Jedro

Vodenje predkazenskega postopka ni protipravno že s tem, ker je bila kasneje preiskava zoper najemnika lokala ustavljena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova izgubljenega zaslužka v višini 6.000,00 EUR.

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku.(1) Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje s stroškovno posledico. Navaja, da izpodbijana sodba temelji na nepopolno oziroma napačno ugotovljenem dejanskem stanju. Prvo sodišče prezre, da policija ni opravljala preiskave le v najetih prostorih, temveč tudi v stanovanjskih prostorih obeh tožnikov, ki s sklepom preiskovalnega sodnika niso bili zajeti. Prav tako prezre dejstvo, da je bila sama preiskava izvedena na način, ki ni v skladu z Zakonom o kazenskem postopku, saj lastniku prostorov, ki je bil pri preiskavi navzoč, ni bila dana možnost, da bi v preiskavi sodeloval oziroma izročil vsaj ključe prostorov, ki so se preiskovali. Zgolj dejstvo, da se je preiskava opravljala na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika, preiskavi še ne daje elementa zakonitosti. Sodišče ne pojasni, kako vidi medijsko odmevno, nezakonito in nepotrebno ravnanje državnih organov, ki na silo uničujejo materialne dobrine, odganjajo goste in potencialne najemnike, kot nekaj, kar lokalu daje „dober glas“.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila ter predlaga njeno zavrnitev.

4. Drugi odstavek 338. člena ZPP določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje nepravilno ugotovilo. Dejanskega stanja pri izdaji zamudne sodbe sodišče namreč sploh ne ugotavlja, saj zamudna sodba temelji na domnevi o toženčevem priznanju tožnikovih dejanskih navedb. Sodišče izda zavrnilno oziroma tako imenovano nepravo zamudno sodbo, kadar iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Sklepčnost tožbe pomeni tožnikovo trditveno breme (prvi odstavek 7. člena ZPP), da navede vsa dejstva, ki utemeljujejo zahtevek. Gre torej za posebno strankino dolžnost do same sebe, in če tožeča stranka tega bremena ne zmore, bo tožbeni zahtevek zavrnjen.(2) To lahko stori brez vračanja tožbe tožniku v popravo le tedaj, ko je upoštevaje tožbeno trditveno podlago očitno, da pravnega neskladja med v tožbi zatrjevanimi dejstvi in tožbenim predlogom objektivno ni mogoče odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v istem tožbenem zahtevku.(3)

5. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek v konkretnem primeru ni sklepčen, ker iz dejstev, ki jih navaja tožba ne izhaja odškodninska odgovornost tožene stranke, saj niso izkazani vsi elementi odškodninskega delikta. Prav tako je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka nesklepčnosti ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka.

6. Iz trditvene podlage tožeče stranke izhaja, da je v noči z dne 24. 5. 2013 na dne 25. 5. 2013 v poslovne prostore v pritličju in medetaži ter v stanovanje tožeče stranke v mansardi nasilno vstopila policija. Posledica te policijske akcije je bilo dejstvo, da so se gostje lokala, ki ga je imel v uporabi najemnik poslovnih prostorov, razšli, lokal je prišel na slab glas, zaradi česar je najemnik prenehal z dejavnostjo, lokal se je zaprl, najemna pogodba pa je bila prekinjena. Zaradi okrnjenega ugleda lokala tožeči stranki še danes ne moreta oddati lokala v najem, zaradi česar jima nastaja materialna škoda iz naslova izgubljenega zaslužka.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je uporabilo določbo 148. člena Obligacijskega zakonika.(4) Ta določba temelji na 26. členu Ustave RS, ki določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo je v zvezi za opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem storila oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Odgovornost tožene stranke je krivdna odškodninska odgovornost, zato bi morala tožnika v tem sporu kumulativno izkazati vse elemente odškodninske odgovornosti in sicer nedopustno ravnanje, škodo, vzročno zvezo in krivdno odgovornost. 8. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da vodenje predkazenskega postopka ni protipravno že s tem, ker je bila kasneje preiskava zoper najemnika lokala ustavljena. Tožnika toženi stranki očitata nezakonito ravnanje policije: - ker preiskava ni bila izvedena le v nočnem lokalu in v medetaži stavbe, temveč je bila izvedena tudi v mansardi, to je v prostorih, kjer prebivata in sta prijavljena tožnika; - in ker lastniku prostorov ni bila dana možnost, da bi v preiskavi sodeloval. Očitana nezakonita ravnanja policije pa niso v vzročni zvezi z zatrjevano posledico, to je nastankom materialne škode iz naslova izgubljenega zaslužka zaradi okrnjenega ogleda lokala, kar naj bi posledično vodilo v prekinitev najemne pogodbe in nezmožnost pridobitve novega najemnika za lokal. 9. Glede na navedeno je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, zato je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke pravilno zavrnjen (tretji odstavek 318. člena ZPP).

10. Ker niso podani niti uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče tudi ni priznalo priglašenih stroškov tožene stranke za sestavo odgovora na pritožbo, ker odgovor na pritožbo v ničemer ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje.

Op. št. (1): Uradni list RS št. 73/2007 – Uradno prečiščeno besedilo ter poznejše spremembe tega predpisa, v nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): Primerjaj Jan Zobec, nesklepčnost tožbe in zamudna sodba, Pravna praksa št. 18/2002. Op. št. (3): Primerjaj J. Zobec, bistvene značilnosti in formalni pogoji za izdajo zamudne sodbe, Pravnik, Ljubljana, 2006, št. 9/10, stran 733, 734. Op. št. (4): Uradni list RS št. 97/07 – UBP 1, v nadaljevanju OZ.