Jedro

V 1. odstavku 23. člena Ustave RS je določeno, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Izraz "brez nepotrebnega odlašanja" je nedoločen pravni pojem, ki se lahko označi kot pravni standard, kar pomeni, da se mora pri njegovi uporabi natančneje določiti vsebino.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in toženo stranko zavezalo k plačilu odškodnine iz naslova nove škode v znesku 1.602.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je prisodilo tožniku za nove posledice poškodbe, ki jih ob prvem zdravljenju desnega kolena ni bilo mogoče predvideti iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin 550.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 800.000,00 SIT, za prestani strah 100.000,00 SIT in za skaženost 150.000,00 SIT. Za 3.460.000,00 SIT višji tožbeni zahtevek je zavrnilo kot neutemeljen. Tožniku je v celoti priznalo tudi prevozne stroške v znesku 2.000,00 SIT in jih je s stroški postopka v znesku 187.487,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi naložilo v plačilo toženi stranki.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče in tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi mnenja izvedenca je bilo pravilno ugotovljeno, da je bil operativni poseg v letu 1990 - izveden zaradi ventralizacije pogačice - in posledice, ki so iz tega nastale, v vzročni zvezi s poškodbo iz leta 1985, ko si je tožnik v delovni nezgodi poškodoval desno koleno. Pri odmeri odškodnine pa je pravilno razmejilo nastalo poslabšanje iz naslova delovne nezgode in poškodbe izven dela iz leta 1974, v razmerju 50 % proti 50 %.

Proti zavrnilnemu delu pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava iz 1. in 3. točke 1. odstavka 338. člena ZPP. V obrazložitvi revizije očita sodišču druge stopnje, da je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj o tožnikovi pritožbi ni odločilo brez nepotrebnega odlašanja kot bi moralo v skladu z določbo 23. člena Ustave Republike Slovenije in 6. členom Konvencije o človekovih pravicah storiti. Okoliščina, da je bil med pritožbenim postopkom uveden stečajni postopek nad toženo stranko, ne opravičuje sodišče druge stopnje za sojenje v "nerazumnem času". Revizija zatrjuje, da sta obe nižji sodišči odmerili tožniku za dodatno novo nepremoženjsko škodo, nastalo zaradi bistvenega poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja občutno prenizko odškodnino. V premajhni meri je bilo upoštevano dejstvo, da je do novih telesnih bolečin pri tožniku prišlo, ko je bil star komaj 31 let, zato bo, upoštevaje povprečno življenjsko dobo 78 let, prestajal občasne, vendar vsakodnevne bolečine 47 let. Zanemarjeno je bilo tudi dejstvo, da je tožnik fizični, manualni delavec, ki mora svoje delo opravljati izključno stoje, in da zaradi ugotovljene invalidnosti III. kategorije ni zmožen opravljati dela, ki ga je opravljal pred delovno nezgodo. Zato se ne strinja z odmero odškodnine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki so znatno zmanjšane tudi na področju izven poklicnega življenja. Tožnik je trpel pred obema novima operacijama intenziven strah. Tudi novonastale skaženosti (šepanje) tožnik ne more prikriti okolju, kar je zanj še posebej boleče. Ker je do nove nepremoženjske škode prišlo že v začetku leta 1989 in ker tožena stranka ni ravnala skladno določilu 919. člena ZOR, je zaradi tako dolgo trajajočega škodnega stanja obseg škode, ki jo je tožnik na novo utrpel, bistveno večji. Zato bi morala biti tožeči stranki prisojena občutno višja odškodnina, kot mu je bila z izpodbijanima sodbama odmerjena.

Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi tako, da prisodi tožniku še odškodnino v znesku 3.460.000,00 SIT s pripadki in plačilom stroškov postopka v celoti.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (390. člen Zakona o pravdnem postopku -Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju: ZPP, ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 še uporabiti).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi bila v postopku pred izdajo pravnomočne sodbe storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi po uradni dolžnosti. Tudi uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka zaradi zatrjevane kršitve ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni podana.

