Jedro

Ker je obdolženec pritožbo zoper sodbo vložil prepozno in je tako sodba o obdolžilnem predlogu postala pravnomočna 16.2.2012, sklepa, s katerim je bil zavrnjen obdolženčev predlog za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja in ga je sodišče prve stopnje izdalo 1.3.2012, ni mogoče izpodbijati s samostojno pritožbo, zato je obdolženčeva pritožba zoper sklep z dne 1.3.2012 (kljub napačnemu pravnemu pouku prvostopenjskega sodišča) nedovoljena.

Izrek

Pritožba z dne 28. 2. 2012 zoper sklep z dne 22. 2. 2012 se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba z dne 12. 3. 2012 zoper sklep z dne 1. 3. 2012 se zavrže.

Obrazložitev

Z sklepom z dne 22. 2. 2012 je sodišče prve stopnje zavrglo pritožbo obdolženca B. M. z dne 17. 2. 2012 zoper sodbo o prekršku z dne 20. 1. 2012 kot prepozno in obdolžencu naložilo plačilo sodne takse, s sklepom z dne 1. 3. 2012 pa je zavrnilo predlog obdolženca za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja, ki ga je vložil 11. 2. 2012 in mu naložilo plačilo sodne takse.

Zoper oba sklepa se pritožuje obdolženec, ki v pritožbi zoper sklep z dne 22. 2. 2012, ki jo je naslovil tudi kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje, navaja, da res prejel sodbo o prekršku 7. 2. 2012 in da je pritožbo zoper njo vložil 17. 2. 2012 tj. dva dni po preteku roka za vložitev pritožbe, saj je zaradi težav z dekletom preprosto pozabil na prejeto sodbo in je šele 16. 2. 2012 po naključju ugotovil, da še ni poiskal pravne pomoči za pritožbo. Ker pa sodba temelji na nezakonitih dokazih, se je kljub vsemu odločil za pritožbo in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zoper sodbo šteje za pravočasno in jo obravnava, saj bo sicer kršeno pravo zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi zoper sklep z dne 1. 3. 2012 pa obširno pojasnjuje svoje prepričanje, da je koncentracija alkohola v izdihanem zraku bila ugotovljena na nezakonit način in navaja, da vozniško dovoljenje nujno potrebuje zaradi službenih in domačih obveznosti.

Pritožba zoper sklep z dne 22. 2. 2012 je neutemeljena, pritožba zoper sklep z dne 1. 3. 2012 pa nedovoljena.

K I. točki izreka: Prvostopenjsko sodišče je v zvezi s pritožbo obdolženca zoper sodbo z dne 20. 1. 2012 ugotovilo, da je obdolžencu sodba z dne 20. 1. 2012 bila vročena 7. 2. 2012, da je 8 dnevni pritožbeni rok, ki je določen v prvem odstavku 151. člena ZP-1 in je nepodaljšljiv, iztekel v sredo 15. 2. 2012 in da je obdolženec pritožbo zoper sodbo poslal s priporočeno poštno pošiljko, ki jo je na pošti oddal 17. 2. 2012, torej po izteku pritožbenega roka. Ob takšnih ugotovitvah, ki jim obdolženec v pritožbi izrecno pritrjuje, je prvostopenjsko sodišče obdolženčevo pritožbo zoper sodbo z dne 20. 1. 2012 utemeljeno zavrglo kot prepozno, saj takšno postopanje sodišču nalaga tretji odstavek 161. člena ZP-1. Izpodbijana odločitev je procesne narave, za njen sprejem pa so pomembne ugotovitve o času in načinu vročitve sodbe ter o času in načinu vložitve pritožbe zoper sodbo. Obdolženec v pritožbi izrecno pritrjuje pravilnosti ugotovitev pravno relevantnih dejstev in jih torej ne izpodbija, pritožbene navedbe, da je pozabil poiskati pravno pomoč zaradi težav z dekletom, pa na pravilnost ugotovitev prvostopenjskega sodišča ne vplivajo. Ne glede na obdolženčevo prepričanje, da sodba temelji na nezakonito pridobljenih dokazih, njegove pritožbe zoper sodbo pritožbeno sodišče ne more obravnavati, saj za to niso izpolnjene procesne predpostavke, ker je pritožbo vložil prepozno in je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju njegove pritožbe zoper sodbo pravilna in zakonita, medtem ko je obdolženčeva pritožba zoper sklep o zavrženju pritožbe zoper sodbo neutemeljena.

