Jedro

Dohodnine se ne plačuje od nagrade in priznanja za izjemne dosežke na humanitarnem, znanstveno raziskovalnem, kulturnem, vzgojno izobraževalnem, športnem ali socialnem področju, vendar le, če so izpolnjeni dodatni pogoji, med drugim, da je izplačevalec ustanova, ki ni povezana oseba ali sedanji, prejšnji ali bodoči delodajalec prejemnika ali osebe, ki je povezana s prejemnikom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Davčni urad Ljubljana je tožniku kot davčnemu zavezancu za leto 2009 odmeril dohodnino v znesku 7.859,46 EUR. V izreku odločbe je tudi ugotovil, da znaša razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine, 1.317,40 EUR in mora biti plačana v roku 30 dni. V obrazložitvi pojasnjuje dotedanji potek postopka ter pravno podlago in razloge, ki so narekovali izdajo izpodbijane odločbe. Sklicuje se na Zakon o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) ter Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-01-60/2011-5 z dne 25. 10. 2011 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnilo. V obrazložitvi ugotavlja, da je sporno vprašanje v zadevi, ali je dohodek v višini 4.000,00 EUR obdavčljiv kot preostali drug dohodek po 105. členu ZDoh-2, ali pa gre za oprostitev iz 1. točke prvega odstavka 107. člena ZDoh-2. Ugotavlja, da je sporna nagrada Sklada A., ki sta jo ustanovila skupščina B. in upravni odbor Društva C. V konkretni zadevi se tako, glede na okoliščine primera in zakonsko podlago, kot sporni pojavljata dve vprašanji, in sicer ali je izplačevalec nagrade sedanji, prejšnji ali bodoči delodajalec prejemnika ter, ali je bila nagrada podeljena na humanitarnem, zdravstveno raziskovalnem, kulturnem, vzgojno izobraževalnem, športnem ali socialnem področju. Pri tem glede izplačevalca nagrade ugotavlja, da jo je izplačala B. d.d., kar izhaja iz kontrolnih podatkov davčnega organa. Enako trdi tudi pritožnik, pri čemer smiselno navaja, da je B. s svojim računom pri izplačilu nagrade le posrednik med izplačevalcem in nagrajencem. Po mnenju pritožbenega organa pa je vloga B. pri tem očitna, čeprav nagrado A. podeljuje istoimenski sklad z donatorskimi sredstvi. To dejstvo izhaja že iz statuta Sklada A., saj je eden izmed obeh ustanoviteljev sklada prav B., ki imenuje člane upravnega odbora sklada, posredno pa tudi predsednika sklada, žirijo za podeljevanje nagrad sklada ter nadzorni odbor sklada. Glede na navedeno je mogoče zaključiti, da B. upravlja oziroma soupravlja sklad. Formalni izplačevalec je prav gotovo B. in tudi vsebinsko temu ni mogoče oporekati. Vprašanje izvora sredstev, ki jih izplačevalec pridobi, pa ni relevantno za določitev vira nagrade. V postopku se je ugotovilo, da je bil pritožnik od 1. 7. 2006 zaposlen pri Inštitutu B. Glede ugovora pritožnika, da njegov delodajalec ni B., ampak Inštitut B., pritožbeni organ ugotavlja naslednje. Ustanovitelj Inštituta B. je prav B. d.o.o. Poleg tega ima tako Inštitut kot tudi B. d.o.o., istega zakonitega zastopnika in isti naslov. Njuna organizacijska povezanost izhaja tudi iz dejstva, da je vprašanje o pritožnikovem delovnem razmerju pritožbeni organ poslal na B., odgovor pa je prejel s strani Inštituta. Formalna ločenost B. in njenega inštituta ne more vplivati na obravnavanje. Pritožnik pa tudi sam ni posredoval podatkov, iz katerih bi izhajalo drugačno stanje.

