Jedro

V obravnavanem primeru Escrow pogodba z dne 24. 12. 2009 ne vsebuje določb o (prenehanju) tožnikove obveznosti. To pa pomeni, da je tožnik za sprejeto obveznost kot sodolžnik še naprej odgovarjal tako, kot se je zavezal s Pogodbo o pristopu k dolgu z dne 24. 7. 2008 in Escrow pogodbo z dne 27. 8. 2008. Gre za položaj iz drugega odstavka 395. člena in ne za položaj iz prvega odstavka 398. člena OZ. S sklenitvijo novih pogodb o zavarovanju, ki niso izrecno določale, da se z njimi nadomešča zavarovanje, h kateremu se je kot sodolžnik zavezal tožnik oziroma niso določale, da zaradi njih zavarovanje tožeče stranke preneha, tožnikova obveznost ni prenehala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 500.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2010 naprej. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 16.345,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP.(1) Predlaga spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje s plačilom pravdnih stroškov tožeče stranke.

3. Sodišču očita napačno uporabo materialnega prava. Oprlo se je na drugi odstavek 395. člena OZ(2) in drugi odstavek 235. člena OZ. Slednje določilo ne more biti upoštevna pravna podlaga v tej zadevi. Če gre za pomoto in je pravna podlaga drugi odstavek 395. člena OZ, je prezrlo zakonske posledice 398. člena OZ. Uporabiti bi jih moralo skupaj z določili 395. – 405. člena OZ, ki ureja solidarne obveznosti oziroma solidarnost dolžnikov. Tožena stranka je z družbo A., d.o.o. (kot sodolžnik po Pogodbi o posojilu – financiranju z dne 7. 7. 2008) sklenila Pogodbo o odprtju in vodenju namenskega računa – Escrow računa z dne 24. 12. 2009. Z njo je bil podaljšan rok vračila po Pogodbi o posojilu – financiranju z dne 7. 7. 2008 za dolžnika A., d.o.o. S prenovitvijo, ki jo je upnik (tožena stranka) sklenil s kakšnim solidarnim dolžnikom, so prosti tudi drugi dolžniki (prvi odstavek 398. člena OZ). Zatrjuje, da gre za tak pravni položaj tudi v obravnavani zadevi. Pogodba o vodenju Escrow računa z dne 24. 12. 2009 ima pravno naravo prenovitve obveznosti po Pogodbi o posojilu – financiranju z dne 7. 7. 2008 v delu, ki se nanaša na zapadlost posojila in v delu, ki se nanaša na zavarovanje glede vračila posojila. Prenovitev v skladu s prvim odstavkom 398. člena OZ velja tudi za tožečo stranko kot sodolžnika po Pogodbi o posojilu – financiranju z dne 7. 7. 2008. Podaljšani rok zapadlosti vračila velja tudi zanj. Pogodba o odprtju in vodenju namenskega računa – Escrow računa z dne 24. 12. 2009 ima učinke novacije in rem. Obveznost je prenehala za vse. Nova obveznost lahko nastane le za dolžnika, ki je pri pogodbi sodeloval. Tak je bil pogodbeni namen strank Pogodbe o Escrow računu z dne 24. 12. 2009. Prenehala je obveznost tožeče stranke po Pogodbi o pristopu k dolgu, spremenil se je rok vračila obveznosti posojila po Pogodbi z dne 7. 7. 2008, nastala je nova obveznost za družbo A. in novega sodolžnika U., d.o.o. Dogovor med upnikom in dolžnikom ima učinke tudi za sodolžnike (tožečo stranko). Enako izhaja iz sodnega postopka v S., kar dokazujejo navedbe tožene stranke iz njene pritožbe zoper tamkajšnjo sodbo. Tožeča stranka je to navajala, tožena stranka njenih navedb ni prerekala, šteti jih je treba za priznana dejstva (214. člen ZPP).

