Jedro

Seznanjenost z ravnanjem delavca ne pomeni tudi ugotovitve razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Ker tožnik tudi izven akademskega okolja ni nehal biti profesor, B. B. pa ne študentka, je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da lahko do kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja pride zgolj na delovnem mestu in v času opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi.

Namen kaznivega dejanja po 174. členu KZ-1 je zaščita pred spolnimi dejanji oseb, ki so v nadrejenem odnosu, in prepoveduje ravnanje storilcev, ki ga oškodovanci doživljajo kot poseg v svojo spolno nedotakljivost. Med takšna ravnanja nedvomno spada tudi dotikanje intimnih telesnih predelov. Motiv storilca pri izvršitvi kaznivega dejanja za obstoj le-tega ni ključen in bi bilo kaznivo dejanje podano tudi v primeru, če ne bi ravnal z namenom zadovoljitve spolnega nagona. Glede na to, da opis očitanega kaznivega dejanja oziroma njegov zakonski znak drugo spolno dejanje ne izhaja z vidika storilca, temveč z zornega kota žrtve, je za presojo bistveno, da so morale v obravnavanem primeru študentke storiti ali trpeti nekaj spolnega (spolno dejanje), kar je pomenilo poseg v njihovo spolno integriteto oziroma samoodločbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek: za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 7. 2021 kot nezakonite, za reintegracijo, za plačilo reparacije za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter stroškov postopka (I. točka izreka). Zavrnilo je prvi podredni tožbeni zahtevek: za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 7. 2021 kot nezakonite, za plačilo reparacije za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, denarnega povračila in stroškov postopka (II. točka izreka). Zavrnilo je tudi drugi podredni tožbeni zahtevek: za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 7. 2021 kot nezakonite, za plačilo reparacije, prispevkov za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje za čas od 4. 8. 2021 do dne 16. 9. 2022, denarnega povračila in stroškov postopka (III. točka izreka). Odločilo je, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Tožnik se zoper navedeno sodbo pritožuje zaradi vseh pritožbenih razlogov in kršitve ustavnih pravic. V obsežnih pritožbenih navedbah izpostavlja številne postopkovne kršitve, za vsako posamezno očitano ravnanje v izredni odpovedi pa nasprotuje tudi dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje. Navaja, da toženka ni sledila materialnemu procesnemu vodstvu sodišča prve stopnje v zvezi s konkretizacijo očitkov, saj je v naslednji pripravljalni vlogi pojasnila le, da ugotovljena ravnanja tožnika, ki jih je storil kot profesor nad svojimi tedanjimi študentkami, predstavljajo enovit sklop ravnanj, ki je med seboj povezan, zato posameznih očitkov ni mogoče ločiti med seboj. Trdi, da toženka ni navedla niti enega očitka, ki bil imel vse znake kaznivega dejanja. V postopku pred sodiščem prve stopnje je trdil, da je pri svojem profesorskem delu uporabljal elemente gledališča in prijeme režiserjev sodobnega časa, ki jih vnašal v študijski proces, zato je podal predlog za zaslišanje dveh režiserjev, ki bi pojasnila kontekst in metode, kako naj profesor igre pripravlja študente v času študijskega procesa za njihov nadaljnji življenjski poklic, vendar tega dokaza sodišče prve stopnje ni izvedlo. Vztraja pri stališču, da je toženka zamudila vse prekluzivne roke za podajo izredne odpovedi, med drugim tudi rok, ki ga je določal Pravilnik o ukrepih za varovanje dostojanstva zaposlenih na Univerzi v A. in študentov Univerze v A., pri tem pa ni bilo nobenih resnih in opravičljivih razlogov za podaljšanje tega roka. Očita zmotno uporabo materialnega prava, ki ureja roke za izredno odpoved. Sodišče prve stopnje po eni strani upošteva mnenje komisije pri presoji pravočasnosti izredne odpovedi, po drugi strani pa kršitve v postopku pred komisijo šteje za nerelevantne. V zvezi s tem so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka je že v februarju 2021 na podlagi dveh prijav izvedela za tožnikova dejanja, zato je izredna odpoved prepozna. Nadalje navaja, da se z zakonskim znakom spolna dejanja razume le tista dejanja, ki pomenijo spolno vzdraženje ali zadovoljevanje spolnega nagona storilca. Zgolj dotikanje intimnih telesnih delov zato še ne predstavlja kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja. Dokazna ocena sodišča prve stopnje ni skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj verjame B. B., pri čemer sodnica, ki je odločala, ni dobila neposrednega vtisa na zaslišanju, ker je takrat sodila druga sodnica. Ponovno izpostavlja elektronska sporočila, iz katerih izhaja, da se je do svojih študentk in študentov obnašal profesionalno, da so ga študenti spoštovali, imeli radi in da je tudi iz B. B. želel narediti igralko, ki stopi suvereno v igralski svet. Kot bistveno izpostavlja izpoved C. C., da dejanja tožnika niso imela spolne konotacije, saj je kazal le, kako se igra, s svojimi izjavami in dejanji je hotel doseči napredek v kvaliteti igranja bodočih igralcev. S tem, da je podan prvi pogoj za izredno odpoved, ne pomeni, da je avtomatično dokazan tudi drugi pogoj v zvezi z nemožnostjo nadaljevanja delovnega razmerja. Meni, da toženka ni dokazala, da ne obstoji možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe v celoti.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni kršilo ustavnih pravic tožnika, ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena in jo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje jasne in prepričljive razloge o vseh za odločitev bistvenih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju. Razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo zaključek, da se je toženka s konkretnim zakonskim razlogom za izredno odpoved in vsemi dejanskimi okoliščinami, ki ga opredeljujejo, seznanila na podlagi ugotovitev Komisije za ugotovitev okoliščin v zvezi z domnevnim nadlegovanjem, trpinčenjem ali spolnim nadlegovanjem (v nadaljevanju Komisija), niso v nasprotju z nadaljnjo obrazložitvijo sodbe, da ugovori tožnika v zvezi s procesnimi kršitvami Komisije niso bistveni za odločitev, ker postopek pred Komisijo ni procesna predpostavka za podajo odpovedi oziroma ni del postopka izredne odpovedi. Do s tem povezanih pritožbenih navedb v zvezi z mnenjem Komisije in uporabo Pravilnika o ukrepih za varovanje dostojanstva zaposlenih na Univerzi v A. in študentov Univerze v A. z dne 22. 10. 2012 (v nadaljevanju Pravilnik), s katerimi tožnik uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava, pa se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

