Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zapustnikovi upniki lahko zahtevajo v treh mesecih od uvedbe dedovanja, da se zapuščina loči od dedičevega premoženja. V tem primeru dedič ne more razpolagati s stvarmi in pravicami iz zapuščine, prav tako se njegovi upniki ne morejo iz njih poplačati, dokler se ne poplačajo upniki, ki so zahtevali ločitev. Zapustnikovi upniki, ki so zahtevali tako ločitev, zahtevajo plačilo svojih terjatev samo iz zapuščinskega premoženja. V upnikovi dispoziciji je, ali bo po ločitvi zapuščine predlagal izvršbo na vse premoženje, ki sestavlja ločeno zapuščino ali ne. V primeru, če bi prišlo do izdaje sklepa o dedovanju glede premoženja, ki ga je upnik pri svojem predlogu izpustil, upnik glede tega premoženja zgolj ne bi več imel ugodnejšega položaja separatista. Ločitev učinkuje samo v korist tistih zapustnikovih upnikov, ki so jo predlagali, tistim, ki je niso predlagali, pa je dedič odgovoren le po splošnih pravilih o odgovornosti za zapustnikove dolgove, s podedovanih premoženjem, ki ostane po poplačilu separatistov, in s svojim premoženjem do višine vrednosti podedovanega premoženja – po pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Ostali zapustnikovi upniki torej do sklepa o dedovanju ne morejo predlagati izvršbe zoper dediča. Kar se tiče dedičevih upnikov pa se ti, dokler traja ločitev zapuščine, lahko poplačajo le iz premoženja dedičev, ki ni del ločene zapuščine. Ločena zapuščina, dokler tako stanje traja, tako tudi ni del stečajne mase v osebnem stečaju nad dedičem.
V sistemu ipso iure dedovanja zapuščina preide na dediče v trenutku zapustnikove smrti in po volji zakona. Posledica tega je, da se zapustnikove pravice in obveznosti zlijejo s pravicami in obveznostmi dedičev in se obravnavajo enotno, njihov nosilec pa je dedič. V primeru ločitve zapuščine pa se zapuščina loči v poseben sklad, ki je namenjen poplačilu zapustnikovih dolgov do tistih upnikov, ki so predlagali ločitev. Tudi v primeru ločitve zapuščine gre tako za stvari in premoženjske pravice, ki so ob uvedbi dedovanja postale dedičeve, a so zaradi ločitve zapuščine ločene od njegovega preostalega premoženja. Izvršilni postopek je torej treba nadaljevati z novim dolžnikom – dedičem, ki s tem pridobi tudi možnost vložitve ugovora novega dolžnika. Dedič je namreč tudi v primeru ločitve zapuščine pravni naslednik zapustnika, četudi gre za vrednostno in predmetno omejeno odgovornost. Za dovolitev takšnega nadaljevanja postopka je sklep zapuščinskega sodišča o ločitvi zapuščine ustrezna javna listina, kadar je v sklepu dedič naveden, saj takšna listina izkazuje opisano dedičevo pravno nasledstvo. Nadaljevanje izvršilnega postopka zoper dediča mora v takem primeru biti dovoljeno v izreku sklepa.
Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se izvršba, prekinjena s sklepom opr. št. In 72/2015 z dne 12. 6. 2018, nadaljuje v delu, ki se nanaša na rubež nepremičnine ID znak X in ID znak Y, last pokojnega P. G. do 1/2. 2. Zoper sklep se pravočasno pritožujeta J. G. in F. G. Navajata, da bi sodišče moralo izdati sklep o nadaljevanju izvršbe zoper dediča po pokojnem. Takega sklepa ne more nadomeščati navedba dediča v uvodu sklepa. Sodišče je tako odločilo o nadaljevanju izvršbe na premoženje osebe, ki je pokojna. Poleg tega bi upnik moral glede celotne ločene zapuščine po pokojnem začeti ustrezen postopek. Ločeno zapuščino bi sodišče moralo tudi izločiti oziroma voditi v posebnem postopku izvršbe, ločenem od izvršbe na ostalo premoženje J. G. in F. G. Ker sodišče tega ni storilo, bodo na izločeni del zapuščine lahko posegli tudi drugi upniki, tako upniki dediča kot zapustnika. Sklep je napačen tudi v delu navedbe zneska 373.424,17 EUR, za katerega naj bi se izvršba vodila, saj se ta vodi zaradi izterjave 171.910,46 EUR. Dolžnika imata interes za pritožbo v tem delu, saj znesek terjatve nenazadnje vpliva tudi na odmero stroškov. Sklep pa je napačen tudi zato, ker sta nepremičnini vpisani v zemljiško knjigo, zato se izvršba nanju ne opravlja z rubežem nepremičnin. Tako ni bilo odločeno niti v dosedanjem postopku.