4. Obširno graja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Meni, da je ostalo nepravilno ugotovljeno, ker sodišče ni zaslišalo predlaganih prič o pogodbeni volji strank pri sklenitvi Pogodbe o Escrow računu z dne 24. 12. 2009. Gre za sodbo presenečenja, sodba tudi nima razlogov za zavrnitev, sodišče ni sledilo napotkom višjega sodišča iz razveljavitvenega sklepa II Cp 573/2015. 5. Pojasnjuje namen projekta „Finančni center skupine X, ..., S.“ in meni, da je zmotno stališče sodišča, da se presoja zgolj posamezna pogodba brez vpliva na osnovni namen in položaj tožene stranke. Šlo je za njen projekt – pridobitev poslovnih prostorov tožene stranke za opravljanje poslovne dejavnosti. Sprejemala je vse ključne odločitve glede vodenja celotnega projekta. Temeljni namen tožene stranke je sodišče prezrlo in ga ni upoštevalo pri presoji vsebine posameznih pogodbenih določil. Zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodba je tudi pomanjkljiva, ker o teh dejstvih nima razlogov. Tožena stranka v postopku ni prerekala dejstev, da je v opisanem projektu delovala kot profesionalni udeleženec. Njena ravnanja bi bilo treba presojati v skladu z načelom profesionalne skrbnosti. Pri izvrševanju svojih pravic in obveznosti pri pravnih poslih v navedenem projektu je prišlo do zlorabe upravičenj za podajo zahteve za prenos denarnih sredstev iz Escrow pogodbe. Tožena stranka v postopku ni predložila nobenega listinskega dokaza o obvestilu tožeče stranke o zapadlosti posojila, o višini in zapadlosti dolga, o obračunu dolga, o svojem plačilu obveznosti po Pogodbi o odstopu terjatev, čeprav se je sklicevala na gradivo z dne 18. 5. 2010 za redno sejo uprave banke X. Kljub pozivu tožeče stranke ji sodišče ni naložilo predložitve teh listin in tega ni navedlo v sodbi. Gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Medsebojna e-komunikacija med predsednikom uprave tožene stranke in direktorico Inštituta ... pri toženi stranki potrjuje, da je bil s pogodbo o odprtju in vodenju namenskega depozitnega računa – Escrow računa z dne 24. 12. 2009 podaljšan tudi rok vračila posojila po Pogodbi o posojilu – financiranju z dne 7. 7. 2008. Tožena stranka kljub pozivu tožeče stranke ni predložila sklepa uprave tožene stranke z dne 22. 12. 2009, ni se opredelila do svoje izjave z dne 22. 11. 2010 niti do dopisa z dne 3. 5. 2011. Če gre za obvestilo o spremenjenih okoliščinah po 113. členu OZ in pravno posledico razveze vseh sklenjenih pogodb projekta „Finančni center skupine X, ..., S.“, bi morala tožena stranka v skladu s svojo profesionalno skrbnostjo urediti tudi vsa obligacijska razmerja s preostalimi udeleženci projekta, kot to določa 111. člen OZ. Ker tega ni storila, morajo preostali udeleženci svoje zahteve uveljavljati pred sodišči. 6. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva o zatrjevani neupravičeni pridobitvi in poslovni odškodninski odgovornosti tožene stranke, ki naj bi nastala zaradi zatrjevanega neupravičenega vnovčenja depozita, položenega po Escrow pogodbi za zavarovanje posojilne pogodbe, h kateri je tožnik pristopil kot sodolžnik. Po ugotovitvi, da je imelo vnovčenje denarnega depozita podlago v sklenjenih pogodbah med pravdnima strankama (Pogodba o pristopu k dolgu z dne 24. 7. 2008 po Pogodbi o posojilu – financiranju z dne 7. 7. 2008, Escrow pogodba z dne 27. 8. 2008), ki jih tožena stranka z vnovčenjem v pogodbeno dogovorjenem roku ni kršila, je tožbeni zahtevek zavrnilo ob pravilni uporabi 190. in 239. člena OZ.