7. Ni podana v pritožbi očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (kršitev kontradiktornosti postopka) kot tudi ne kršitev ustavnih pravic iz 14. in 22. člena Ustave, saj je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožnikov dokazni predlog za zaslišanje prič režiserjev D. D. in E. E. Ravnalo je v skladu z določbama drugega odstavka 213. člena ZPP in drugega odstavka 287. člena ZPP ter svojo odločitev ustrezno utemeljilo v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Za zavrnitev tožnikovega dokaznega predloga je obstajal vsaj eden od ustavno dopustnih razlogov (dokaz je nepotreben, če je dejstvo že dokazano; nepomemben, če zatrjevano dejstvo ni odločilno; oziroma neprimeren, če se z njim določenega dejstva ne da ugotoviti). Način poučevanja z uporabo prijemov režiserjev sodobnega časa, ki naj bi jih tožnik vnašal v študijski proces, o čemer bi izpovedali predlagani priči, ni bistveno dejstvo za odločitev v tem sporu oziroma za presojo, ali tožniku očitane kršitve v izredni odpovedi izpolnjujejo zakonske znake kaznivega dejanja, ki je prepuščena sodišču in ne pričam. Upoštevati je treba tudi, da o kontekstu tožnikovih ravnanj in izjav navedeni priči niti ne bi mogli izpovedati (tožnik namreč ni trdil, da bi bili priči navzoči pri njegovem poučevanju igre oziroma ob spornih dogodkih), zato je ta dokazni predlog tudi neprimeren.