Po mnenju drugostopnega organa pa se postavlja tudi vprašanje, ali je bila nagrada podeljena za področje, navedeno v 1. točki 107. člena ZDoh-2, v konkretnem primeru kulture. Tožnik naj bi nagrado prejel za publicistični knjigi ... in ..., vendar ne v smislu leposlovja, temveč za delo v žurnalizmu. Po presoji pritožbenega organa novinarstvo v davčnem pomenu ne predstavlja področja kulture, kar izhaja tudi iz določil ZDoh-2. Pri tem kot primer navede 113. člen ZDoh-2, ki loči med področjem kulturne dejavnosti in samostojnim opravljanjem novinarskega poklica. Poudarja tudi, da so samozaposleni v kulturi evidentirani v drugem razvidu kot samostojni novinarji. Glede na navedeno meni, da tožnikovi pritožbi ni mogoče ugoditi.

Tožnik v tožbi meni, da sporna nagrada ustreza vsem pogojem iz 107. člena ZDoh-2. Nagrado A. podeljuje Sklad A., ki posluje prek B. d.o.o. Z navedeno družbo pa tožnik ni v nikakršnem delovnem niti plačilnem razmerju, saj je dodatno z 20 % zaposlen na Inštitutu B. Sredstva, ki jih sklad namenja za nagrade, izvirajo izključno iz donatorskih prispevkov sklada, kar pomeni, da izplačevanje nagrade ni v neposrednem stroškovnem odnosu z delovanjem podjetja B. d.o.o. Eden od ustanoviteljev Sklada A. je B. d.o.o. in ne B., kot v obrazložitvi izpostavlja pritožbeni organ. Prav tako ne more biti dvoma, da je nagrada A. priznanje za izjemne dosežke, tako na znanstveno raziskovalnem kot na kulturnem področju. Tožnik ni na nikakršen način povezan s izplačevalcem, niti ne gre v konkretni zadevi za redni dohodek ali za opravljeno delo. Obrazložitev tožene stranke je pavšalna, brez vsakršne ustrezne dokazne podlage in ne vzdrži pravne presoje. Formalni izplačevalec je Sklad A., ki sredstva pridobiva donatorsko. Nikakor ni mogoče slediti navedbam, da naj bi B. upravljala oziroma soupravljala sklad. Da ima B. d.o.o. in Inštitut B., istega zakonitega zastopnika, ne izhaja iz nobenega dokumenta, na katerega bi se skliceval pritožbeni organ, sicer pa je takšna ugotovitev tudi brez kakršnekoli teže. Če imata pravna subjekta isti naslov ali istega zakonitega zastopnika, to ne pomeni, da gre za isto statusno pravno obliko pravnega subjekta oziroma za en pravni subjekt. Tožnik se ne strinja tudi z opredelitvijo davčnega organa o tem, ali je bila nagrada podeljena za področje, navedeno v 1. točki 107. člena ZDoh-2. Nagrada A. predstavlja nagrado za izjemne dosežke v novinarstvu in publicistiki, ki predstavlja področje kulture. Slednje izhaja tudi iz obrazložitve sporne nagrade. Tožnik je nagrado Sklada A. prejel za svoje komentarje in analize ... ter za knjigi ... in ... Pritožbeni organ je zato dejansko stanje ugotovil nepopolno in na tako stanje uporabil tudi povsem neprimerne in pavšalne zaključke. Popolnoma nesprejemljiva je tudi navedba pritožbenega organa, da novinarstvo v davčnem pomenu ne predstavlja področja kulture. Tožeča stranka ocenjuje, da gre v konkretni zadevi brez vsakršnega dvoma za znanstveno, raziskovalno in kulturno področje, kar nenazadnje izhaja tudi iz povsem jasne utemeljitve nagrade Sklada A. za leto 2008. Podelitve nagrad A. se je udeležil tudi takratni minister za kulturo. Če knjiga kot taka spada v področje kulture, mora biti povsem jasno, da kultura ni samo leposlovje, kot to očitno povsem ozko razume pritožbeni organ.