9. Odločitev je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu in ni obremenjena z uveljavljenimi niti z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Pojasnjena je z jasnimi, preglednimi in logičnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče sprejema in se nanje sklicuje. V njih ni očitanih vrzeli in neskladij, ki bi vodila do absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri zapisu člena 235 OZ (namesto pravilno: 325. člen OZ) gre za očitno pisno pomoto, ki jo lahko odpravi sodišče prve stopnje samo. Na razumljivost odločbe pa pomotni zapis ne vpliva. Za katero pravno normo gre, razume tudi pritožba. Pritožbeno grajo o nepravilni uporabi materialnega prava gradi namreč na materialnopravnem izhodišču o prenovi obveznosti z Escrow pogodbo z dne 24. 12. 2009 in trdi, da bi moralo zato sodišče uporabiti materialnopravna določila prvega odstavka 398. člena OZ o učinkih prenovitve na obveznosti solidarnih dolžnikov.

10. Sodba ima tudi potrebne razloge o vseh pravno relevantnih navedbah in ugovorih pravdnih strank. Izvedeni so bili vsi potrebni dokazi, ostali so obrazloženo zavrnjeni (točka 8 sodbe). Zato tudi očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi opuščenega zaslišanja prič ni. Priče so bile predlagane za ugotavljanje pogodbene volje strank pri sklenitvi Escrow pogodbe z dne 24. 12. 2009, ki po pravilni presoji sodišča prve stopnje ni predmet tožbenega zahtevka. Zato je dokazni predlog pravilno zavrnjen, obrazložitev o nepotrebnosti dokaza pa dovolj jasno obrazložena.

11. Neutemeljeni so očitki o kršitvi prvega odstavka 362. člena ZPP. Napotki pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa II Cp 573/2015 so bili upoštevani. V ponovljenem postopku je bilo treba ugotoviti pogodbeno voljo za sklenitev tožnikove Pogodbe o pristopu k dolgu z dne 24. 7. 2008. Razlogi o tem so na strani 13. Dokazna ocena je oprta na pravilno ocenjene listine, odločitev pa materialnopravno skladna s prvim odstavkom 82. člena OZ. Pritožbene trditve o navodilih za ugotavljanje pogodbene volje strank pri sklepanju pogodbe o odprtju in vodenju namenskega računa – Escrow računa z dne 24. 12. 2009 so zavajajoče in protispisne.

12. Po pravilni dokazni oceni predloženih listin je sodišče ugotovilo, da tožnik ni pogodbena stranka Escrow pogodbe z dne 24. 12. 2009 in da se slednja ne nanaša na njegovo obligacijsko razmerje s toženo stranko. S to dokazno oceno se pritožbeno sodišče strinja in ji v celoti pritrjuje. Oporo ima v pravilno ocenjenem dokaznem gradivu, tudi v tistih listinah, ki so bile sklenjene z drugimi gospodarskimi subjekti v okviru celotnega projekta, na katerega opozarja pritožba (priloge A30, A62, A64, A65 – dokazna ocena in razlogi v točki 9 na strani 15 sodbe). Na pritožbeno vztrajanje, da je z Escrow pogodbo z dne 24. 12. 2009 prišlo do prenove obveznosti tožnikove zaveze po Pogodbi o pristopu k dolgu z dne 24. 7. 2008 in Escrow pogodbe z dne 27. 8. 2008, pritožbeno sodišče le še dodaja, da so pritožbene navedbe v nasprotju z določbami sporazuma o poslovnem sodelovanju, ki ga je ocenilo sodišče (priloga A30). Iz točke XI. 12. člena tega sporazuma namreč izrecno izhaja, da poleg zavarovanja z novim Escrow računom pri banki XY. v znesku 3,5 mio EUR (Escrow pogodba z dne 24. 12. 2009), ostane še naprej v veljavi Escrow račun v višini 500.000,00 EUR pri banki Z. do 1. 6. 2010 (tožnikov depozit oziroma zavarovanje).

