Jedro

Zgolj opravljanje identične dejavnosti podjetja samo po sebi pa še ne more predstavljati dejanja nelojalne konkurence zgolj zaradi tega, ker je ista oseba družbenik dveh konkurenčnih družb. Svojstvo te osebe v vlogi družbenika obeh družb nedvomno je v nasprotju s prepovedjo konkurence po določbi 1. odstavka 42. člena ZGD. Vendar pa bi o nelojalni konkurenci lahko govorili šele, v kolikor bi konkretna ravnanja konkurenčnega podjetja kazala, da le-to na nepošten način konkurira drugemu podjetju (npr. izkorišča notranje informacije drugega podjetja preko osebe, ki je družbenik v obeh podjetjih, npr. z namenom prekinitve poslovnega razmerja z drugim podjetjem).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v prvi alineji 1. točke izreka in v 2. točki izreka razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v drugi alineji 1. točke izreka potrdi.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem: - bi bil prvi toženec dolžan plačati tožniku 6 milijonov SIT ( sedaj 25.037,60 EUR ) z obrestmi, - drugotožencu pa naj bi se prepovedalo opravljanje dejavnosti električnih instalacij, vodovodnih, plinskih in sanitarnih instalacij, drugih instalacij pri gradnjah, druga trgovina na debelo z artikli v naslednjih trgovinskih strokah: kovinski in železarski izdelki, valjani, vlečeni in kovani izdelki črne in barvaste metalurgije, gradbeni, sanitarni, instalacijski in ogrevalni material, projektiranja in tehničnega svetovanja ( 1.točka izreka ).

Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženima strankama pravdne stroške v znesku 873.813,60 SIT ( sedaj 3.646,40 EUR ) z obrestmi ( 2. točka izreka ).

Tožeča stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, tožencema pa naloži povračilo njenih pravdnih stroškov ter pritožbenih stroškov.

Toženi stranki na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba je delno utemeljena.

K pritožbi zoper prvo alinejo 1. točke izreka izpodbijane sodbe: Prvostopno sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem bi ji bila prvotožena stranka D. M. dolžna plačati znesek 6 milijonov SIT z obrestmi, kolikor naj bi znašala škoda tožeče stranke, ki naj bi ji jo povzročil M., ki je bil pri njej zaposlen kot prodajni inženir in je bil tudi družbenik tožnika ter družbenik in direktor drugotoženca, ko se je pri pogajanjih s Š. d.o.o. ( v nadaljevanju Š. ), podizvajalcem tožnika, sporazumel, da bo Š. izvedel dela za 70.336.994,00 SIT po pogodbi št. 076 in za 49.260.014,40 SIT po pogodbi št. 077, toženčevemu podjetju pa bo plačal 6 milijonov SIT, potrditvah tožeče stranke kot podkupnino. Dejstvo, da je Š. nakazal 6 milijonov SIT prvotoženčevemu podjetju (drugotoženi stranki) naj bi potrditvah tožeče stranke kazalo, da je plačilo štel kot strošek zgoraj navedenih pogodb, kar naj bi pomenilo, da bi, če bi prvotoženec ravnal v interesu tožnika, dosegel za 6 milijonov SIT nižjo pogodbeno ceno.

Prvostopno sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek z utemeljitvijo, da tožeča stranka ni dokazala, da znesek 6 milijonov SIT predstavlja plačilo za pridobitev posla oz. podkupnino. Oprlo se je na izpovedbo D. D., direktorja Š., ki je izpovedal, da je toženčevemu podjetju nakazal 6 milijonov SIT kot plačilo za opravljeno delo svetovanja in koordinacije dela, ki ga je opravljal za tožečo stranko po zgoraj navedenih pogodbah. To izpovedbo je štelo za verjetno kljub temu, da jo je D.v kazenskem postopku ( zoper D. M. ) večkrat spreminjal, češ da ni v nasprotju s predloženimi listinami. Pa tudi B. in M. naj bi izpovedala, da sta prvotoženca videvala na gradbišču, kjer naj bi izvajal za družbo Š. dogovorjena dela, čeprav nista vedela, zakaj je prvotoženec na gradbišču oz. s kakšnim namenom.

Pritožnik utemeljeno očita prvostopnemu sodišču, da ni ocenilo posameznih listin, ki jih je predložil tožnik (naročilnice z dne 3. 6. 97; pogodb, ki sta bili sklenjeni s Š. dne 18. 6. 97; računa drugotoženca z dne 18. 6. 97....), v potrditev svojih trditev, da drugotoženec zatrjevanih del koordinacije in svetovanja za Š. ni opravil, temveč da mu je bil znesek 6 milijonov SIT plačan za pridobitev oziroma zagotovitev posla s Š. ter redno plačevanje tega. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče zaključilo le, da verjame D. izpovedbi v tem ( gospodarsko- pravdnem ) postopku, ker ni v nasprotju s predloženimi listinami. Pri tem pa ni niti pojasnilo, katere listine ima v mislih. Ker je D. v kazenskem postopku večkrat spreminjal svojo izpovedbo (saj je najprej trdil, da toženec zanj ni opravil nobenega posla; da mu je plačal 6 milijonov SIT za realizacijo posla, ki mu ga ni nikoli priskrbel; da mu je plačal 6 milijonov SIT za zagotovitev posla s tožečo stranko ter rednega plačevanja del; da prvi toženec z izvajanjem del ni mislil nič resnega, temveč je mislil, da si bodo denar razdelili v vodstvu tožnika; nazadnje pa je trdil, da je M. zanj opravil določena dela), kar je sicer ugotovilo tudi prvostopno sodišče, bi moralo utemeljiti, katera so tista dejstva in okoliščine, ki so prvostopno sodišče prepričala, da verjame D. v tem postopku (pravdnem). Napraviti bi moralo oceno vsakega dokaza posebej, vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka obrazložiti, katera dejstva šteje za dokazana, kot mu to narekuje 8. člen ZPP. Ocena prvostopnega sodišča pa je tako nepopolna, da je niti ni mogoče preizkusiti. Podana je torej bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14.točke 2.odstavka 339.člena ZPP.

Prvostopno sodišče je zaključilo tudi, da tožeča stranka ni dokazala, da bi bila za znesek 6 milijonov SIT pogodbena cena po pogodbi med tožečo stranko in Š. nižja, češ da iz izpovedbe F. izhaja, da je bila pogodbena cena primerna, iz izpovedbe D. pa, da so bili dani popusti in da dela za nižjo ceno ne bi sprejel. Pritožbeno sodišče se ne more strinjati s prvostopnim sodiščem, da izpovedba F. kaže, da pogodbena cena ne bi mogla biti nižja, pa čeprav je izpovedal, da se mu je cena zdela primerna, saj bi bila ta lahko še nižja, čeprav je bila primerna. Ker pa sta ocena izpovedbe D., da dela za nižjo ceno ne bi sprejel in v zvezi s tem odgovor na vprašanje, ali bi bila cena po zgoraj navedenih pogodbah s Š. lahko za 6 milijonov SIT nižja, odvisna od ugotovitve, zakaj je D. drugotoženi stranki nakazal znesek 6 milijonov SIT, ocena o tem pa je nepopolna, tudi tega dela ocene prvostopnega sodišča ni mogoče preizkusiti.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbi tožeče stranke zoper odločitev prvostopnega sodišča v prvi alineji 1.točke izreka ugodilo, izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje ( 1.odstavek 354. člena ZPP) Prvostopno sodišče naj v ponovljenem postopku opravi temeljito oceno vsakega dokaza posebej in vseh skupaj. Listinske dokaze naj oceni v povezavi z izpovedbami zaslišanih prič in strank, tako z vsebinskega kot časovnega vidika. Argumentirano naj pojasni, zakaj verjame posamezni od zaslišanih prič in strank oziroma zakaj ne. Nato pa naj obrazloži, katera pravnooodločilna dejstva šteje za dokazana in na podlagi tega odloči, ali je tožbeni zahtevek tožeče stranke proti prvotoženi stranki utemeljen.