8. Neutemeljeno je pritožbeno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP, ki vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene. Ta je bistveno kršen le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti pri presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter uspeha celotnega postopka. V obravnavani zadevi dokazni oceni izpovedi prič in tožnika ni mogoče očitati, da ne upošteva teh procesnih zahtev. Sodišče prve stopnje je sprejelo celovito, preverljivo in logično dokazno oceno. Z ustreznimi in prepričljivimi dejanskimi razlogi je pojasnilo, zakaj ni sledilo izpovedi tožnika v zvezi s posameznimi kršitvami, ki se mu očitajo. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene, saj tožniku v dokaznem postopku ni uspelo vzbuditi dvoma v verodostojnost izpovedi priče B. B. s trditvami o njeni vlogi v predstavi F., v kateri naj bi dobila idejo za prijavo, o vlogi žrtve v intervjuju z G. G., ki naj bi bil namenjen le ustvarjanju javnega mnenja za potrebe kazenskega postopka in delovnega spora, ter o njenem iskanju medijske prepoznavnosti. Sodišče prve stopnje je vse te navedbe, ki jih tožnik ponovno izpostavlja v pritožbi, upoštevalo, vendar je na njihovi podlagi sprejelo dokazno oceno, s katero se tožnik očitno ne strinja, kar pa ne predstavlja uveljavljane relativne bistvene kršitve določb postopka.

9. Okoliščina, da je med postopkom pred sodiščem prve stopnje prišlo do spremembe senata, ne vpliva na pravilnost prvostopenjske dokazne ocene, zato pritožba neutemeljeno izpostavlja nespoštovanje načela neposrednosti. Sodišče prve stopnje je namreč ravnalo skladno z določbo tretjega odstavka 302. člena ZPP in po izjavi strank odločilo, da dokazov ne bo ponovno izvajalo, temveč da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov, pri čemer je iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 14. 12. 2022 razvidno, da so stranke (torej tudi tožnik) izrecno izjavile, da se strinjajo s tem, da se zapisniki predhodnih narokov štejejo za prebrane. Takšno postopanje ni kršilo načela neposrednosti in je skladno tudi z določbo prvega odstavka 11. člena ZPP, po kateri si mora sodišče prizadevati, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški.1

10. V zvezi s pritožbeno navedbo, da toženka ni izpolnila zahteve sodišča prve stopnje, da pojasni, kateri očitki konkretno se nanašajo na 1. alinejo prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami), pritožbeno sodišče ugotavlja, da tak poziv v okviru materialno procesnega vodstva toženki niti ni bil potreben, saj že iz obrazložitve izredne odpovedi izhaja, da naj bi po stališču toženke vsa očitana ravnanja izpolnjevala tudi znake kaznivega dejanja, zato ni bistveno, ali je navedenemu pozivu sledila oziroma mu s svojim odgovorom v naslednji pripravljalni vlogi zadostila.

11. Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 7. 2021, ki jo je toženka na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 podala tožniku zaradi nedopustnih fizičnih ravnanj spolne narave do tedanjih študentk B. B., H. H., I. I. in J. J., in sicer z dotikanjem intimnih in drugih telesnih delov, poljubljanjem ipd., s čimer mu je očitala kršitev prepovedi spolnega nadlegovanja na delovnem mestu (7. člen ZDR-1) in kršitev pogodbene obveznosti po spoštovanju splošnih aktov delodajalca in upoštevanju delodajalčevih navodil (34. člen ZDR-1), vsa očitana ravnanja pa izpolnjujejo tudi znake kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po drugem odstavku 174. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami). Pravilno je ugotovilo, da je odpoved iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 podana prepozno (po poteku šest mesečnega objektivnega roka), da obstajajo utemeljeni razlogi za odpoved po 1. alineji drugega odstavka 110. člena ZDR-1 ter da je izpolnjen tudi drugi pogoj za zakonitost izredne odpovedi, tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1).

12. Neutemeljeno je pritožbeno uveljavljanje, da zakonski znaki kaznivega dejanja, ki jih izpolnjujejo očitane kršitve v izredni odpovedi, niso konkretizirani do te mere, da bi bila tožniku omogočena pravica do obrambe, sodišču pa pravno vrednotenje tožnikovega ravnanja. Delodajalec mora očitano kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja v odpovedi, podano na podlagi 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, opredeliti tako, da je iz opredelitve razvidna konkretna kršitev kot tudi znaki kaznivega dejanja, ki jih izpolnjuje ta kršitev. Pri konkretizaciji posameznega znaka kaznivega dejanja zadošča, če znak kaznivega dejanja izhaja iz opisa delavčevega ravnanja. V opisu tožnikovega ravnanja je dovolj jasno konkretiziran očitek, da je z izvajanjem nedopustnih fizičnih ravnanj spolne narave, in sicer z dotikanjem intimnih in drugih telesnih delov študentk, s poljubljanjem na lice in objemanjem, posegel v telesno integriteto študentk. Zahteva po konkretizaciji očitkov pomeni predvsem to, da je očitek kršitve delovnih obveznosti dovolj jasen. Navedenemu je bilo v obravnavanem primeru zadoščeno, zato tožnik ne more biti v dvomu, kaj se mu očita oziroma pred čem se brani, poleg tega pa iz obrazložitve izredne odpovedi izhajajo tudi posamezni historični dogodki, ki so opredeljeni tako vsebinsko kot časovno. Pritožbeno sodišče se zato strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je izpodbijana izredna odpoved obrazložena skladno s 87. členom ZDR-1 ter da so očitki kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja zadosti konkretizirani. To pa nenazadnje potrjuje tudi dejstvo, da je tožnik na prvem naroku kot del trditvene podlage v spis vložil svoj pisni zagovor (A16), v katerem se je povsem določno opredelil do vseh posameznih očitkov toženke.