13. Tako se izkaže, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje o pravilnem – skladno s pogodbo s tožnikom dogovorjenim vnovčenjem zavarovanja, pravilna. Pritožba je ne more z ničemer omajati. Nasprotna pritožbena ocena in trditve o neprofesionalnem ravnanju toženke, zlorabi njenih upravičenj, nezapadlosti posojila po pogodbi o posojilu in podaljšanju roka za vračilo posojila za vse sodolžnike z Escrow pogodbo z dne 24. 12. 2009 nimajo podlage že v predloženih listinah. Ob jasnih zapisih pogodb in ugotovljenem načinu njihovega spreminjanja je bilo nepotrebno izvajanje drugih dokazov za ugotavljanje pogodbene volje. Zato je pravilno zavrnjeno pritožbeno zavzemanje za pozivanje toženke k predložitvi sklepov uprave tožene stranke. Procesnih kršitev 227. člena ZPP ni.

14. Dejstvo, da na dan vnovčenja obravnavanega tožnikovega zavarovanja posojilo po Posojilni pogodbi z dne 7. 7. 2008 ni bilo vrnjeno ter dejstvo o veljavnosti Pogodbe o odstopu terjatev toženi stranki med pravdnima strankama nista bili sporni. Ob izpolnitvi pogodbenih pogojev za zavarovanje oziroma vnovčenje depozita zato toženi stranki ni bilo treba dokazovati višine in obračuna dolga po posojilni pogodbi niti veljavnosti pridobitve vtoževane terjatve.

15. Pritožnica neupravičeno očita tudi kršitev 214. člena ZPP zaradi domnevno neupoštevanih priznanih tožbenih trditev. Tožena stranka se je v postopku ves čas branila z ugovorom, da se Escrow pogodba z dne 24. 12. 2009 ne nanaša na obligacijsko razmerje s tožnikom. Nasprotno oceno tožeče stranke je substancirano zavračala (prim. navedbe v 6. in 7. pripravljalni vlogi tožene stranke na red. št. 42 in 44). Neprerekanih dejstev, ki bi jih moralo sodišče šteti za priznane zaradi substanciranega zanikanja s strani tožene stranke v njenih ugovornih navedbah torej ni bilo (drugi odstavek 214. člena ZPP).

16. Pritožba navaja, da je s pogodbo o odprtju in vodenju namenskega depozitnega računa – Escrow računa z dne 24. 12. 2009, sklenjene med toženo stranko, banko XY, U. d.o.o. in A., d.o.o., prišlo do novacije Pogodbe o posojilu – financiranju št. 0600/08 z dne 7. 7. 2008, ki se nanaša na dolžnika po tej pogodbi (A., d.o.o.), v delu, ki se nanaša na zavarovanje obveznosti (k dolgu družbe A., d.o.o. je pristopil nov sodolžnik – družba U., d.o.o.) in glede podaljšanja ročnosti vračila po Pogodbi o posojilu. To naj bi skladno s prvim odstavkom 398. člena OZ veljalo tudi za tožečo stranko kot drugega sodolžnika Pogodbe o posojilu z dne 7. 7. 2008 (tožnikova Pogodba o pristopu k dolgu z dne 24. 7. 2008 v zvezi z Escrow pogodbo, sklenjeno z banko Z. z dne 27. 8. 2008).

