Jedro

Sodna presoja zakonitosti premestitve po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU obsega preizkus zakonitega razloga za takšno premestitev, pri čemer sodišče glede na obstoječo sodno prakso ne more ocenjevati, kako je oziroma bo določena premestitev vplivala na učinkovitost organa. V zvezi s tem je sodišče pristojno ugotavljati le, ali je delodajalec izdal sklep o premestitvi, ki je ustrezno obrazložen, ter ali je razlog za premestitev javnega uslužbenca resničen in ne navidezen.

Po presoji pritožbenega sodišča pri razlagi določbe 22.d člena Kolektivne pogodbe za policiste (KPP) postopka pred novo zaposlitvijo (oziroma postopka zasedbe prostega delovnega mesta, ki je urejen v 57. členu ZJU) ni mogoče enačiti s postopkom premestitve javnega uslužbenca zaradi delovnih potreb, ki ga ureja 149. člen ZPP. Ker 22.d člen KPP določa, da se notranja seznanitev o prostem delovnem mestu na oglasni deski enote opravi (le) v primeru zasedbe prostega delovnega mesta, tožena stranka t.i. notranje seznanitve v postopku premestitve tožnika ni bila dolžna opraviti. Tudi v primeru, če tožena stranka v postopku premestitve javnega uslužbenca ne bi izvedla postopek notranje seznanitve, izpodbijana premestitev za to ni nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se sklep tožene stranke št. ... z dne 3. 1. 2014, v povezavi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, št. ... z dne 4. 6. 2014 razveljavi (I/1. točka izreka). Posledično navedenemu je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na delovno mesto policijskega inšpektorja (šifra ...) v Sektorju A. Policijske akademije (I/2. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka, odmerjene po sodišču, vse v roku 8 dni pod izvršbo (I/3. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 417,50 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (338/2. člena ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (338/3. člena ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je po prepričanju tožnika zmotno presodilo, da je bila premestitev tožnika po 149. členu ZJU zakonita, saj je predstojnik ocenil, da je mogoče na takšen način zagotoviti učinkovitejšo in smotrnejše delo organa na policijskih enotah PU B., ki so bile kadrovsko podhranjene. Sodišče je nadalje zmotno ugotovilo, da določbe 22.d člena Kolektivne pogodbe za policiste - KPP ni mogoče enačiti s postopkom premestitve javnega uslužbenca zaradi delovnih potreb po 149. členu ZJU, pri čemer premestitev zgolj zaradi kršitve 22.d člena KPP tudi ne bi bila nezakonita. Po stališču sodišča tožena stranka tudi ni kršila prepoved diskriminacije iz 6. člena ZDR-1, saj naj bi bile navedbe tožnika pavšalne in neizkazane. V Sektorju A. se namreč izvajajo naloge, ki nimajo zveze z izobraževanjem, saj gre dejansko zgolj za podporno službo. Iz tega razloga je tožena stranka v spremembi sistemizacije delovnih mest to napako odpravila. V skladu z novo sistemizacijo delovnih mest, ki jo je v dokazne namene predložila tožena stranka, je dodano še "izobraževanje". Tožnik je do premestitve v oddelku organiziral, načrtoval, povabil sodelujoče k programu in izvedel celoten program obisk vrtca na PA (Vrtec C. iz D.). Z namenom promocije Policije je pripravil nov hišni red in priloge k hišnemu redu, izvajal rezervacije telovadnice za zunanje goste in pošiljal odgovore na vprašanja o ceni rezervacije telovadnice in o prostih terminih za uporabo te. S premestitvijo tožnika naj bi bilo doseženo učinkovitejše in smotrnejše delo organa, ta namen pa nikakor ni izpolnjen. Glede na to, da je