13. V zvezi s konkretizacijo očitkov tožnik v pritožbi citira določena stališča iz sodne prakse Ustavnega sodišča RS in kazenskega oddelka Vrhovnega sodišča RS. Vendar zgolj s povzemanjem različnih sodnih odločb, brez obrazložitve, zakaj so relevantne za obravnavani primer, pritožba ne doseže obrazloženosti pritožbenih razlogov.

14. Pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava glede pravočasnosti izredne odpovedi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni utemeljen. V primerih, ko je odpoved podana zaradi kršitev pogodbenih in drugih obveznosti, ki imajo znake kaznivega dejanja, je mogoče o ugotovitvi razloga za odpoved govoriti šele, ko se delodajalec seznani s potekom dogodka in vsemi relevantnimi dejstvi in okoliščinami, na podlagi katerih lahko ugotovi obstoj vseh znakov kaznivega dejanja, ter storilcem. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da je odpoved pravočasna in to tudi ustrezno obrazložilo (14., 15. in 16. točka obrazložitve). Toženka se je res na podlagi dveh prijav zoper tožnika v februarju 2021 seznanila z domnevnimi ravnanji, ki naj bi jih storil, o čemer je bila dolžna seznaniti policijo, vendar pa to ne vpliva na pravočasnost odpovedi. Ni mogoče pričakovati, da bi lahko že istega dne, ko je prejela prijavi, zbrala vse potrebne informacije in ugotovila razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Seznanjenost z ravnanjem delavca ne pomeni tudi ugotovitve razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot to zmotno meni tožnik. Takrat je toženka zgolj zaznala, da je prišlo do domnevnih kršitev, ki pa jih je bilo treba še preveriti, zato je njeno ravnanje, da imenuje Komisijo za ugotovitev okoliščin v zvezi s prijavama, in s postopkom izredne odpovedi počaka do ugotovitev Komisije, pravilno. Šele na podlagi teh ugotovitev je lahko začela z zakonsko določenim postopkom pred izredno odpovedjo. Glede na to, da je Komisija ugotovitve podala 30. 6. 2021, je bila toženka šele od tega dne dalje ustrezno seznanjena s tožnikovimi kršitvami, tako da mu je lahko 1. 7. 2021 vročila pisno obdolžitev in vabilo na zagovor ter 15. 7. 2021 pravočasno (znotraj 30-dnevnega subjektivnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1) izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ki mu je bila vročena 3. 8. 2021. 15. Zmotna je pritožbena navedba, da je toženka zamudila rok za podajo izredne odpovedi, ker Komisija o svojih ugotovitvah v zvezi z domnevnim spolnim nadlegovanjem ni v treh mesecih obvestila vodstva (tretji odstavek 10. člena Pravilnika). Navedena določba Pravilnika, ki predstavlja splošni akt toženke kot delodajalca, ni relevantna za presojo pravočasnosti izredne odpovedi, saj ne predpisuje prekluzivnega roka, v katerem mora toženka izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi, kar pomeni, da se pravočasnost izredne odpovedi ne presoja na podlagi te določbe, kot zmotno izhaja iz pritožbenih navedb. Tudi sicer postopek in rok podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi določajo le kogentne določbe ZDR-1. Dejstvo, da je prva toženka sprejela sklep o podaljšanju roka za ugotovitve Komisije, tako ne predstavlja okoliščine, ki bi vplivala na samo nezakonitost izpodbijane izredne odpovedi.

