Jedro

Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da se je tožnik ponesrečil 23.6.1992, ko je na stroju za ravnanje objemk, ki je neke vrste stiskalnica, ravnal 4 do 5 kg težke kose železa. Tožnik je moral pri ravnanju držati z levico obdelovani kos železa, z desnico pa je pritiskal na stikala stroja. Pri takem delu ga je stisnil bat stroja za konec mezinca levice in mu ga zmečkal. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da ponašanja železa pri ravnanju ni bilo mogoče predvideti, sicer pa je bil sam stroj brez zaščite in brez atesta. Po ugotovitvah navedenih sodišč tožnikov delodajalec ni uspel dokazati, da bi tožnik v čem ravnal nepravilno. Glede na take ugotovitve sta sodišči druge in prve stopnje tudi po oceni revizijskega sodišča pravilno zaključili, da predstavlja stroj, na katerem se je tožnik poškodoval, nevarno stvar, da zato zavarovanec toženke odgovarja objektivno za škodo po določbah 173. in 174. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in da je odgovornost imetnika stroja izključna, ker ni dokazal, da bi tožnik s svojim ravnanjem doprinesel k nastanku škodnega dogodka oziroma škode (v smislu tretjega odstavka 177. člena ZOR). Revizijska izvajanja, ki poskušajo uveljaviti tožnikovo soodgovornost v višini vsaj 15 %, glede na navedene ugotovitve in zaključke, niso utemeljena.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da mora plačati tožniku za škodo, ki jo je pretrpel zaradi delovne poškodbe 23.6.1992, 643.736,00 SIT z zamudnimi obrestmi, medtem ko je višji tožbeni zahtevek zavrnilo.

Na pritožbo tožnika je sodišče druge stopnje dosodilo nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 200.000,00 SIT, medtem ko je v preostalem delu pritožbo te stranke, pritožbo tožene stranke pa v celoti zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Ta revizijski razlog naj bi bil podan zato, ker da o temelju ni pravilno odločeno, saj je podana tudi tožnikova soodgovornost za nastanek škodnega dogodka, sicer pa je odškodnina za nepremoženjsko škodo odmerjena previsoko. Predlaga, da naj se dolžniku dosojena odškodnina zniža za 450.000,00 SIT.

Na vročeno revizijo tožnik ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je preizkusilo pravilnost sodb sodišč druge in prve stopnje v uradoma odrejenem okviru (ki ga določa 386. člen ZPP) in v mejah razlogov, ki jih uveljavlja revizija. Pri takem preizkusu je ugotovilo, da uradoma upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ni podana. Prav tako pa je ugotovilo, da ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da se je tožnik ponesrečil 23.6.1992, ko je na stroju za ravnanje objemk, ki je neke vrste stiskalnica, ravnal 4 do 5 kg težke kose železa. Tožnik je moral pri ravnanju držati z levico obdelovani kos železa, z desnico pa je pritiskal na stikala stroja. Pri takem delu ga je stisnil bat stroja za konec mezinca levice in mu ga zmečkal. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da ponašanja železa pri ravnanju ni bilo mogoče predvideti, sicer pa je bil sam stroj brez zaščite in brez atesta. Po ugotovitvah navedenih sodišč tožnikov delodajalec ni uspel dokazati, da bi tožnik v čem ravnal nepravilno. Glede na take ugotovitve sta sodišči druge in prve stopnje tudi po oceni revizijskega sodišča pravilno zaključili, da predstavlja stroj, na katerem se je tožnik poškodoval, nevarno stvar, da zato zavarovanec toženke odgovarja objektivno za škodo po določbah 173. in 174. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in da je odgovornost imetnika stroja izključna, ker ni dokazal, da bi tožnik s svojim ravnanjem doprinesel k nastanku škodnega dogodka oziroma škode (v smislu tretjega odstavka 177. člena ZOR). Revizijska izvajanja, ki poskušajo uveljaviti tožnikovo soodgovornost v višini vsaj 15 %, glede na navedene ugotovitve in zaključke, niso utemeljena.

Po oceni revizijskega sodišča ni utemeljena revizija niti v delu, s katerim se pobija utemeljenost višine odškodnin, ki je bila tožniku dosojena za posamezne oblike nepremoženjske škode. Niso sporne ugotovitve, da je tožnik utrpel pri nesreči zmečkanino konice levega mezinca, da so mu amputirali konico mezinca, da je med zdravljenjem trpel nekaj ur hude telesne bolečine, 2 do 3 dni zmerne, 7 do 10 dni blage, zatem občasne vendar dokaj pogoste do 6 tednov, naslednja dva meseca pa še občasne blage, da so takšne težave trajale do 6 mesecev in da bo imel tožnik občasne vendar poredkema blage težave tudi v bodoče. Tožnikova splošna življenjska sposobnost je po oceni izvedenca zdravstvene stroke zmanjšana za 3 %, tožnik se je ob nezgodi ustrašil ter je bil med zdravljenjem zaskrbljen za svojo invalidnost, zaradi delne amputacije končnega členka in betičaste zadebelitve krna pa ima občutek nelagodja. Take ugotovitve so dajale tudi po oceni revizijskega sodišča ustrezno dejansko podlago za priznanje odškodnine za nepremoženjsko škodo in to za telesne bolečine v višini 400.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 250.000,00 SIT, za strah 50.000,00 SIT in za skaženost 100.000,00 SIT ali skupaj 800.000,00 SIT.

Priznanje odškodnine za vse štiri oblike nepremoženjske škode so po oceni revizijskega sodišča v skladu z določbami 200. in 203. člena ZOR in niso previsoke kot neutemeljeno meni revizija tožene stranke. V zvezi s posameznimi revizijskimi izvajanji je opozoriti, da je bil tožnik ob nezgodi star šele 23 let (kar je okolnost, ki je lahko vplivala na višino odškodnin za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti) ter da so odškodnine za vse štiri oblike škode tudi po višini ustrezne, ker so oblikovane tako, da odražajo individualizacijo zadoščenja na eni strani in hkrati upoštevajo razmerja med manjšimi in večjimi škodami in odškodninami zanje, ki so se pri nas uveljavila. Ker po povedanem revizija toženke ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).