Glede na navedeno tožeča stranka meni, da je izpodbijana odločba nezakonita. Zato sodišču predlaga, da jo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek, tožeči stranki pa povrne nastale stroške upravnega spora, skupaj s pripadki vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik v tožbi vztraja pri tem, kar je navedel v pritožbenem postopku. Pri tem dodatno komentira odločbo pritožbenega organa glede statusa izplačevalca nagrade in tožnikovega delodajalca. Odločitev tožene stranke v pritožbi sta narekovala dva razloga. Prvi je v povezavi med tožnikovim dodatnim delovnim razmerjem in izplačevalcem nagrade. Res je, da gre v zadevi za ločena pravna subjekta, in sicer poteka ločnica tako med delodajalcem, to je Inštitut B., in B. d.o.o., kot tudi med B. d.o.o. in Skladom A. Ti dve ločnici sta glede na dejansko stanje predvsem formalne narave, precej manj pa vsebinske. Tožena stranka v svoji odločbi in v tem odgovoru opozarja na vsebinsko povezanost med Inštitutom B. in B. d.o.o., in sicer glede istega naslova in istega zakonitega zastopnika. B. d.o.o. je ustanoviteljica Inštituta B. Skupščina B. d.o.o. pa je eden izmed dveh ustanoviteljev Sklada A. Drugi je upravni odbor Društva C., ki pa je v februarju leta 2008 formalno izstopil iz Sklada A. Navedeno kaže na določen vpliv B. d.o.o. na Sklad A. V konkretni zadevi tožena stranka z ničemer ne namiguje na morebiten namen izigravanja zakonodaje s strani udeleženih pravnih oseb ali tožnika. Še več, B. d.o.o. je od izplačila sama odvedla akontacijo dohodnine, tožnik sam pa v postopku brani svoje pravice. Povezanost pravnih oseb in tožnika po vsebini ne omogoča uporabe izjeme iz prve alinee 1. točke 107. člena ZDoh-2. Drugi sporni element pa je vprašanje področja, na katerem je bila nagrada podeljena. Vsebina davčnih postopkov je odmera davka in pravna presoja dejstev, dokazov in uporabe pravnih predpisov, ki se na obravnavano vprašanje nanašajo. V upravnem postopku ni šlo za revizijo nagrajevanja oziroma kakršnokoli strokovno ocenjevanje nagrajenca, njegovega dela ali odločitve o nagrajencu. Gre pa za pravno presojo oziroma interpretacijo zakonskega besedila v davčnem pomenu. Pri tem ni odločilna uradna obrazložitev nagrade, prav tako ne morejo vplivati izvedenska mnenja. Za interpretacijo davčnih predpisov so pristojni davčni organi, četudi se tožnik s tem ne strinja. Tožena stranka pri tem opozarja, da so v njeni odločbi jasno obrazloženi objektivni razlogi o tem, zakaj sporna nagrada ni bila opredeljena kot podelitev na področju kulture. Tožnik sam navaja, da gre za publicistični knjigi. Tudi nepravilno povzemanje dejstev ni ključno za odločitev. Razlogi, zakaj tožnikova nagrada ni bila obravnavana kot nagrada, podeljena na področju kulture, so navedeni v odločbi o pritožbi.

Ker dejanske okoliščine, relevantne za presojo tega upravnega spora niso sporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave.

Tožba ni utemeljena.

