Jedro

Vsak prosilec, ki uveljavlja pravico do BPP, mora predložiti vse potrebne dokaze oziroma zatrjevati okoliščine, ki organu za BPP omogočajo odločitev o njegovi prošnji. V konkretnem primeru tožena stranka zaradi nesodelovanja tožnice na zaslišanju, kjer ta ni želela sodelovati in podati svoje izjave ter podpisati zapisnika, ni imela možnosti, da bi preverila in ocenila vsa dejstva, pomembna za odločanje o prošnji, zato ni mogla presoditi ali tožnica izpolnjuje objektivni pogoj za dodelitev BPP, določen v 24. členu ZBPP. Tožnica tudi v tožbi ni navedla konkretnih razlogov za upravičenost do dodelitve brezplačne pravne pomoči.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči (nadaljevanju BPP) za zastopanje v zapuščinski zadevi pred Okrajnim sodiščem v Krškem, ki se vodi pod opr. št. D 98/2011. Svojo odločitev je tožena stranka oprla na določbo 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). V obrazložitvi navaja, da sodišče v zapuščinskem postopku obravnava samo nesporna dejstva, v kolikor pa so med strankama sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna pravica strank, sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranko na pravdo ali na upravni postopek. Glede na navedeno tožena stranka zaključuje, da obravnavana zadeva očitno ni razumna, saj je pričakovanje tožnice v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari. V kolikor bodo med strankami dejstva sporna, bo sodišče prekinilo postopek in tožnico napotilo na pravdo. V tem primeru bo tožnica lahko vložila novo prošnjo za dodelitev BPP. Ker je tožbo zavrnilo na podlagi 24. člena ZBPP finančnega pogoja tožnice ni ugotavljala.

Tožnica se ne strinja z odločitvijo tožene stranke in vlaga tožbo iz vseh razlogov iz 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Poudarja, da je nepravilna odločitev tožene stranke, da je zadeva očitno nerazumna. Glede na stališče tožene stranke namreč ne bi nikoli in nikdar nobena stranka mogla pridobiti BPP za zastopanje v zapuščinskem postopku, čeprav stranke zanesljivo potrebujejo strokovno pomoč oseb, katere se poklicno ukvarjajo s pravniško problematiko. Če stranka spornih dejstev ne navede, med strankami ne morejo postati sporna, to pa posledično pomeni, da niti ne more priti do napotitve na pravdo. Tožnica je prava neuka stranka, zato bi se ji utegnile zgoditi v primeru, če bi sama nastopala na sodišču v zapuščinski zadevi, določene neprijetnosti, kakršne se velikokrat dogajajo v zapuščinah, pa tudi drugih sodnih postopkih. Nepravilna je tudi odločitev, da je pričakovanje prosilke v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari. Vsebinski razlog, zaradi katerega je sodišče zavrnilo prošnje tožnice zanesljivo ni podan in ne obstaja. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, zahteva tudi povrnitev stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

K prvi točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Sodišče je tožbo zavrnilo iz drugih razlogov, kot so navedeni v izpodbijani odločbi tožene stranke. Sodišče se zato ni spuščalo v presojo stališča izraženega v izpodbijani odločbi, da dodelitev BPP v zapuščinskih postopkih ni potrebna, ker sodišče v zapuščinskem postopku v primeru, ko se ugotovi, da dejstva med strankama niso nesporna, postopek prekine in stranko napoti na pravdo.

Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnica vložila prošnjo za BPP za pravno svetovanje v zapuščinskem postopku. Nadalje iz spisa izhaja, da je tožena stranka zaradi ugotavljanja dejstev, pomembnih za izdajo in odločitev o prošnji za dodelitev BPP, tožnico z vabilom z dne 18. 1. 2012 povabila na zaslišanje. Tožnica se je vabilu odzvala, vendar iz zapisnika o zaslišanju stranke z dne 30. 1. 2012 izhaja, da tožnica ni želela sodelovati in podati svoje izjave ter podpisati zapisnika. Tožena stranka zaradi nesodelovanja tožnice ni imela možnosti, da bi preverila in ocenila vsa dejstva, pomembna za odločanje o tožničini prošnji, zato ni mogla presoditi ali tožnica izpolnjuje objektivni pogoj za dodelitev BPP, določen v 24. členu ZBPP. Po 1. alineji tega člena se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, med drugim, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati. Zgolj izjava tožnice, da želi brezplačno pravno pomoč v zapuščinski zadevi, za presojo izgleda za uspeh ne zadostuje.

Kot povedano, tožnica na zaslišanju z upravnim organom ni želela sodelovati, niti ni v tožbi navedla konkretnih razlogov za upravičenost do dodelitve brezplačne pravne pomoči. Tožnica bi morala že na zaslišanju zatrjevati, da obstaja realna domneva, da bo v zapuščinskem postopku ugotovljeno, da so odločilna dejstva sporna, zaradi česar sama, kot prava neuka stranka, ustreznih ugovorov ne bo mogla vložiti. Tega kot rečeno ni zatrjevala niti v tožbi. V tožbi tožnica predvsem nasprotuje stališču tožene stranke, da dodelitev BPP v zapuščinski zadevi ni potrebna, pavšalno pa je zatrjevala le, da brezplačno pravno pomoč oziroma kvalificirano zastopanje potrebuje, ker je prava neuka stranka. To pomeni, da tudi v tožbi ni zatrjevala okoliščin, pomembnih za odločitev, da BPP v konkretni zadevi potrebuje.

Sodišče še pripominja, da mora vsak prosilec, ki uveljavlja pravico do BPP, predložiti vse potrebne dokaze oziroma zatrjevati okoliščine, ki organu za BPP omogočajo odločitev o njegovi prošnji.

Ker je odločitev tožene stranke pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v upravnem aktu, je sodišče na podlagi 3. alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo tožnice zavrnilo.

Sodišče je o zadevi odločalo na nejavni seji na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Tožnica je v tožbi predlagala svoje zaslišanje, ni pa pojasnila o katerih spornih dejstvih naj bi jo sodišče zaslišalo. Dokazni predlog za zaslišanje mora biti opredeljen tako, da sodišču omogoča presojo, ali bo z zaslišanjem stranke ali priče mogoče ugotoviti in utemeljiti, v čem in kako naj bi izvedba dokaza vplivala na odločitev.

K drugi točki izreka: Izrek o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali postopek ustavi.