Jedro

Tožena stranka ob odmeri starostne pokojnine ni razpolaga z vsemi potrebnimi podatki. Pri tem za odločitev ni bistveno, da je tožnika in delodajalca že v letu 2000 pozivala, da predloži podatke o morebitnem nadurnem delu. Tedaj se namreč še ni pričel postopek za priznanje pravice do starostne pokojnine. Le ta je bil namreč uveden v letu 2007. Tožnik je šele naknadno (v letu 2011) pridobil podatke od delodajalca v zvezi z opravljanjem dela preko polnega delovnega časa. Te podatke pa je dolžna tožena stranka presoditi ter šele nato po izvedenem dokaznem postopku odločiti, ali na novo sporočeni podatki vplivajo na pokojninsko osnovo. Če vplivajo, to pomeni, da je bila dokončna odločba tožene stranke obremenjena z očitno napako, ki jo je mogoče sanirati za vnaprej, in sicer na podlagi 183. člena ZPIZ-2.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 214,19 EUR v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 15. 4. 2015 in št. ... z dne 30. 9. 2014 in je zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu tožene stranke (Območni enoti A.) v ponoven postopek in obravnavo. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 868,19 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno tolmačilo določbo prvega odstavka 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)1 in sicer ko je navajalo, da se z novo pridobljenimi podatki, ki so sicer že obstajali v času odločanja o sami pravici, le ti upoštevajo v novem postopku, v okviru katerega se lahko poseže v pravnomočno odločbo. Tožena stranka meni, da pogoji po določbi 183. člena ZPIZ-2 niso podani. O tožnikovi pokojninski osnovi je bilo namreč že materialno pravnomočno odločeno in sicer z odločbo št. ... z dne 24. 9. 2007. Zoper pravnomočno odločbo je tožnik uveljavljal obnovo postopka, o kateri se je nazadnje izreklo tudi že Vrhovno sodišče RS s sodbo opr. št. VIII Ips 62/2014 z dne 2. 9. 2014. Tožnik je rok za uveljavitev navedenega izrednega pravnega sredstva zamudil. Že iz prvostopenjske kot tudi drugostopenjske sodbe pa izhaja, da bi moral tožnik očitke v zvezi z opustitvijo poziva k predložitvi manjkajočih podatkov glede nadurnega dela in druge pomisleke, ki se nanašajo na izračun pokojninske osnove, v prvi vrsti uveljavljati v pritožbi zoper odločbo z dne 24. 9. 2007. Ker je o dejstvu, da je opravljal nadurno delo vedel že pred upokojitvijo, že zaradi tega ni pogojev za uporabo 183. člena ZPIZ-2. V zadevi tudi ni prišlo do napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Le to je bilo ugotovljeno pravilno in v skladu s tedaj obstoječimi podatki matične evidence, pri čemer imajo ti podatki naravo javne listine in vanje ob odsotnosti kakršnegakoli nasprotnega dokaza ni bilo moč dvomiti. Po pravnomočnosti odločbe naknadno pridobljeni podatki ne morejo vplivati na odločitev. Tožnik je že leta 2000 urejal pravice iz pokojninskega zavarovanja (vložil je zahtevo za informativni izračun pokojnine) in je bil s strani tožene stranke obveščen, da ima podatke o nadurah za leta 1988, 1989, 1990 in 1993. Pozvan je bil tudi, da za ostala leta, v kolikor je opravljal nadurno delo, predloži ustrezno potrdilo. O tem je bil obveščen tudi njegov delodajalec. Ker na poziv nista odgovorila, mu je bilo pri upokojitvi priznano nadurno delo le za prej omenjena leta. Ostalega nadurnega dela (v obdobju od leta 1972 do leta 1987), ki se je skladno z delovnopravno zakonodajo (v kolikor je bil dokazan poseben delovni pogoj) upoštevalo za izračun pokojninske osnove, pa v času upokojevanja ni uveljavljal niti zatrjeval. To pa pomeni, da ob upokojitvi v letu 2007 ni prišlo do nobene "očitne" napake. Sodišče prve stopnje tudi ne obrazloži, kaj v konkretnem primeru pomeni očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje. Za sodišče očitno zadostuje že to, da so se na novo pridobili podatki, ki so obstajali že v času odločanja o sami pravici. Takemu stališču pa tožena stranka nasprotuje. Tožnik je naknadno pridobljene podatke uveljavljal šele v letu 2014. Sicer pa se tudi vsako nadurno delo ni upoštevalo za izračun pokojninske osnove, temveč je bilo treba takšno nadurno delo uveljaviti in dokazati v smislu posebnega delovnega pogoja. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je naložilo toženi stranki, da najprej ugotovi, ali tožnik za uveljavljeno nadurno delo morebiti izpolnjuje pogoje vštevnosti v pokojninsko osnovo in nato po potrebi odločbo z dne 24. 9. 2007 ustrezno spremeni. Ker odločitev ni pravilna, posledično tudi ni pravilna odločitev v zvezi s povrnitvijo stroškov postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka pritožbene navedbe. Stališče tožene stranke glede uporabe 183. člena ZPIZ-2 je napačno. Zavarovanec lahko uveljavlja pravice iz pokojninskega (in tudi invalidskega zavarovanja) kadarkoli, tudi potem, ko je zanje že izpolnil pogoje (podobno sodba Psp 367/2008 z dne 1. 10. 2008). Tožnik je pričel postopek šele v letu 2007, ko je izpolnil pogoje za upokojitev in tedaj je podal zahtevo za odločitev o priznanju pravice do pokojnine. Kot izhaja iz številnih odločb Vrhovnega sodišča RS dejansko stanje, ki je podlaga za priznanje pravice oziroma za naložitev obveznosti ne predstavljajo le dejstva, ugotovljena z odločbo, temveč vsa dejstva, ki so nastala do izdaje upravne odločbe in bi lahko predstavljala dejansko podlago za odločanje o pravici in obveznosti materialnega prava. Z odločbo z dne 24. 9. 2007 ni bilo odločeno oziroma se ni upoštevalo opravljeno nadurno delo v obdobju od leta 1972 do leta 1987, kar pomeni, da se pravnomočnost odločbe ne nanaša in ne razteza na podatke iz omenjenega obdobja. Podatki, ki jih je tožnik predložil toženi stranki na podlagi potrdila B. v letu 2011 predstavljajo novo dejstvo, ki je nastalo po izdaji odločbe o pravici do starostne pokojnine. O tem dejstvu pa tožena stranka nikoli ni vsebinsko odločala. Tožnik o tem, da nadurno delo za obdobje od leta 1972 do leta 1987 ni upoštevano v pokojninski osnovi ni vedel, saj ga tožena stranka na to takrat, ko se je upravni postopek pričel, ni opomnila niti kako drugače opozorila. O tem je bil seznanjen šele v letu 2011, ko so ostali njegovi kolegi odhajali v pokoj in so imeli višjo osnovo za izračun pokojnine kot pa tožnik. V zvezi s tem tudi ni relevantno zatrjevanje tožene stranke o dopisu iz leta 2000, saj v tistem obdobju tožnik ni vložil zahteve za starostno pokojnino in se upravni postopek tudi ni pričel. Vse to pa pomeni, da je bilo na dan odločanja o pravici do starostne pokojnine dejansko stanje napačno ugotovljeno, saj se ni upoštevalo oziroma presojalo podatkov v zvezi z nadurnim delom v obdobju od leta 1972 do leta 1987. Glede vsebinskih pripomb pa tožnik še navaja, da tožena stranka zadeve po vsebini dosedaj še ni obravnavala, kar pomeni, da se tožnik do vsebinskih pripomb tekom sodnega postopka ni mogel opredeliti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 15. 4. 2015, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 30. 9. 2014. Z omenjeno odločbo je bil zavrnjen tožnikov predlog za razveljavitev dokončne odločbe št. ... z dne 24. 9. 2007. 7. V zadevi je sporno, ali obstajajo z zakonom določeni pogoji po določbi 183. člena ZPIZ-2 za razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe.