3. Pritožba je utemeljena.
4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.
5. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 12. 6. 2018 prekinilo postopek, ker je dolžnik P. G. umrl, z vlogo z dne 29. 11. 2018 pa je upnik predlagal nadaljevanje postopka, ker je v zapuščinskem postopku po pokojnem dosegel ločitev zapuščine. Ker iz sklepa D 358/2017 izhaja, da v zapuščino sodita tudi nepremičnini, ki sta predmet tega postopka, in ker sta bili ti dve nepremičnini ločeni od premoženja, ki naj bi ga podedoval edini dedič J. G., upnik pa je bil napoten, da v 15. dneh po pravnomočnosti sklepa začne ustrezen postopek za plačilo terjatve, pri čemer je izvršilni postopek na te nepremičnine že bil v teku, so izpolnjeni pogoji za nadaljevanje izvršbe na dani nepremičnini.
6. Skladno s prvim odstavkom 143. člena Zakona o dedovanju (ZD) lahko zapustnikovi upniki zahtevajo v treh mesecih od uvedbe dedovanja, da se zapuščina loči od dedičevega premoženja. V tem primeru dedič ne more razpolagati s stvarmi in pravicami iz zapuščine; prav tako se njegovi upniki ne morejo iz njih poplačati, dokler se ne poplačajo upniki, ki so zahtevali ločitev. Skladno z drugim odstavkom 143. člena ZD lahko zapustnikovi upniki, ki so zahtevali tako ločitev, zahtevajo plačilo svojih terjatev samo iz zapuščinskega premoženja. Gre za t. i. dedičevo odgovornost cum viribus heriditatis – vrednostno in predmetno omejeno odgovornost dediča za zapustnikove dolgove, ki torej odgovarja zgolj s predmeti zapuščine oziroma s pravicami, ki jo tvorijo.1
7. Ločitev zapuščine (separatio bonorum), kot jo opredeljuje 143. člen ZD, je namenjena zaščiti in poplačilu zapustnikovih upnikov. Z zahtevo po ločitvi zapuščine od dedičevega premoženja lahko ti dosežejo, da se podedovano premoženje dediča loči od njegovega siceršnjega (prejšnjega) premoženja. S tem se dediču onemogoči, da razpolaga s stvarmi in pravicami iz zapuščine, dokler niso poplačani zapustnikovi upniki, ki so zahtevali ločitev.2
8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi upnik moral začeti izvršilni postopek glede celotne ločene zapuščine, da bi sodišče izvršbo na ločeno zapuščino moralo izločiti v poseben postopek in da bodo na nepremičnini, ki so predmet ločene zapuščine, že v tej fazi postopka lahko posegli tudi drugi upniki.
9. V upnikovi dispoziciji je, ali bo po ločitvi zapuščine predlagal izvršbo na vse premoženje, ki sestavlja ločeno zapuščino ali ne. V primeru, če bi prišlo do izdaje sklepa o dedovanju glede premoženja, ki ga je upnik pri svojem predlogu izpustil, upnik glede tega premoženja zgolj ne bi več imel ugodnejšega položaja separatista. Prav tako noben predpis, ki se nanaša na sodno upravo oziroma vodenje spisov in vpisnikov ne zahteva, da se izvršba na ločeno zapuščino izloči v poseben postopek.
10. Dejstvo, da tega sodišče ne stori, tudi ne pomeni, da je s tem omogočeno poplačilo iz ločene zapuščine tudi drugim upnikom. Posebnost ločitve zapuščine je v tem, da zanjo velja poseben režim, ker dedič ne more razpolagati z njo, prav tako nanjo ne smejo poseči njegovi upniki.3 Ločitev učinkuje samo v korist tistih zapustnikovih upnikov, ki so jo predlagali, tistim, ki je niso predlagali, pa je dedič odgovoren le po splošnih pravilih o odgovornosti za zapustnikove dolgove, s podedovanih premoženjem, ki ostane po poplačilu separatistov, in s svojim premoženjem do višine vrednosti podedovanega premoženja4 – po pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Ostali zapustnikovi upniki torej do sklepa o dedovanju ne morejo predlagati izvršbe zoper dediča. Kar se tiče dedičevih upnikov pa se ti, dokler traja ločitev zapuščine, lahko poplačajo le iz premoženja dedičev, ki ni del ločene zapuščine.5 Ločena zapuščina, dokler tako stanje traja, tako tudi ni del stečajne mase v osebnem stečaju nad dedičem.
11. Pritožba pa je utemeljena v delu, v katerem dolžnika uveljavljata, da bi sodišče postopek moralo nadaljevati z novim dolžnikom – dedičem.
