Jedro

Razmejitev med pritožbenimi razlogi, konkretno med bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter zmotno oziroma nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja iz 373. člena ZKP.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega T.O. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati sodno takso v višini 84,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega T.O. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 266. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 6 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obdolženec vrniti stroške tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačati sodno takso.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlagal je še, da se ga o seji pritožbenega sodišča obvesti, kar ni bilo storjeno. Po 445. členu ZKP se stranko o seji obvesti samo po predhodnem spoznanju predsednika senata ali samega senata o koristnosti navzočnosti strank, ki v obravnavanem primeru ni bilo doseženo.

3. Preizkus po pritožbi je pokazal, da je ta neutemeljena.

4. Pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z obrazložitvijo, po kateri se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni opredelilo do spreminjajoče se oškodovančeve izpovedbe glede načina poškodovanja in ne do dela izpovedbe priče M.K., po katerem je ta obdolženčevo ravnanje ves čas spremljal. Razen tega v razlogih sodbe ni prepričljivo obrazloženo, zakaj oškodovanec ni iskal zdravniške pomoči in zakaj ni bilo slediti izpovedbi omenjenega M.K., medtem ko na tako imenovano protispisnost kaže dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki ji pritožnik prav tako nasprotuje. Uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP pa je pritožnik obrazložil z neutemeljeno zavrnitvijo dokaznega predloga, saj bi bilo tako odgovorjeno na vprašanje, ali je do poškodbe vozila prišlo ob trčenju v betonsko korito in bi tedaj oškodovanec utrpel navedeno poškodbo ali je bilo vozilo poškodovano na način, da je voznik zapeljal v jarek.

5. Nobena izmed uveljavljanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Po razumljivih razlogih sodbe se je sodišče prve stopnje v celoti opredelilo do oškodovančeve izpovedbe. Ali je ta in v koliki meri notranje skladna ali vice versa spreminjajoča, je stvar dokazne ocene in s tem drugega pritožbenega razloga. V vsakem primeru razlogi glede oškodovančeve izpovedbe v sodbi so, pri čemer je izpovedba uvodoma v odločilnem povzeta, nakar so navedene povezave z drugimi dokazi ter nato še posebne okoliščine, zaradi katerih je sodišče prve stopnje oškodovančevo izpovedbo ocenilo za verodostojno. Med temi je tudi okoliščina, da oškodovanec ni iskal zdravniške pomoči in izkustveno sprejemljivi razlogi zanjo. Če se pritožnik s takšno oceno ne strinja, na ta način, kot rečeno, po vsebini zatrjuje drug pritožbeni razlog od zgornjega. Podobno velja v zvezi z izpovedbo priče M.K., do katere se je sodišče prve stopnje v 6. točki obrazložitve sodbe v celoti opredelilo, ko je navedlo številne razloge, zaradi katerih priči ni verjelo. Gre za celovito oceno, ki če ji sedaj pritožnik nasprotuje, znova zatrjuje drug pritožbeni razlog od pritožbenega razloga, ki naj zagotovi ustrezno seznanitev s sodno odločbo in vsebinsko podlago, ki jo je nato v morebitnem pritožbenem postopku mogoče učinkovito preizkusiti. To je poudarjeno, ker pritožnik s posplošenim napotkom za presojo tako imenovane protispisnosti znotraj uveljavljanega pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, združuje dva po vsebini različna pritožbena razloga, ki morata biti tako tudi preizkušana. Prvi pogoj v danem primeru je, da bi bila protispisnost kot razhajanje med vsebino listin ali zapisnikov o izpovedbah v razlogih sodbe z njihovo dejansko vsebino v pritožbeni obrazložitvi konkretizirana, kar ni bila, ali da bi jo pritožbeno sodišče zasledilo po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), kar pa se tudi ni zgodilo.