tožnik po premestitvi opravljal pretežno tajniško delo, je sodišče zmotno sledilo toženi stranki, da je s premestitvijo tožnik s svojimi pridobljenimi znanji in izkušnjami bistveno pripomogel k učinkovitejšemu, strokovnejšemu in kvalitetnejšemu delu na PP E. in je delo tam še vedno potrebno. Takšnega delovnega mesta na PP E. pred njegovo premestitvijo ni bilo, ker za takšno delo ni bilo potrebe. Tožnik še navaja, da predstojnik sploh ni ugotavljal, za katero delovno mesto je tožnik primeren, predvsem pa tožnik zagotovo ni bil sam najboljša izbira za premestitev na PP E. (najustreznejši kandidat). Tožnik je bil pred premestitvijo na razgovoru na PU B. pri F.F., ki mu je sprva dal možnost izbire: SUP, PU B., SD PU B., SKP PU B. ali katera koli PP na območju PU B.. Tožnik je izrazil željo po premestitvi na SD PU B. ali SUP PU B. (Oddelek za mejo in tujce), za kar je tožnik vsekakor najbolje primeren, glede na njegove dolgoletne izkušnje z delom na mejnih prehodih, z vodstvenim delom na mejnih prehodih in glede na štiriletno izvajanje nalog predavatelja na PA. V konkretnem primeru ni bila opravljena nikakršna ocena primernosti tožnika za premestitev, ampak je šlo za najbolj enostavno odločitev s strani SGDP. Dne 12. 12. 2013 je direktor Policijske akademije na oglasni deski PA objavil "Notranjo seznanitev o prostih delovnih mestih na Policijski akademiji", 13. 12. 2013 pa še dopolnilo, ko je razpisal več delovnih mest v akademiji, in sicer: vodstvo PA 2, VŠP 3, CIU 3, VC Gotenica 1, OVŠ 1, OŠSP 1, SVP 2, CRSV 8. Gre za delovna mesta, za katera je tožnik izpolnjeval pogoje in jih je sposoben opravljati. Tožnik se je na razpis tudi prijavil, vendar ni bil izbran. Tožnik se zaveda, da ima predstojnik Policije pravico in dolžnost, da reorganizira delo Policije tako, da bi bil organ čim bolj učinkovit. Vendar pa tožnik zatrjuje, da gre v konkretnem primeru zgolj za zasledovanje individualnih ciljev ohranitve dela in delovnih mest posameznikom. V konkretnem primeru sta bila objavljena dva notranja razpisa. Gre za delovna mesta, za zasedbo katerih tožnik izpolnjuje pogoje. Tožnik vztraja, da je bil postopek izbire kandidatov izveden nezakonito, saj vodja enote ni obvestil vseh prijavljenih kandidatov s predlogom izbranega kandidata za izbiro (22.d člen KPP). Tožnik opozarja, da je bil izbran za PP E., čeprav se niti ni prijavil. Po premestitvi tožnika na PP E., v Sektor A. sta bila premeščena dva policista, kar je potrdil tudi priča G.G.. Tožnik je moral oditi, saj za njega ni bilo več dela. Tožnik bi se lahko v kratkem času usposobil za izobraževanje glede uporabe strelnega orožja, saj ne gre za zahtevno tematiko. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako je po pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih s prečitanjem listinske dokumentacije, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter po zaslišanju tožnika in prič G.G., H.H. in I.I. ugotovilo, da je bil tožnik s sklepom z dne 3. 1. 2014 premeščen iz delovnega mesta policijskega inšpektorja II, v Policijski akademiji, v Sektorju A., na delovno mesto policijskega inšpektorja v uradniškem nazivu Policijski inšpektor II, v Policijsko upravo B., PP E.. Tožena stranka je s spremembo sistemizacije ukinila organizacijsko enoto Šolo za policiste, Kotnikova, zaradi navedenega pa se je izkazala potreba po premestitvah 13 javnih uslužbencev v druge organizacijske enote Policije. Akt o spremembah in dopolnitvah Akta o notranji organizaciji, sistemizaciji in nazivih v Policiji je sistemiziral novo delovno mesto policijski inšpektor na PP E..