16. Za odločitev nebistvene so pritožbene navedbe, s katerimi tožnik vztraja pri očitku kršitev, storjenih v postopku pred Komisijo. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, postopek pred Komisijo ni del zakonsko določenega postopka izredne odpovedi, zato procesne kršitve, četudi bi bile podane, ne utemeljujejo nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi. Sicer pa Komisija dejstva ugotavlja v bistveno drugačnem postopku od sodnega postopka (ni strogo predpisan in formaliziran, ni zagotovljenega varstva načela kontradiktornosti, neposrednosti itd.).

17. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da so tožniku očitane kršitve obveznosti iz delovnega razmerja (iz 7. in 34. člena ZDR-1), ki imajo vse znake kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po 174. členu KZ-1, dokazane. To kaznivo dejanje stori, kdor zlorabi svoj položaj in tako pripravi osebo drugega ali istega spola, ki mu je podrejena ali od njega odvisna, k spolnemu občevanju, ali da stori oziroma trpi kakšno drugo spolno dejanje (prvi odstavek), oziroma po kvalificirani obliki učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj ali druga oseba, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, staro nad petnajst let, ki mu je zaupana v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo (drugi odstavek).

18. Ni utemeljena pritožbena trditev, da so citirani kazenskopravni judikati Vrhovnega sodišča, na katere se je sklicevalo sodišče prve stopnje, za ta postopek nerelevantni, ker so očitana dejanja po stopnji posega v spolno nedotakljivost bistveno težja in hujša kot v obravnavanem primeru. Sodno prakso kazenskega oddelka Vrhovnega sodišča je namreč citiralo le v zvezi z zakonskim znakom podrejenega oziroma odvisnega položaja. Položaj študenta oziroma študentke v razmerju do profesorja je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v 28. točki izpodbijane sodbe in kar med strankama tudi ni bilo sporno, vedno podrejen.

19. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpostavlja zadevi pritožbenega sodišča Pdp 304/2017 in Pdp 595/2018, ki temeljita na drugačnem dejanskem stanju, saj ravnanja tožnikov v ugotovljenih okoliščinah teh primerov (objemanje mladoletne učenke in njeno sedenje v naročju, verbalno nadlegovanje mladoletnih dijakinj) niso izpolnjevala zakonskih znakov kaznivega dejanja in niso primerljiva z ravnanji tožnika. Sodišče prve stopnje se zato ni bilo dolžno opredeljevati do navedene sodne prakse, v zvezi s tem očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa ni podana.

20. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič B. B. in K. K. kot tudi tožnika pravilno ugotovilo, da je v novembru 2015 v internem baru L. tožnik B. B. prijel za desno ramo, z roko šel proti njenim prsim in jih začel otipavati na način, kot bi molzel kravo oziroma z gibom stiskanja. Če bi do dotika res prišlo zgolj nehote, kot razlaga tožnik, bi se po pravilni oceni sodišča prve stopnje takoj opravičil in ne bi nadalje še vprašal "Kok maš?" (košarico, op. sodišča), kar je slišal tudi K. K. Pritožba s parcialnim izpostavljanjem iz konteksta iztrgane izpovedi K. K., da ni videl, da bi tožnik B. B. prijel za dojko ter da bi ga posledično odrinila oziroma stopila vstran, neutemeljeno uveljavlja, da se dogodek ni zgodil na opisan način. Sodišče prve stopnje je namreč upoštevalo njegovo izpoved kot celoto, iz katere izhaja, da je s strani tožnika čutil, da ni vabljen v pogovor, ob slišanem stavku pa se je zaprl in ni bil več pozoren na situacijo, pri čemer pa je kljub temu zaznal B. B. občutek neprijetnosti in ironičen smeh v smislu kaj se dogaja. Že to, da je K. K. slišal vprašanje o košarici in zaznal neprijetnost, v bistvenem potrjuje izpoved B. B., da se je takšno zanjo nedvomno neprijetno otipavanje resnično zgodilo. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, se tožnik z okoliščino, da je bil tedaj v internem baru L. v svojem prostem času, in ne v okviru študijskega oziroma delovnega procesa, ne more razbremeniti kršitve delovne obveznosti. Ker tožnik tudi izven akademskega okolja ni nehal biti profesor, B. B. pa ne študentka, je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da lahko do kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja pride zgolj na delovnem mestu in v času opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi.

21. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje o dokazanosti očitka, da je tožnik v bivših prostorih akademije M. na naslovu N. B. B., ko je ob odhodu iz stranišča šla mimo njega, udaril po riti in ji rekel "Dobr zgledaš". Ker gre za ravnanje, ki se je dogajalo brez prisotnosti prič oziroma tretjih oseb, je sodišče prve stopnje še posebej skrbno in ustrezno presojalo izpovedi tožnika in B. B., pri čemer je utemeljeno sledilo slednji. Kot je prepričljivo obrazložilo, si je tudi v luči dokazanega preteklega dogodka oziroma ravnanja tožnika (v internem baru L.) neprijeten in neprimeren udarec po riti nedvomno zapomnila.

22. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik spomladi 2018 na vaji za produkcijo ... semestra pristopil na oder, da bi pokazal, kako odigrati prizor, pri tem pa študentko H. H. brez opozorila dvignil, si jo namestil okoli svojega pasu tako, da je imel njeno zadnjico pred seboj in začel z roko udarjati po njeni zadnjici ter pri tem govoril: "Evo, pol jo maš kle in loh delaš z njo kar češ, loh jo tud tkole mal po rit". Tožnik v pritožbi ne zanika ugotovitve sodišča prve stopnje, da je študentko večkrat udaril po zadnjici, zmanjšuje pa pomen te kršitve in vztraja pri stališču, zavzetem tekom postopka na prvi stopnji, tj. da je kot profesor želel igralcu (študentu igre, op. sodišča), ki je igral skupaj z H. H., pokazati kako naj igra, vendar neutemeljeno. V pritožbi ne navaja tehtnih argumentov, ki bi kazali na nepravilno razumevanje konteksta. Sicer pa sta poleg H. H. tudi priči O. O. in P. P. prepričljivo izpovedala, da je tožnikovo neprimerno in nepedagoško ravnanje pri njej povzročilo nelagodje, šok in prizadetost. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je z opisanim ravnanjem prestopil meje študijskega procesa, saj bi prizor lahko oziroma celo moral pokazati drugače, in ne s spolnim dejanjem dotikanja zadnjice študentke.

23. Pritožba se neutemeljeno opira na izpoved priče C. C., da dejanja tožnika niso imela spolne konotacije, da je kazal le, kako se igra, s svojimi izjavami in dejanji pa je želel doseči napredek v kvaliteti izražanja in igranja bodočih igralcev. Navedena izpoved se namreč nanaša na drugo dejansko situacijo (prizor davljenja, v katerem je bila udeležena B. B.), v kateri pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo spolne note oziroma kršitve, ki bi imela znake kaznivega dejanja (4o. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

24. Neutemeljena je pritožbena trditev, da se s pojmom spolnih dejanj po KZ-1 razume le tista ravnanja, katerih cilj je spolno vzdraženje ali zadovoljevanje spolnega nagona storilca, kar je treba dokazati in ne zgolj domnevati, kot naj bi to izhajalo iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Namen kaznivega dejanja po 174. členu KZ-1 je zaščita pred spolnimi dejanji oseb, ki so v nadrejenem odnosu, in prepoveduje ravnanje storilcev, ki ga oškodovanci doživljajo kot poseg v svojo spolno nedotakljivost. Med takšna ravnanja nedvomno spada tudi dotikanje intimnih telesnih predelov, zato se pritožba zmotno zavzema za nasprotno. Motiv storilca pri izvršitvi kaznivega dejanja za obstoj le-tega ni ključen in bi bilo kaznivo dejanje podano tudi v primeru, če ne bi ravnal z namenom zadovoljitve spolnega nagona,2 zato pritožbeno vztrajanje tožnika, da njegov motiv ni bil spolne narave, ni utemeljeno. Glede na to, da opis očitanega kaznivega dejanja oziroma njegov zakonski znak drugo spolno dejanje ne izhaja z vidika storilca, temveč z zornega kota žrtve,3 je za presojo bistveno, da so morale v obravnavanem primeru študentke storiti ali trpeti nekaj spolnega (spolno dejanje), kar je pomenilo poseg v njihovo spolno integriteto oziroma samoodločbo.