6. Pritožbeno sodišče v nadaljevanju pritrjuje še odločitvi sodišča prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga po pritegnitvi izvedenca cestnoprometne stroke, ko ne gre le za nezavarovanost dodatnih dokaznih podlag kot izhaja iz razlogov sodbe, ampak zlasti, da je bila oškodovančeva izpovedba v zadostni meri preizkušena z drugimi dokazi, ki jo z izjemo izpovedbo priče M.K., v večji ali manjši meri potrjujejo. Ker je pri takšnem stanju stvari možnost nasprotnih ugotovitev dejansko izničena, se ocena sodišča prve stopnje o nepotrebnosti pridobivanja novih dokazov izkaže za pravilno, obdolženčevo jamstvo/pravica do izvajanja dokazov v lastno korist iz 29. člena Ustave pa, kljub zavrnitvi dokaznega predloga, za spoštovano.

7. Povezano z zgornjim pritožnik ocenjuje, da odločilna dejstva v obravnavanem primeru niso bila ugotovljena, kot niso bila ugotovljena tedaj, ko ni bil upoštevan obdolženčev zagovor v delu, ko je povedal, da je kot policist posredoval v gostinskem lokalu od priče V.P. ter vodil prekrškovni postopek in tedaj, ko ni bila upoštevana izpovedba priče M.K. kot tretjega očividca dogodka. Razen tega odločilna dejstva po pritožbeni obrazložitvi niso bila pravilno ugotovljena, saj priči V.P. in D.K. nista bila očividca dogodka, in ker oškodovančeva izpovedba dejansko ni prepričljiva. Je notranje neskladna, ni v skladu s splošno življenjsko izkušnjo in ne z drugimi, medsebojno prav tako neskladnimi dokazi. Oškodovanec je način nastanka poškodovanja skozi celotni kazenski postopek različno opisoval in na koncu opis prilagajal ugotovitvam izvedenca medicinske stroke. Pomembno je tudi, da bi oškodovanec v primeru zatrjevane silovitosti načina bržkone iskal zdravniško pomoč, medtem ko so razlogi za opustitev takšnega ravnanja izkustveno neprepričljivi. Glede opisanega načina poškodovanja, oškodovančeva izpovedba nima opore v izpovedbi priče V.P., ki mu je bila kot nekdanja partnerka naklonjena in ne v ugotovitvah izvedenca medicinske stroke, ki je dopustil več možnosti nastanka oškodovančeve poškodbe, hkrati pa se je ravnal zgolj po oškodovančevi izpovedbi, namesto po objektivno izkazani medicinski dokumentaciji. Na drugi strani je imenovani M.K. obdolženčev zagovor potrdil, ko je povedal, da je skozi steklo službenega avtomobila ves čas spremljal obdolženčev postopek ter da ni videl ali slišal, da bi obdolženi ravnal tako kot se je kasneje oškodovanec pritoževal. 8. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dela obdolženčevega zagovora, v katerem je ta navajal določena kontrolna dejstva in ne drži, da ni bila upoštevana razbremenjujoča izpovedba priče M.K.. Oba dokaza sta bila upoštevana, le da sta bila drugače ocenjena, kot sta bila ocenjena v pritožbeni obrazložitvi. To je po izčrpno izdelanih razlogih v 5. in 6. točki obrazložitve sodbe povsem jasno, kot je jasno, kako in zlasti zakaj sta bili izpovedbi prič V.P. in D.K. ocenjeni kot dopolnjujoči, čeprav nobena izmed prič dogodku neposredno ni prisostvovala. Pritožbeno sodišče se s takšno oceno strinja in strinja se z oceno sodišča prve stopnje glede zanesljivosti in verodostojnosti oškodovančeve izpovedbe, kakor tudi njenih povezav z ugotovitvami izvedenca medicinske stroke.

9. Odstopanja ali razlike v oškodovančevi izpovedbi za opustitev iskanja zdravniške pomoči so v pritožbeni obrazložitvi povzeta, brez da bi bila izpovedba celovito ocenjena. Ko je to storjeno, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je oškodovanec dogodek v bistvenem ves čas enako opisoval ter da so razlogi, zakaj ni iskal zdravniške pomoči, izkustveno sprejemljivi. Pomemben je namreč učinek obdolženčevega udarca, ki kljub moči po oškodovančevi izpovedbi in po ugotovitvah izvedenca medicinske stroke ni bil izrazit, zaradi česar tudi opuščeno iskanje zdravniške pomoči izkustveno ne deluje nenavadno. Razen tega v pritožbeni obrazložitvi niso bili upoštevani oškodovančevi nagibi za prijavo dejanja in ne občutki ki so ga ob tem in po dejanju prevevali. Enako velja za pridobljene podatke glede samodejnega zaklepanja vrat na oškodovančevem avtomobilu, ki so zanikali obdolženčeva ugibanja o objektivni nemožnosti ravnanja, s tem pa se je poskušeno postavljeno oškodovanca na laž, izkazalo za neuspešno.

10. Glede povezav z drugimi dokazi ne more biti nobenega dvoma, da si oškodovančeva izpovedba in izpovedba V.P. ne nasprotujeta. Odločilno je, da je priča potrdila oškodovančevo poškodovanost in nato posredovala še druga dejstva, ki so obdolženca kot storilca kaznivega dejanja dodatno razkrivala. Pričina nenavzočnost v trenutku obdolženčevega ravnanja, vsega ugotovljenega ne more spremeniti, medtem ko se je izpovedba priča D.K. tako ali tako nanašala na kontrolna dejstva iz oškodovančeve izpovedbe, ki se je tudi po tej poti izkazala za verodostojno.

11. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje sledilo usmeritvam Višjega sodišča ter pritegnilo izvedenca medicinske stroke, ki je preizkusil v obdolženčevem zagovoru nakazano možnost oškodovančevega poškodovanja ob drugi priložnosti. Izvedenčeve ugotovitve, postavljene v kontekst kot je pravilno povzet v dokazni oceni sodišča prve stopnje, zagotovo niso takšne kot izhajajo iz pritožbene obrazložitve, po kateri delujejo nepovezano in dejansko mimo namenov za navedeno pritegnitev. Pritožnikova splošna ocena, da oškodovančeva izpovedba nima opore v ugotovitvah izvedenca medicinske stroke, je zato zmotna, sploh pa je nedosledna, saj so v pritožbeni obrazložitvi naštete še okoliščine, zaradi katerih pritožnik ocenjuje, da izvedenčeve ugotovitve niso zanesljive, čeprav bi naj po isti obrazložitvi oškodovančevo izpovedbo zanikale. Drugače je glede izpovedbe priče M.K., pri kateri pritožbeno sodišče podobne nedoslednosti v pritožbeni obrazložitvi ni zasledilo, vendar se hkrati strinja s sodiščem prve stopnje v oceni, da je oškodovančeva izpovedba v tolikšni meri podprta z drugimi dokazi, da vanjo, zgolj zaradi izpovedbe navedene priče, ki mimogrede ni povsem skladna niti z obdolženčevim zagovorom, ne gre dvomiti.

12. Pritožnik se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožil, pritožbeno sodišče pa jo je preizkusilo glede na uveljavljani pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (386. člen ZKP). Preizkus je pokazal, da je bila obdolžencu izrečena zgolj kazenska sankcija opozorilne narave z določeno kaznijo in preizkusno dobo, ki po višini in dolžini ustrezata teži storjenega kaznivega dejanja ter obdolženčevi krivdi. Navedene odločbe zato v obdolženčevo korist ni spreminjalo.

13. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preostalem preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornika obdolženega T.O. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

14. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 95. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah in številkah 7111, 7113 ter 7122 Taksne tarife. Je posledica neuspešne pritožbe in obdolženčevih premoženjskih razmer kot so bile posredovane sodišču prve stopnje.