Jedro

ZZUOOP ne ureja zapadlosti dodatka za neposredno delo s pacienti oziroma uporabniki, obolelimi za COVID-19. To pa še ne pomeni, da glede zapadlosti tega dodatka obstaja pravna praznina, oziroma da ni pravne podlage za izplačilo vtoževanih zakonskih zamudnih obresti. Na podlagi prvega odstavka 5. člena v zvezi z drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZJU veljajo za delovno razmerje tožnika, ki je zaposlen v javnem zavodu, predpisi, ki urejajo delovna razmerja, kolikor ZJU ali drug zakon ne določa drugače. Sodišče prve stopnje je zato ob upoštevanju 126., 127. in 134. člena ZDR-1 pravilno zaključilo, da je bila toženka dolžna tožniku pripadajoči dodatek, ki je sestavni del plače, izplačati hkrati z izplačilom vsakokratne plače. Ker ob zapadlosti vsakokratne plače tega ni storila, ji je sodišče prve stopnje utemeljeno naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku za čas od 1. 4. 2021 do 14. 6. 2021 iz naslova dodatka za neposredno delo s pacienti oziroma uporabniki, obolelimi za COVID-19, obračuna in izplača zakonske zamudne obresti od neto zneska dodatka za mesec april 2021 (od bruto 295,52 EUR) od 10. 5. 2021 do 10. 11. 2021, zakonske zamudne obresti od neto zneska dodatka za mesec maj 2021 (od bruto 199,03 EUR) od 10. 6. 2021 do 10. 11. 2021 in zakonske zamudne obresti od neto zneska dodatka za mesec junij 2021 (od bruto 173,44 EUR) od 10. 7. 2021 do 10. 11. 2021 (I. točka izreka). Zavrnilo je vse, kar je tožnik zahteval več ali drugače (II. točka izreka) in odločilo, da je dolžan toženki povrniti 5,12 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper I. točko izreka sodbe se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženka. Ne strinja se z utemeljitvijo sodišča, da je dodatek za delo s pacienti COVID-19 dolžna izplačati delavcu skladno z roki, ki so določeni v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Navaja, da 56. člen Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (ZZUOOP; Ur. l. RS, št. 152/2020 in nadaljnji) ne ureja zapadlosti dodatka. Toženka je morala pri uveljavljanju zahtevkov in pri izplačilih dodatka ravnati po postopkih, ki so bili določeni v ZZUOOP in navodilih Ministrstva za zdravje. Morebitna "pravna praznina", na katero nakazuje prvostopenjsko sodišče, ne more biti razlog, da toženka nosi negativne posledice (pomanjkljive) pravne ureditve. Na ta način se jo "sili" k ravnanju v nasprotju s pravili in navodili ministrstva. Stališče prvostopenjskega sodišča, da gre pri postopku pridobitev sredstev iz proračuna, ki ga določa ZZUOOP in navodila z dne 15. 7. 2021, za razmerje med toženko in državo, ki ne vpliva na razmerje med tožnikom in toženko, ne vzdrži pravne presoje. Ne obstaja nobena pravna podlaga, ki bi narekovala ugotovitev, da je toženka prišla v zamudo. Ravnala je z vso potrebno skrbnostjo in tožniku dodatek izplačala takoj, ko so se iztekli za to potrebni pogoji. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pravilno ugotovljeno dejansko stanje, s katerim soglaša, materialnopravno utemeljuje sprejeto odločitev.

6. Spor se nanaša na plačilo dodatka za neposredno delo s pacienti oziroma uporabniki, obolelimi za COVID-19, ki je bil določen v 56. členu ZZUOOP. Toženka je tožniku ta dodatek za delo v obdobju od 1. 4. 2021 do 14. 6. 2021 izplačala pri plačilu plače za mesec oktober 2021. Med strankama je sporno, kdaj je dodatek zapadel v plačilo oziroma kdaj je toženka prišla v zamudo s plačilom.

7. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, ZZUOOP ne ureja zapadlosti dodatka za neposredno delo s pacienti oziroma uporabniki, obolelimi za COVID-19. To pa še ne pomeni, da glede zapadlosti tega dodatka obstaja pravna praznina, oziroma da ni pravne podlage za izplačilo vtoževanih zakonskih zamudnih obresti, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba. Na podlagi prvega odstavka 5. člena v zvezi z drugo alinejo drugega odstavka 1. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) veljajo za delovno razmerje tožnika, ki je zaposlen v javnem zavodu, predpisi, ki urejajo delovna razmerja, kolikor ZJU ali drug zakon ne določa drugače. Sodišče prve stopnje je zato ob upoštevanju 126., 127. in 134. člena ZDR-1 pravilno zaključilo, da je bila toženka dolžna tožniku pripadajoči dodatek (za april 2021, maj 2021, junij 2021), ki je sestavni del plače, izplačati hkrati z izplačilom vsakokratne plače (za april 2021, maj 2021 in junij 2021). Ker ob zapadlosti vsakokratne plače tega ni storila, ampak je tožniku dodatek za obdobje od 1. 4. 2021 do 14. 6. 2021 izplačala šele 10. 11. 2021, ji je sodišče prve stopnje utemeljeno naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti.

8. Sicer drži, da je bil v Podrobnejših navodilih za predložitev zahtevkov za izplačilo sredstev po 56. členu ZZUOOP z dne 17. 11. 2020 (v zvezi z navodili z dne 15. 7. 2021) rok za izstavitev zahtevka za financiranje dodatka za vtoževano obdobje določen na dan 31. 7. 2021, rok za izplačilo sredstev iz proračuna RS pa na dan 31. 8. 2021, ter da je toženka na podlagi izstavljenega zahtevka prejela sredstva iz proračuna RS šele 11. 11. 2021. Te okoliščine pa ne utemeljujejo pritožbenega zatrjevanja, da s tem, ko je šele 10. 11. 2021 tožniku izplačala dodatek za obdobje od 1. 4. 2021 do 14. 6. 2021, toženka ni prišla v zamudo. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, je bilo izplačilo proračunskih sredstev za financiranje dodatka, ki je bilo izvajalcem zdravstvene dejavnosti (toženka) izvršeno na podlagi njihovega vloženega zahtevka (peti odstavek 56. člena ZZUOOP), stvar razmerja med izvajalcem in državo, ki je morala v proračunu zagotoviti sredstva v ta namen. Citirani navodili, ZZUOOP in niti kak drug predpis pa niso spremenili dneva zapadlosti plače (in s tem zapadlosti obravnavanega dodatka) in glede tega niso posegli v razmerje med delavcem in delodajalcem (izvajalcem zdravstvene dejavnosti).

9. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

10. Toženka krije sama svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).