper gornjo odločbo, v kateri navaja, da razlogi, ki se v izpodbijani odločbi navajajo, za zavrnitev vloge niso utemeljeni, saj že več kot 15 let živi v Republiki Sloveniji in nikoli ni bil zoper njega uveden kazenski postopek ali postopek o prekršku zaradi kršitve javnega reda in miru. Tudi v kritičnem času zoper njega ni bila dana nobena prijava, kar kaže na neutemeljenost očitkov v izpodbijani odločbi. Tožnik je bil dvakrat zaslišan, vendar tožena stranka tega ni ocenila, kot tudi ne drugih predloženih dokazov, pač pa je svojo odločitev oprla na anonimne ali enostranske izjave posameznika, ki je želel tožniku škodovati. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka je 15.4.1993 vložila odgovor na tožbo, v katerem navaja, da so bila dejstva, zaradi katerih je bila vloga zavrnjena, ugotovljena v ugotovitvenem postopku, v katerem je bilo zaslišanih 12 prič in na podlagi izjav teh prič je bilo ocenjeno, da bi sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za javni red. Nevarnost za javni red v najširšem smislu ne pomenijo le sankcionirane aktivnosti posameznika v kazenskem postopku ali pri sodniku za prekrške, temveč pomeni tudi vznemirjanje občanov. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije lahko pristojni organ zavrne vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, če ugotovi, da so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona, to je, da bi sprejem osebe v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. V obravnavanem primeru bi naj sprejem v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za javni red. Postavlja pa se vprašanje, ali so razlogi, ki jih tožena stranka navaja za svoj zaključek, da bi sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za javni red, res takega značaja, da bi lahko prišlo do ogrožanja javnega reda in da je zato tudi skladno z zakonom uporabljen prosti preudarek. Sodišče meni, da taki razlogi v izpodbijani odločbi niso izkazani. Sodišče se sicer strinja s stališčem tožene stranke v odgovoru na tožbo, da nevarnosti za javni red ne pomenijo le osebe, ki so bile kazensko preganjane in obsojene, ampak so to lahko tudi nekaznovane. Vendar pa je v vsakem primeru treba ugotoviti in navesti dejstva in okoliščine, na podlagi katerih se tak zaključek sprejema, in seveda ta dejstva in okoliščine morajo biti v odločbi izkazane (dokazane) kot resnične. V obravnavanem primeru pa to ni. V izpodbijani odločbi ni navedeno kdaj, kje in na kak način oziroma s čim je tožnik tako poniževal nacionalna čustva soobčanov, kdaj, kje in na kak način je tako omalovaževal prizadevanja organov Republike Slovenije za osamosvojitev, da je s tem tako vznemiril občane, da je bil oziroma bi lahko bil ogrožen javni red in mir. Šele, če bi bilo v ugotovitvenem postopku ugotovljeno in v izpodbijani odločbi izkazano, da je tako dejansko bilo, bi bil utemeljen zaključek, da bi tožnik tudi s sprejemom v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za javni red. Ni dovolj, da se odločba sklicuje na dejstva, ki naj bi izhajala iz spisu priloženih listin. Kot že navedeno ta dejstva morajo biti navedena in obrazložena v odločbi, ker sicer obrazložitev odločbe ni skladna z 209. členom zakona o splošnem upravnem postopku.

Glede na obrazloženo je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi določbe 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih odpravilo. Določbe zakona o splošnem upravnem postopku in zakona o upravnih sporih je sodišče skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije.