Jedro

Ker je tožnik navedel za vse zahtevke le eno, nediferencirano vrednost, in ker tudi toženca temu nista ugovarjala, in nista zahtevala navedbe vrednosti ločeno za stvarnopravne zahtevke na eni strani in za obligacijski zahtevek na drugi strani, je položaj enak, kot če vrednost sploh ne bi bila navedena. Revizija zato ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže. Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov odgovora na revizijo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženca z namestitvijo svetlobnega reklamnega napisa ... in bleščeče svetlobne table z napisom ... na steni poslovne stavbe na parc. št. 69/2 k.o. ... povzročata prekomerne svetlobne imisije tožniku kot lastniku stanovanjske hiše na parceli št. 68/2 k.o. ... Tožencema je naložilo, da morata odstraniti svetlobni reklamni napis in bleščečo svetlobno tablo, zahtevek za izvedbo fasadne stene brez oken in z belo fasado pa je zavrnilo. Prav tako je zavrnilo zahtevek, da morata toženca zgraditi protihrupno ograjo. Odločilo je, da stranke krijejo vsaka svoje stroške postopka.

Pritožbeno sodišče je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo razveljavilo v delu, s katerim je zavrnjen zahtevek za postavitev protihrupne ograje, sicer pa je njegovo pritožbo zavrnilo in v preostalem zavrnilnem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Zavrnilo je tudi pritožbo tožencev in v obsodilnem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Toženca sta vložila revizijo zoper tisti del sodbe, s katerim je zavrnjena njuna pritožba. Uveljavljata zmotno uporabo materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Tožnik je odgovoril na revizijo in predlaga, naj jo revizijsko sodišče zavrne.

Revizija ni dovoljena.

Tožnik uveljavlja zoper toženca več zahtevkov z različno dejansko in pravno podlago. Zahtevek za ugotovitev prekomernih imisij, zahtevek za odstranitev svetlobnega reklamnega napisa in svetlobne table ter zahtevek za izvedbo stene brez oken in z belo fasado imajo stvarnopravno (imisijsko) podlago, medtem ko je zahtevek za postavitev protihrupne ograje obligacijski (opira se namreč na izjavo oziroma dogovor). Ko je tako, bi morala biti navedena vrednost stvarnopravnih (imisijskih) zahtevkov ločeno od vrednosti obligacijskega zahtevka. Po prvem odstavku 41. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) se namreč v primeru, ko uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, pristojnost (in tudi pravica do revizije - prim. prvi odstavek 39. člena ZPP) določi po seštevku vrednosti vseh zahtevkov. Če pa imajo zahtevki v tožbi različno podlago, ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Ker je tožnik navedel za vse zahtevke le eno, nediferencirano vrednost (1.100.000 SIT), in ker tudi toženca temu nista ugovarjala in nista zahtevala navedbe vrednosti ločeno za stvarnopravne zahtevke na eni strani in za obligacijski zahtevek na drugi strani, je položaj enak, kot če vrednost sploh ne bi bila navedena. Revizijsko sodišče namreč nima pooblastila za ugibanje, ali so s táko (skupno, nediferencirano) navedbo ocenjeni le stvarnopravni zahtevki, ali le obligacijski zahtevek, ali vsi skupaj, in koliko v tem primeru odpade na vsakega od uveljavljanih zahtevkov. Táko ravnanje revizijskega sodišča bi bilo povsem arbitrarno in bi eno ali drugo stranko spravilo v neenakopraven položaj. Zato je vrhovno sodišče že večkrat poudarilo, da ima v takem primeru navedba le ene oziroma skupne vrednosti enake posledice kot popoln izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta (prim. II Ips 576/2003, II Ips 2/2004, II Ips 36/2004, II Ips 448/2005 itd.). Tožba s tako opredeljeno oceno objektivno kumuliranih zahtevkov z različno podlago je formalno pomanjkljiva. Za odpravo formalne pomanjkljivosti je sicer predviden postopek po 45. in 108. členu ZPP, vendar pa tega v revizijskem postopku ni mogoče izpeljati. To pomeni, da je revizija nedovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).