Med pravicami in svoboščinami, ki jih Ustava Republike Slovenije posebej ureja in priznava, je tudi pravica do sodnega varstva. V 1. odstavku 23. člena Ustave je določeno, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Izraz "brez nepotrebnega odlašanja" je nedoločen pravni pojem, ki se lahko označi kot pravni standard, kar pomeni, da se mora pri njegovi uporabi natančneje določiti vsebino. Niti Zakon o pravdnem postopku (ZPP oziroma ZPP/99) niti Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98 - ZDSS) ne določata rokov, ki bi smeli preteči od vložitve tožbe do glavne obravnave in med posameznimi naroki, roki za izdelavo pisne sodne odločbe pa so le inštrukcijski. Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki odloča o ustavnih pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, doslej ni vsebinsko obravnavalo kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Tako sodna praksa o tem vprašanju še ni izoblikovala pravnega standarda.

Tudi v 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (Uradni list RS, št. 33/94 - MP 7/94 - EKČP), po kateri "ima vsakdo pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakšnih kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče", ni določeno, kateri je razumni rok. Evropsko sodišče je pri presoji kršitve te pravice predvsem upoštevalo: zamotanost zadeve v dejanskem, materialnopravnem in procesnem pogledu; dolžno procesno aktivnost tožnika; aktivnost sodišča in morebitne opravičene razloge za zastoj postopka in pomen prizadete pravice. Pri tem je opozoriti, da v primeru zavlačevanja postopka prizadetemu ni treba čakati do konca postopka pred nacionalnimi organi, ampak je pritožba na Evropsko sodišče v Strasbourgu mogoča že med njegovim trajanjem. Tudi po stališču Ustavnega sodišča Republike Slovenije je pravno sredstvo, ki ga ima stranka na razpolago, če ji je v nekem sodnem postopku kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (in ki ga mora zato izčrpati pred vložitvijo ustavne pritožbe) upravni spor. Tožeča stranka izčrpanja tega pravnega sredstva v obravnavani zadevi ni izkazala.

Zoper toženo stranko je bil pri Okrožnem sodišču v Celju pod opr. št. St 15/97 z dnem 22.5.1997 uveden stečajni postopek objavljen v Uradnem listu RS, št. 31/97. S tem dnem je prišlo do prekinitve postopka po samem zakonu (4. točka 212. člena ZPP). Pravilo je, da sodišče ne more v postopku, ki je v teku - to je od litispendence do pravnomočnosti - opravljati nobenih procesnih pravnih dejanj. Izjemo od tega pravila vsebuje 2. odstavek 214. člena ZPP, ki določa, da lahko sodišče, če je prekinitev nastala po koncu glavne obravnave, na podlagi te obravnave še izda odločbo. Omenjeno izjemo dovoljuje zakon zato, ker so bila pred prekinitvijo postopka opravljena že vsa procesna dejanja v postopku, razen izdaje odločbe. Na to dejanje, ki je procesno dejanje izključno samo sodišča, pa prekinitev postopka ne vpliva, niti niso zaradi njega kakorkoli ogrožena procesna upravičenja strank. To pa zato, ker ima prekinitev postopka za posledico prenehanje teka vseh rokov, določenih za pravdna dejanja strank (1. odstavek 214. člena ZPP), torej tudi prenehanje teka rokov za vložitev pravnih sredstev.

V obravnavanem primeru je do uvedbe stečaja in s tem prekinitve postopka po samem zakonu prišlo potem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena že vsa procesna dejanja strank oziroma so potekli vsi roki zanje. Izdati je bilo potrebno samo še odločbo (pritožbeno sodišče je odločalo na seji). Ker je izdaja odločbe druge stopnje na seji procesno dejanje izključno sodišča, ne bi predstavljalo kršitve določb ZPP, če bi pritožbeno sodišče izdalo odločbo tudi v času pred prekinitvijo oziroma po prekinitvi postopka. Vendar je v obravnavani zadevi odločalo skladno določbi 215. člena ZPP, zato so revizijske trditve o kršitvi pravice do sojenja v razumnem roku, neutemeljene.