K II. točki izreka: Ob prejemu pritožbe in spisa pritožbene zadeve mora pritožbeno sodišče predvsem presoditi dovoljenost in pravočasnost pritožbe. Prvi odstavek 113. d člena ZP-1 določa, da se lahko obdolžencu vrne začasno odvzeto vozniško dovoljenje na njegov predlog pred pravnomočnim zaključkom postopka o prekršku oziroma pred izvršitvijo sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, takšen predlog pa lahko do pravnomočnosti odločitve o obdolžilnem predlogu obdolženec vloži pri sodišču, ki je izdalo sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja, po pravnomočnosti pa pri sodišču, ki je pristojno za izdajo sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja. Tretji odstavek 113.d člena ZP-1 pa določa, da zoper sklep, s katerim se ugodi predlogu za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja, ni pritožbe, sklep, s katerim se predlog zavrže ali zavrne, pa se lahko izpodbija samo v pritožbi zoper sodbo o obdolžilnem predlogu, če je ta pravnomočna, pa v pritožbi zoper sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja.

Kot je razvidno že iz zgoraj navedenega je obdolženec v predmetni zadevi zoper sodbo z dne 20. 1. 2012 sicer vložil pritožbo, vendar je ta bila prepozna. V skladu s prvim odstavkom 199. člena ZP-1 sodba postane pravnomočna, ko je ni možno več izpodbijati s pritožbo tj. ko se izteče pritožbeni rok. Glede na zgoraj pojasnjeno je v zvezi s pritožbo obdolženca zoper sodbo z dne 20. 1. 2012, ki bi moral vložiti najkasneje 15. 2. 2012, vložil pa jo je šele 17. 2. 2012, mogoče ugotoviti, da je navedena sodba postala pravnomočna 16. 2. 2012, o obdolženčevem predlogu za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja pa je prvostopenjsko sodišče odločilo s sklepom, ki ga je izdalo 1. 3. 2012. Sodba o obdolžilnem predlogu je tako postala pravnomočna pred izdajo izpodbijanega sklepa, s katerim je bil zavrnjen obdolženčev predlog za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja, zato obdolženčeva pritožba glede na jasno določbo tretjega odstavka 113.d člena ZP-1 ni dovoljena. Namreč iz navedene določbe jasno izhaja, da zoper sklep, s katerim se predlog za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja zavrže ali zavrne, ni samostojne pritožbe. Tega ne more spremeniti niti dejstvo, da je sodišče v izpodbijanem sklepu obdolžencu dalo napačen pravni pouk, da je zoper ta sklep dovoljena pritožba v osmih dneh od njegovega prejema na Višje sodišče v Celju, saj sodišče ne more z napačnim pravnim poukom obdolžencu dati več pravic, kot mu gre po zakonu. Odločitev, ki jo je prvostopenjsko sodišče sprejelo z izpodbijanim sklepom, bo tako obdolženec lahko izpodbijal v pritožbi zoper sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki ga bo izdalo prvostopenjsko sodišče pristojno za območje, na katerem ima obdolženec stalno ali začasno prebivališče. Ker je v drugem odstavku 161. člena ZP-1 določeno, da je pritožba med drugim nedovoljena tudi, če pritožba po zakonu ni dovoljena, bi jo moralo kot takšno na podlagi tretjega odstavka 161. člena ZP-1 zavreči že prvostopenjsko sodišče, vendar ker tega ni storilo, jo je na podlagi prvega odstavka 163. člena ZP-1 zavrglo pritožbeno sodišče, kot izhaja iz II. točke izreka tega sklepa.

Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obdolženčevo pritožbo zoper sklep z dne 22. 2. 2012 kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1), pritožbo zoper sklep z dne 1. 3. 2012 pa kot nedovoljeno zavrglo (prvi odstavek 163. člena ZP-1).