12. Skladno s četrtim odstavkom 24. člena ZIZ sodišče, če pride do spremembe dolžnika po vložitvi predloga za izvršbo, nadaljuje izvršbo zoper novega dolžnika, če upnik z javno ali po zakonu overjeno listino dokaže, da je terjatev prešla na novega dolžnika.
13. V sistemu ipso iure dedovanja zapuščina preide na dediče v trenutku zapustnikove smrti in po volji zakona. Posledica tega je, da se zapustnikove pravice in obveznosti zlijejo s pravicami in obveznostmi dedičev in se obravnavajo enotno, njihov nosilec pa je dedič. V primeru ločitve zapuščine pa se zapuščina loči v poseben sklad, ki je namenjen poplačilu zapustnikovih dolgov do tistih upnikov, ki so predlagali ločitev.6 Tudi v primeru ločitve zapuščine gre tako za stvari in premoženjske pravice, ki so ob uvedbi dedovanja postale dedičeve, a so zaradi ločitve zapuščine ločene od njegovega preostalega premoženja. Ob ugoditvi upnikovi zahtevi za ločitev zapuščine sta se tako le razdružili dedičevi premoženjski masi, ki zdaj predstavljata dve kategoriji njegovega premoženja.7
14. Po povedanem je utemeljena pritožbena navedba pritožnikov, da je v primerih, kot je izvršilni postopek treba nadaljevati z novim dolžnikom – dedičem, ki s tem pridobi tudi možnost vložitve ugovora novega dolžnika (56. a člen ZIZ). Dedič je namreč tudi v primeru ločitve zapuščine pravni naslednik zapustnika, četudi gre kot že rečeno za vrednostno in predmetno omejeno odgovornost. 15. Za dovolitev takšnega nadaljevanja postopka je sklep zapuščinskega sodišča o ločitvi zapuščine ustrezna javna listina v smislu četrtega odstavka 24. člena ZIZ, kadar je v sklepu dedič naveden, kar v danem primeru je (zadnji stavek točke I. izreka in II. točka izreka sklepa D 358/2017 z dne 24. 5. 2018), saj takšna listina izkazuje opisano dedičevo pravno nasledstvo.
16. Z izpodbijanim sklepom sodišče prve stopnje ni dovolilo nadaljevanja izvršbe zoper novega dolžnika, zaradi česar je sklep nepravilen. Takšne dovolitve ne more nadomestiti navedba dediča kot dolžnika v uvodu sklepa. Nenazadnje je v uvodu sklepa navedena tudi druga dolžnica, ki ni dedinja, ter se takšen sklep nanjo zato ne more nanašati. Utemeljeno dolžnika uveljavljata tudi, da je sodišče napačno zapisalo da se izvršba (pravilno izvršilni postopek) nadaljuje z rubežem nepremičnin, saj gre v konkretnem primeru za nepremičnini, ki sta vpisani v zemljiško knjigo.
17. Po povedanem je bilo pritožbi dolžnikov treba ugoditi, sklep pa razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Višje sodišče namreč sklepa o nadaljevanju izvršbe z novim dolžnikom ne more izdati kot prvo. V novem postopku naj sodišče prve stopnje, po potrebi po pozivu na popravo, ponovno odloči o upnikovem predlogu z dne 12. 6. 2018. 18. V zvezi z navedbo zneska 373.424,17 EUR v uvodu sklepa pa višje sodišče ugotavlja, da postopek dejansko teče zaradi izterjave zneska 171.910,46 EUR ter iz stanja postopka in izpodbijanega sklepa ni mogoče najti razloga za spremembo navedbe izterjevanega zneska. Ker napačen znesek ni vsebovan v izreku, prav tako pa v izpodbijanem sklepu ni bilo odločeno o stroških, ki bi bili odvisni od vrednosti izterjevanega zneska, izpodbijanje tega zneska ne predstavlja pritožbenega razloga zoper dani sklep, pač pa višje sodišče ugotavlja, da gre za pisno pomoto, ki naj jo sodišče prve stopnje popravi s popravnim sklepom.
1 V. Žnidaršič Skubic, Ločitev zapuščine, Pravosodni bilten št. 2/2016, str. 95. 2 N. Weber, Kako naj zapustnikov upnik doseže ločitev zapuščine?, Pravna praksa št. 16-17/2012, št. 16-17, str. 19. 3 V. Žnidaršič Skubic, navedeno delo, str. 102. 4 Ta je znana šele po poplačilu separatistov, pred tem ni možno izdati pravilnega sklepa o dedovanju. 5 A. Božič Penko, Ločitev zapuščine, Pravosodni bilten št. 2/2012, str. 30. 6 A. Božič Penko, navedeno delo, str. 28 in 29. 7 V. Žnidaršič Skubic, navedeno delo, str. 102.