8. ZPIZ-2 v prvem odstavku 183. člena določa, da dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, lahko razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Takšna odločba se lahko izda v roku deset let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta. Nova odločba učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Če pa je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe (drugi in tretji odstavek 183. člena ZPIZ-2).

9. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in pa iz dokumentacije v spisu izhaja, da je bila tožniku z odločbo št. ... z dne 24. 9. 2007 priznana pravica do starostne pokojnine od 1. 8. 2007 dalje in sicer v znesku 824,33 EUR na mesec. Tožnik je že dne 17. 1. 2011 pri toženi stranki vložil vlogo, ki jo je poimenoval "prošnja za preverbo izračuna pokojnine" in ji tudi posredoval potrdilo o plačilu nadurnega dela za potrebe ponovnega izračuna pokojnine. Tožena stranka je tožnikovo vlogo obravnavala kot predlog za obnovo postopka in ga kot prepozno vloženega zavrgla. Odločitev tožene stranke je bila potrjena tudi v sodnem postopku2. Tožnik je nato dne 26. 9. 2014 vložil predlog za razveljavitev dokončne odločbe z dne 24. 9. 2007 in sicer na podlagi 183. člena ZPIZ-2. Predlagal je, da se mu pokojnina ponovno odmeri in sicer tako, da se mu pri odmeri upošteva tudi nadurno delo, ki ga je opravil v času zaposlitve pri B. in sicer v obdobju od leta 1972 do 1987. Ponovno je priložil potrdilo takratnega delodajalca, ki ga je pridobil v letu 2011. Iz obrazložitev odločb tožene stranke izhaja, da v zadevi niso izpolnjeni pogoji za razveljavitev dokončne odločbe, kot so določeni v 183. členu ZPIZ-2. Dejansko stanje naj bi bilo ob uveljavitvi pravice do starostne pokojnine ugotovljeno pravilno, kajti upoštevani so bili podatki, ki jih je delodajalec sporočil v matično evidenco zavarovancev skladno s takrat veljavnimi predpisi.

10. Za odločitev v zadevi je bistveno, da je tožena stranka tožniku odmerila starostno pokojnino na podlagi podatkov, s katerimi je v času odmere razpolagala. Je pa tožnik še v okviru desetletnega roka določenega v 183. členu ZPIZ-2, toženi stranki posredoval nove dokaze ter s tem v zvezi uveljavljal novo odmero pokojnine, tako da se pri odmeri pokojnine upoštevajo tudi plače iz naslova dela preko polnega delovnega časa oziroma dežurstev ter drugi dodatki. Kot je to poudarilo pritožbeno sodišče že v drugih zadevah3 je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le pod pogoji in na način, kot jih določa zakon. Tako ZPIZ-2 v 183. členu ureja tako imenovano nepravo obnovo postopka. Gre za posebno izredno pravno sredstvo, ki ga Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP)4 ne pozna in ki omogoča odpravo posledic napak pri odločanju zaradi napačno uporabljenih podatkov ob upokojevanju posameznika oziroma priznavanju drugih pravic5. Na podlagi omenjene določbe se torej lahko odpravijo napake, do katerih je prišlo v postopku upokojevanja. Kot je to poudarilo tudi Ustavno sodišče RS6, lahko napake izvirajo iz neupoštevanja določenih prejemkov v pokojninsko osnovo. V zvezi z določbo 183. člena ZPIZ-2 Ustavno sodišče RS tudi pojasnjuje, da gre za ponovno odmero pravice do pokojnine in spremembo pravnomočne odmere za naprej v korist upravičenca zaradi zmotnih ali nepopolnih podatkov o prejemkih, ki bi morali biti upoštevani, upoštevaje materialne predpise za izračun pokojninske osnove.

11. Tudi v predmetni zadevi tožena stranka ob odmeri starostne pokojnine ni razpolaga z vsemi potrebnimi podatki. Pri tem za odločitev ni bistveno, da je tožnika in delodajalca že v letu 2000 pozivala, da predloži podatke o morebitnem nadurnem delu. Tedaj se namreč še ni pričel postopek za priznanje pravice do starostne pokojnine. Le ta je bil namreč uveden šele v letu 2007. Tožnik je šele naknadno (v letu 2011) pridobil podatke od delodajalca v zvezi z opravljanjem dela preko polnega delovnega časa. Te podatke pa je dolžna tožena stranka presoditi ter šele nato po izvedenem dokaznem postopku odločiti, ali na novo sporočeni podatki vplivajo na pokojninsko osnovo. Če vplivajo, to pomeni, da je bila dokončna odločba tožene stranke obremenjena z očitno napako, ki jo je mogoče sanirati za vnaprej in sicer na podlagi 183. člena ZPIZ-2. 12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13. Upoštevaje določbo prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT)7 in sodno prakso. Kot potrebne stroške je pritožbeno sodišče štelo 375 točk po tar. št. 15, 4. alineja, 2 % materialnih stroškov ter 22 % DDV, kar skupaj znaša 214,19 EUR.

1 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 2 Sodba II Ps 2272/2011 z dne 10. 5. 2013, sodba Psp 356/2013 z dne 23. 1. 2014 in sodba VIII Ips 62/2014 z dne 2. 9. 2014. 3 kot npr. Psp 447/2016 z dne 19. 1. 2017, Psp 459/2016 z dne 19. 1. 2017, Psp 21/2017 z dne 16. 3. 2017. 4 Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami. 5 Predlog ZPIZ-2, Poročevalec DZ z dne 19. 10. 2012. 6 Up-195/13-31 z dne 26. 1. 2017. 7 Ur. l. RS, št. 2/2015.