25. Ni mogoče slediti pritožbenemu zavzemanju, da je bila čestitka tožnika, ko je po končani predstavi produkcije ... semestra v garderobi pristopil do H. H., ki je bila v spodnjem perilu, jo objel, z roko zdrsnil po njenem golem hrbtu navzdol in jo nato še poljubil na lica, ob tem pa dejal: "O, tole morm pa izkoristit, tale moment, ko si tkole gola, da ti čestitam", napačno razumljena kot spolno dejanje. Četudi objem in poljub na lice po redni zunanji podobi nista nujno očitno spolni ravnanji, pa okoliščine konkretnega primera (študentka je bila v spodnjem perilu, izrečene besede, da mora to izkoristiti, zdrs roke po hrbtu, ostalim ni čestital na isti način) posebej nakazujejo na spolnost narave takšnega objema in poljuba. Pri tem ne gre spregledati izpovedi priče O. O., da je tudi sam opisano ravnanje doživljal oziroma zaznal kot poseg v intimo H. H., zaradi česar ravnanje tožnika na profesorski poziciji tudi po merilu objektivnega opazovalca (pripadnika kulturnega kroga, v katerem se je opisan dogodek zgodil) pomeni poseg v intimno oziroma spolno sfero študentke.

26. Sodišče prve stopnje je dejanje spolne narave pravilno prepoznalo tudi v zvezi s študentko I. I., ki ji je tožnik oktobra 2019 v lokalu v R. (Poljska), kamor so šli na gostovanje letnika, položil roko na stegno oziroma koleno, pri tem pa ji rekel: "Joj, a bi ti men pokazala, kje je kle wc? K sm slišu, da ti tko dobr pokažeš?". Dotik noge (stegna ali kolena) sicer objektivno gledano nima spolne narave, vendar je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da bi običajno občutljiv, nepristranski in razumen opazovalec v okoliščinah konkretnega primera zaznal spolno naravo. Pritožbeno sodišče v nasprotju s pritožbenimi navedbami ne vidi razloga, da sodišče prve stopnje pri materialnopravni presoji ne bi sledilo izpovedi priče I. I., iz katere izhaja, da je tako v tonu kot v vsebini postavljenega vprašanja zaznala namigovanje s spolno konotacijo (kot povabilo na seks), in ne dejansko zanimanje tožnika za lokacijo stranišča, saj bi sicer vprašal drugače. 27. V 31. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje jasno in pravilno obrazložilo, da za presojo očitanih ravnanj ni bistveno, kako se je tožnik sicer obnašal in razumel s študenti oziroma, da so ga študenti spoštovali in imeli radi, kar velja tudi za dejstvo, izpostavljeno v pritožbi, da je tožnik B. B. enkrat peljal domov.

28. Pritožbeno sodišče ne soglaša z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnikovo neprimerno ravnanje, ko si je med pogovorom študentko J. J. kljub njenemu nasprotovanju posadil na koleno, mogoče opredeliti kot spolno dejanje, vendar pa to ne vpliva na zakonitost izredne odpovedi oziroma ne spremeni pravilne presoje sodišča prve stopnje, da je podan resen in utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ostale ugotovljene kršitve delovnih obveznosti iz 7. in 34. člena ZDR-1, kljub temu, da gre za manj intenzivne posege v spolno nedotakljivost, ko je tožnik študentke otipaval, udarjal po zadnjici, prijemal po stegnu oziroma objel in poljubil na lice, imajo namreč vse znake kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po drugem odstavku 174. člena KZ-1. 29. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je toženka dokazala tudi obstoj utemeljenih razlogov, zaradi katerih ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Ob takšnih hujših kršitvah, ki tudi vsaka sama zase predstavlja resen in utemeljen razlog za izredno odpoved, ter glede na tožnikov nekritičen odnos do kršitev pred in tekom postopka je razumljivo, da je toženka izgubila zaupanje v tožnika kot profesorja, saj je dolžna zaščititi študente pred (spolnim) nadlegovanjem in drugimi nedopustnimi ravnanji, poleg tega pa je bil ogrožen tudi ugled toženke kot izobraževalne ustanove.

30. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje primarni tožbeni zahtevek in oba podredna tožbena zahtevka utemeljeno zavrnilo. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

31. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prva odstavka 165. in 154. člena ZPP).

1 Gre namreč za kompromis med načeloma neposrednosti ter ekonomičnosti in pospešitve postopka (N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list, GV Založba, 2006, str. 645-646). 2 Prim. sodbi VSRS I Ips 15596/2017 z dne 22. 4. 2021 in I Ips 13370/2010 z dne 11. 1. 2018. 3 T. i. viktimocentrična opredelitev spolnega delikta (D. Korošec, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 1. knjiga, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 2018, str. 1066).