17. Že zgornji povzetek pritožbenih navedb kaže na zmotnost pritožnikovega naziranja, da je s sklenitvijo nove oblike zavarovanja k Pogodbi o posojilu – financiranju z dne 7. 7. 2008 prišlo do novacije posojilne pogodbe. Novacija je pogodba, s katero se stranki že obstoječe obveznosti dogovorita, da ta obveznost ugasne in nastane namesto nje nova obveznost tako, da je veljavno prenehanje prejšnje obveznosti odvisno od nastanka nove. Pogoj, da ima sklenjena pogodba pravno naravo novacije, je, da se spreminja glavni predmet ali pravna podlaga obveznosti. Za novacijo pa ne štejejo sporazumi med strankama obligacijskega razmerja, ki spreminjajo vsebino obveznosti o drugih – nebistvenih elementih. Zlasti se za novacijo ne štejejo spremembe glede stranskih pravic. Po izrecnem določilu drugega odstavka 323. člena OZ se za prenovitev med drugim ne šteje sporazum upnika in dolžnika, s katerim se spreminjajo ali dodajajo določila o roku izpolnitve in zavarovanju obveznosti. Kot priznava sama pritožba, je pogodba o odprtju in vodenju Escrow računa z dne 24. 12. 2009 določila (le) novo obliko zavarovanja kredita po Pogodbi o posojilu z dne 7. 7. 2008 tako, da je kot sodolžnik k njej z dogovorjeno obliko zavarovanja pristopil še en sodolžnik. Na podlagi pravilno ocenjenih pogodb je sodišče ugotovilo, da tožnik ni bil pogodbena stranka navedene Escrow pogodbe z dne 24. 12. 2009. Zato zanj ne morejo veljati niti pogodbena določila te pogodbe o času izpolnitve. Tožnik se je namreč pogodbeno zavezal posojilodajalcu kot sodolžnik k Pogodbi o posojilu z dne 7. 7. 2008 na podlagi (svoje) Pogodbe o pristopu k dolgu z dne 24. 7. 2008 v zvezi z Escrow pogodbo z dne 27. 8. 2008. Zanj veljajo s temi pogodbami dogovorjene modalitete izpolnitve, ki so drugačne od modalitet, ki veljajo za novega sodolžnika po Escrow pogodbi z dne 24. 12. 2009. Pritožba niti ne trdi, da je bil glavni predmet obveznosti Pogodbe o posojilu z dne 7. 7. 2008 spremenjen z nadaljnjimi pogodbami z drugimi gospodarskimi subjekti. Tudi če bi bil, je treba opozoriti še na določilo 324. člena OZ, ki določa, da se prenovitev ne domneva. Če stranki izrecno ne izrazita namena, naj dotedanja obveznost ugasne, ko sta ustvarjali novo, potem prejšnja obveznost ne preneha, temveč obstaja še naprej poleg nove (324. člen OZ). V obravnavanem primeru Escrow pogodba z dne 24. 12. 2009 ne vsebuje določb o (prenehanju) tožnikove obveznosti. To pa pomeni, da je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik za sprejeto obveznost kot sodolžnik še naprej odgovarjal tako, kot se je zavezal s Pogodbo o pristopu k dolgu z dne 24. 7. 2008 in Escrow pogodbo z dne 27. 8. 2008. Gre za položaj iz drugega odstavka 395. člena in ne za položaj iz prvega odstavka 398. člena OZ, kot zmotno trdi pritožba. S sklenitvijo novih pogodb o zavarovanju, ki niso izrecno določale, da se z njimi nadomešča zavarovanje, h kateremu se je kot sodolžnik zavezal tožnik oziroma niso določale, da zaradi njih zavarovanje tožeče stranke preneha, tožnikova obveznost ni prenehala.

18. Pritožbeno sklicevanje na morebitne drugačne nepravnomočne sodbe drugega sodišča v drugi zadevi ne more omajati sprejete odločitve. Pravilno je bilo zavrnjeno že na prvi stopnji (razlogi v točki 10 na strani 16 sodbe).

19. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Odločitev je pravilna in ni obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

20. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povračila pritožbenih stroškov.

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.

Op. št. (2): Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.