6. Zakon o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2012 in nadalj.) v prvem odstavku 147. člena določa, da se javni uslužbenec v okviru istega delodajalca premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb (brez soglasja) ali s soglasjem oziroma na lastno željo, pri čemer je premestitev lahko trajna ali začasna. ZJU v 149. členu ureja premestitev zaradi delovnih potreb in določa, da se javni uslužbenec premesti na prosto uradniško delovno mesto oziroma strokovno-tehnično delovno mesto, pri čemer 3. točka navedenega člena določa, da se javni uslužbenec lahko premesti v primeru, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejšo oziroma smotrnejše delo organa. Premestitev zaradi delovnih potreb pa se skladno z določilom 150. člena ZJU opravi s sklepom o premestitvi, če javni uslužbenec s premestitvijo ne soglaša, pri čemer sklep o premestitvi zaradi delovnih potreb izda predstojnik.

7. Poudariti je, da sodna presoja zakonitosti premestitve po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU obsega preizkus zakonitega razloga za takšno premestitev, pri čemer sodišče glede na obstoječo sodno prakso (opr. št. Pdp 1240/2014 z dne 11. 12. 2014, Pdp 360/2015 z dne 3. 9. 2015) ne more ocenjevati, kako je oziroma bo določena premestitev vplivala na učinkovitost organa. V zvezi s tem je sodišče pristojno ugotavljati le, ali je delodajalec izdal sklep o premestitvi, ki je ustrezno obrazložen, ter ali je razlog za premestitev javnega uslužbenca resničen in ne navidezen, kar je sicer ugotavljalo sodišče prve stopnje z zaslišanjem prič G.G., H.H. in I.I.. Navedeni zaslišani so smiselno enako izpovedali o tem, da je tožnikovo delo na Policijski akademiji postalo nepotrebno, pri tem pa je priča I.I., komandir PP E., izpovedal, da je bil tožnik na PP E. zadolžen za delo v zvezi s področjem tujcev (kjer je bil tožnik strokovnjak) in dela na črno, na tem področju je opravil ogromno dela, delal je nadzore tujcev, varovanje športnih prireditev, v patruljah in večkrat tudi administrativno delo, pri čemer je izrecno pojasnil, da za tožnika niti ne bo zmanjkalo delo v prihodnje, pri čemer pa vsi zaposleni na PP E. opravljajo tudi operativne naloge in vsi vse delajo. Tožena stranka ima tudi pravico, da organizira delovni proces na način razporejanja razpoložljivih kadrovskih kapacitet, kar predstavlja organizacijsko odločitev, ta pa je v skladu z ustaljenim stališčem pritožbenega in revizijskega sodišča (opr. št. Pdp 1188/2014 z dne 15. 1. 2015 ter VIII Ips 173/2014 z dne 3. 3. 2015).

8. Tožnik se v pritožbi sklicuje tudi na kršitev 22. člena Kolektivne pogodbe za policiste (Ur. l. RS, št. 41/2012 in nasl., KPP), ker se je prijavil na dva notranja razpisa, ob tem pa je bil razporejen na delovno mesto na PP E., na katerega pa se osebno ni prijavil. Kot je pojasnil priča G.G., na Policijski akademiji v decembru 2013 ni šlo za razpis, temveč za to, da se notranje kandidate seznani s kadrovskimi premiki, ob tem pa vodstvo ni dolžno izbrati nekoga, ki se je prijavil na razpis. Ob navedenem je tudi priča G.G. sicer potrdil, da sta dva policista prišla v Sektor A., vendar sta bila oba že prej zaposlena na Policijski akademiji, pri čemer je bil en višji policijski inšpektor, kar tožnik ni bil, drugi pa je bil potreben za proces izobraževanja uporabe strelnega orožja. V postopku je bilo tudi izkazano, da je PP E. imela prosto delovno mesto, pri čemer se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da tudi v kolikor gre pri premestitvi za kršitev določbe 22.d člena KPP, to ne predstavlja nezakonitosti premestitve javnega uslužbenca zaradi delovnih potreb na podlagi 149. člena ZJU.

9. Kot že navedeno 22.d člen Kolektivne pogodbe za policiste (Ur. l. RS, št. 41/2012 in nasl., KPP) po presoji pritožbenega sodišča pri razlagi določbe 22.d člena KPP postopka pred novo zaposlitvijo (oziroma postopka zasedbe prostega delovnega mesta, ki je urejen v 57. členu ZJU) ni mogoče enačiti s postopkom premestitve javnega uslužbenca zaradi delovnih potreb, ki ga ureja 149. člen ZPP. Ker 22.d člen KPP določa, da se notranja seznanitev o prostem delovnem mestu na oglasni deski enote opravi (le) v primeru zasedbe prostega delovnega mesta, tožena stranka t.i. notranje seznanitve v postopku premestitve tožnika ni bila dolžna opraviti. Tudi v primeru, če tožena stranka v postopku premestitve javnega uslužbenca ne bi izvedla postopek notranje seznanitve, izpodbijana premestitev za to ni nezakonita (Pdp 359/2015 z dne 22. 10. 2015). Tako tudi ni mogoče slediti tožniku, da je razporeditev nezakonita iz razloga, ker se na razpis ni prijavil, pri čemer predstojnik lahko odloči, katerega kandidata izbere za zasedbo delovnega mesta. Tako tudi ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da predstojnik sploh ni ugotavljal, za katero delovno mesto je tožnik primeren, ter da on ni bil najboljša izbira za premestitev na PP E.. Gre namreč za oceno predstojnika, ne pa za subjektivno oceno delavca.

10. Tožnik tudi ni bil premeščen iz diskriminatornih razlogov, kot je navajal v postopku in v pritožbi. Sodišče je pravilno ugotavljalo, ali je tožena stranka kršila prepoved diskriminacije, kot jo določa 6. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013, ZDR-1) upoštevaje trditveno podlago tožnika ter dokazno breme tožene stranke. Tožnikove navedbe o njegovi diskriminaciji so bile neizkazane in pavšalne, pri čemer tožnik ni navedel nobene osebne okoliščine, na podlagi katere bi bil diskriminiran. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bilo več policistov prerazporejenih na delovna mesta, kjer je tožena stranka izkazovala potrebe in tako dosežen namen učinkovitejšega in smotrnejšega dela organa, policisti pa so bili premeščeni tudi iz delovnih mest, ki so bila sicer nepotrebna in tudi ukinjena.

11. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

12. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.