V danem primeru je med strankama sporno, ali glede podeljene nagrade tožniku iz Sklada A. za leto 2009 prihaja v poštev oprostitev plačila dohodnine iz 107. člena ZDoh-2 ali ne. Omenjeni člen v 1. točki prvega odstavka jasno določa, da se dohodnine ne plačuje od nagrade in priznanja za izjemne dosežke na humanitarnem, znanstveno raziskovalnem, kulturnem, vzgojno izobraževalnem, športnem ali socialnem področju, če so izpolnjeni dodatni kriteriji. Po mnenju sodišča bi bilo treba torej najprej ugotoviti, ali se podeljujejo nagrade za izjemne dosežke na omenjenih področjih ali pa gre morda za kak drug namen. Slednje bi se dalo vsaj deloma ugotoviti že iz ustanovnih aktov sklada A. Razlogov o tem, ali gre za izjemen dosežek, nimata ne prvo ne drugostopna odločba. Sodišče nadalje tudi meni, da se področja, kot so kulturna ali znanstveno raziskovalna, pojmovno ne morejo razlagati z davčnimi predpisi, pač pa s predpisi iz specialnega, torej znanstveno raziskovalnega oziroma kulturnega področja. Šele ko so ti pojmi opredeljeni, je mogoče ugotavljati, da jih davčna zakonodaja različno obravnava, kot je to navedeno primeroma v 113. členu ZDoh-2. Povedano z drugimi besedami to pomeni, da samih pojmov kulture oziroma znanstveno raziskovalnega dela ni mogoče tolmačiti z davčnimi predpisi, kot je to smiselno storil davčni organ, ko je pojmovno področje pravzaprav izenačil s statusom, ki ga tak pojem prinaša. Šele ko bi bile razrešene vse dileme iz 1. točke 107. člena ZDoh-2, bi bilo mogoče ob pritrdilnem odgovoru, odgovoriti na vprašanje, ali gre v danem primeru za takšno nagrado, ki jo izplačuje ustanova, ki ni povezana oseba ali sedanji, prejšnji ali bodoči delodajalec prejemnika ali osebe, ki je povezana s prejemnikom (prva alinea prvega odstavka 107. člena ZDoh-2). Izpodbijana odločba je zato v povezavi z odločbo organa druge stopnje v tem delu pomanjkljiva in nepravilna.

Ne glede na to pa je po mnenju sodišča sama odločitev pravilna, saj pogoj iz omenjene prve alinee prvega odstavka 107. člena ZDoh-2 ni izpolnjen. V tem delu se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja prvostopni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore, ki se nanašajo na omenjeni pogoj. Kolikor so ugovori v tem delu, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih zato iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Pri tem sodišče še pripominja, da odgovor na vprašanje o tem, kdo ali kaj se šteje za povezano osebo, daje 127. člen Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Ta določa, da se za povezane družbe štejejo pravno samostojne družbe, ki so v medsebojnem razmerju tako, da ima ena družba v drugi večinski delež (družba v večinski lasti in družba z večinskim deležem), da je ena družba odvisna od druge (odvisna in obvladujoča družba), da so koncernske družbe, da sta družbi vzajemno kapitalsko udeleženi ali da so povezane s podjetniškimi pogodbami. Za pojem povezane družbe iz te določbe tako velja skupna zahteva, da morajo biti pravno samostojne. Da je slednje tako tudi v danem primeru, med strankama ni sporno.

Ob tem sodišče še pripominja, da se strinja tudi z razlogovanjem davčnih organov, da gre pri uporabi 107. člena ZDoh-2 za izjemo od splošnega načela obdavčenja, torej za davčno ugodnost. Zato jo je potrebno tudi ustrezno ozko tolmačiti. Ni torej že vsaka nagrada, pa četudi je podeljena na kulturnem ali znanstveno raziskovalnem področju, deležna davčne ugodnosti, pač pa le tista, ki izpolnjuje v zakonu za to določene pogoje. Da se slednjega zaveda tudi izplačevalec nagrade B. d.o.o., izhaja tudi iz dejstva, da je akontacijo dohodnine od sporne nagrade za tožnika odvedel že sam. Slednje le potrjuje dejstvo, da tudi sam meni, da pri sporni nagradi ne gre za takšno, ki je ne bi bilo potrebno obdavčiti.

Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na 25. členu ZUS-1.