Predmet revizijskega preizkusa materialnopravne pravilnosti izpodbijane odločbe je bila določitev višine denarne odškodnine za tožnikovo negmotno škodo zaradi telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, strahu in skaženosti, ki jih je utrpel oziroma jih trpi kot novo posledico poškodbe, nastale v letu 1985. Res je do bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja tožnika in do nove nepremoženjske škode prišlo, ko je bil star 31 let. Prav tako je pritrditi revidentu, da tožnik zaradi novega poslabšanja zdravstvenega stanja kot posledice delovne nezgode trpi trajne posledice, tako telesne bolečine kot tudi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Toda po presoji revizijskega sodišča prisojena odškodnina ustreza in tudi presega (374. člen ZPP) pravni standard "pravične denarne odškodnine" iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89 - ZOR), upoštevaje pri tem dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje o naravi novonastalega poslabšanja, njegovem zdravljenju (tudi operativnem), intenzivnosti in trajanju telesnih in duševnih bolečin, ki jih je trpel in jih trpi tožnik. Sodišče ob odmeri pravične denarne odškodnine upošteva tako stopnjo dobrine in namen odškodnine za nepremoženjsko škodo (1. in 2. odstavek 200. člena ZOR). Odškodnina mora biti primerno individualizirana, hkrati pa mora biti vpeta v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo zlasti skozi medsebojno razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. V tem razmerju so meje, preko katerih sodišče ob odločanju o "pravični denarni odškodnini" ne more. Le tako lahko sodišče skozi prisojeni znesek izrazi pomen in namen odškodnine za nepremoženjsko škodo (2. odstavek 200. člena ZOR). Obe sodišči sta po presoji revizijskega sodišča v konkretnem primeru z zneskom 550.000,00 SIT za telesne bolečine, 100.000,00 SIT za strah, 150.000,00 SIT za skaženost in 800.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožniku prisodili višjo odškodnino, kot bi mu šla, če bi bila medsebojna razmerja v zadostni meri upoštevana. S tako dosojeno višino odškodnine je bilo torej zadoščeno večjemu obsegu tožnikove dodatne škode, nastale zaradi dalj časa trajajočega postopka. Trditev revizije, da mora tožnik opravljati svoje delo ključavničarja izključno stoje, kar bi pomenilo pod splošnimi pogoji, predstavlja nespoštovanje odločbe Sodišča združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja opr. št. Si 168/92 z dne 24.6.1992, s katero je bila tožniku kot invalidu III. kategorije invalidnosti priznana pravica do zaposlitve na svojem delu ključavničarja II z omejitvami iz 1. točke izreka te odločbe (med drugim - brez daljše stoje). To pa je lahko le predmet delovnopravnega spora, nima pa vpliva na odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zato razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Tudi sklicevanje revizije na zmotno uporabo določila 919. člena ZOR ne more biti upoštevno. Ta člen spada v poglavje o zavarovalni pogodbi, to je pogodbi, s katero se zavarovalec zaveže, da bo po načelih vzajemnosti in solidarnosti združeval določen znesek, zavarovalnica pa se zaveže, da bo, če se bo zgodil zavarovalni primer, izplačala zavarovalcu ali nekomu tretjemu dogovorjeno vsoto (897. člen ZOR). Zato mora zavarovalec plačevati premijo, zavarovalnica pa mora v primeru, ko nastopi zavarovalni primer, izplačati v pogodbi določeno zavarovalno vsoto v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši od 14 dni od dneva, ko je dobila obvestilo, da je nastal zavarovalni primer (1. odstavek 919. člena ZOR). Smisel določila 919. člena je v tem, da zavarovalnici preprečuje zavlačevanje in jo sili, da čimprej zadovolji upravičene zavarovančeve interese. Zato mora celo v primeru, ko se zavarovalne vsote ne da ugotoviti, upravičencu plačati nesporni del kot predujem (3. odstavek 919. člena ZOR).

Ker uveljavlja tožeča stranka v tem sporu plačilo odškodnine od tožene stranke kot delodajalca v smislu 1. odstavka 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR) in ne iz naslova zavarovanja pred odgovornostjo od zavarovalnice (znesek njene obveznosti je bil izčrpan že s sklenitvijo poravnave z dne 27.11.1986), uporaba določila 919. člena ZOR ne pride v poštev.

Ker uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZOR in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, so bile uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).