K pritožbi tožeče stranke zoper drugo alinejo 1. točke izreka izpodbijane sodbe: Prvostopno sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem bi se drugotoženi stranki prepovedalo opravljanje dejavnosti, ki naj bi bila identična z dejavnostjo tožeče stranke z utemeljitvijo: -da drugotožena stranka ne izvaja konkurenčne dejavnosti tožeči stranki, -da se tožeča stranka, razen na sporni dogovor prvotožene stranke s Š. ne sklicuje na nobeno drugo pogodbo drugotožene stranke, iz katere bi bilo razvidno, da tako dejavnost opravlja; -da prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti iz 4. odstavka 41. člena ZGD ne sme trajati več kot dve leti po tem, ko je kdo izgubil lastnost osebe iz 1. odstavka 41. člena ZGD, prvotožena stranka pa od leta 98 ni več zaposlena pri tožeči stranki; -da tožeča stranka ni dovolj izkazala v čem se kaže kršitev dobrih poslovnih običajev v ravnanju drugotožene stranke in katero je tisto dejanje drugotožene stranke, ki bi ga bilo mogoče šteti kot dejanje nelojalne konkurence po 13. členu Zakona o varstvu konkurence ( v nadaljevanju ZVK ).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka trdila, da zato, ker je prvi toženec direktor in edini lastnik drugotoženca, obenem pa je bil v spornem obdobju v delovnem razmerju pri tožniku, ter je še vedno družbenik tožnika, pomeni vsak nastop na trgu, na področju, kjer se dejavnosti tožnika in drugega toženca prekrivata, ravnanje, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in kot tako predstavlja dejanje nelojalne konkurence, ki ga prepoveduje 13. člen ZVK. Trdila je, da je prvotoženca kot delavca, zaposlenega pri tožniku, do prenehanja delovnega razmerja vezala prepoved konkurence po 7. členu Zakona o delovnih razmerjih ( v nadaljevanju ZDR ), kot družbenika pa ga še vedno veže prepoved iz 41. člena Zakona o gospodarskih družbah ( v nadaljevanju ZGD ). Nastopanje na trgu, ki je prepovedano, pa gotovo ne predstavlja ravnanja v skladu z dobrimi poslovnimi običaji. Pri tem ne gre za prepoved uporabe pridobljenega znanja, ampak prepoved možnosti izrabe notranjih informacij in zagotavljanja poštene tržne tekme.

Zakon o varstvu konkurence v drugem odstavku 13. člena določa, da je nelojalna konkurenca dejanje podjetja pri nastopanju na trgu, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s katerim se povzroči ali utegne povzročiti škoda drugim udeležencem na trgu. ZVK v tretjem odstavku 13. člena našteva primere dejanj, ki se štejejo kot dejanja nelojalne konkurence ( npr. v 7. alineji dejanja, usmerjena v prekinitev poslovnega razmerja med drugimi podjetji ali k preprečevanju ali oteževanju takih razmerij; v 8. alineji neupravičeno neizpolnjevanje ali razdiranje pogodbe s kakšnim podjetjem, da bi se sklenila enaka ali podobna pogodba z drugim podjetjem itd.). Gre za primere konkretnih dejanj podjetja, ki so v očitnem nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in v katerih se nedvomno kaže nelojalno konkuriranje drugemu podjetju, kar mu povzroča ali utegne povzročiti škodo. Zgolj opravljanje identične dejavnosti podjetja samo po sebi pa še ne more predstavljati dejanja nelojalne konkurence zgolj zaradi tega, ker je ista oseba družbenik dveh konkurenčnih družb. Svojstvo te osebe v vlogi družbenika obeh družb nedvomno je v nasprotju s prepovedjo konkurence po določbi 1. odstavka 42. člena ZGD. Vendar pa bi o nelojalni konkurenci lahko govorili šele, v kolikor bi konkretna ravnanja konkurenčnega podjetja kazala, da le-to na nepošten način konkurira drugemu podjetju (npr. izkorišča notranje informacije drugega podjetja preko osebe, ki je družbenik v obeh podjetjih, npr. z namenom prekinitve poslovnega razmerja z drugim podjetjem). Tožeča stranka bi torej v utemeljitev svojih trditev, da ji drugotožena stranka nepošteno konkurira morala zatrjevati konkretna dejstva in okoliščine oz. konkretna ravnanja, ki bi kazala, da zaradi tega, ker je prvotoženec družbenik tožeče stranke in drugotožene stranke, ta tožeči stranki nelojalno konkurira. Česa takega pa tožeča stranka ni zatrjevala. Tožeča stranka je sicer (še najbolj konkretno) trdila, da je prvi toženec kot direktor in zastopnik drugega toženca ter prodajni inženir in družbenik tožnika prosto odločal, ali bo določen posel sklenil v imenu in za račun tožnika ali M. , pri čemer je določal pogoje, pod katerimi se posel sklepa ter tako imel možnost, kot kaže primer posla s Š., odločiti o tem, da se učinek posla, ki ga je sklenil v korist tožnika prenese v korist M., kar naj bi tudi izkoristil. Vendar pa pritožbeno sodišče, ne da bi se spuščalo v presojo, ali zatrjevano dejanje predstavlja dejanje nelojalne konkurence po 13.členu ZVK ( saj je odgovor na navedeno vprašanje odvisen od ugotovitve, iz kakšnega razloga je drugotoženec prejel 6 milijonov SIT, ocena prvostopnega sodišča o tem pa je, kot je bilo ugotovljeno, nepopolna), ugotavlja, da prepovedni zahtevek, kot ga je postavila tožeča stranka ( to je na prepoved opravljanja dejavnosti) presega okvir pravnega varstva, ki ga nudi 26. člena ZVK, saj se po navedeni določbi s tožbo v pravdnem postopku lahko zahteva prepoved nadaljnjih dejanj nelojalne konkurence ( torej konkretnih dejanj ) in ne opravljanje dejavnosti podjetja. Tudi iz določbe 1.odstavka 42.člena ZGD, po kateri lahko družba v primeru, če oseba prekrši prepoved konkurence, zahteva odškodnino ter iz določbe 2.odstavka navedenega člena, po kateri lahko družba od kršitelja zahteva tudi, da ji prepusti posle sklenjene za svoj račun, kot posle, sklenjene za račun družbe, ali da nanjo prenese koristi iz poslov, sklenjenih za svoj račun, ali da družbi odstopi svojo pravico do odškodnine, je razbrati, da je tudi v primerih kršitev prepovedi konkurence po ZGD obseg pravnega varstva omejen na konkretna ravnanja kršitelja.

Pritožbeno sodišče se tudi ne more strinjati s pritožnikom, ko pravi, da so že sama ustanovitev konkurenčnega podjetja po osebi, ki je družbenik v gospodarski družbi, ki ji je dejavnost nove družbe konkurenčna, ter vodenje poslov tako ustanovljene družbe po osebi, ki je družbenik družbe ter zaposlena v družbi z dejavnostjo, ki ji je dejavnost nove družbe konkurenčna, dejanja nelojalne konkurence. O nelojalni konkurenci bi lahko govorili šele, v kolikor bi bila ustanovitev takega podjetja naperjena v prekinitev poslovnih razmerij med tožnikom in njegovimi dosedanjimi komitenti ter v kolikor bi bili posli družbenika (M.), ki jih opravlja v okviru svojega podjetja z enako dejavnostjo, kot jo ima tožnik, sklenjeni v takih okoliščinah, da bi njihova izpolnitev povzročila posledice, ki nasprotujejo dobrim poslovnim običajem. Takšnih konkretnih okoliščin (niti poslov) pa tožeča stranka ni zatrjevala.

Ker torej tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper drugotoženo stranko ni utemeljen že iz zgoraj navedenih razlogov, pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo na ostale pritožnikove trditve, ki niso odločilnega pomena ( 360.člen ZPP).

Prvostopno sodišče je torej pravilno materialnopravno odločilo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper drugotoženo stranko zavrnilo.

Prvostopno sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), izpodbijana sodba pa tudi ima razloge o odločilnih dejstvih.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožeče stranke zoper drugo alinejo 1. točke izreka zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pravdnega postopka in pritožbenih stroških temelji na določbi 4. odstavka v zvezi s 3. odst. 165. člena ZPP.