Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da prevzemnik kmetije iz lastnega premoženja nujnih deležev nujnim dedičem v skupni višini 198.807,72 EUR ni zmožen izplačati. Upoštevaje to okoliščino ter višino čistega letnega donosa kmetije, je predlogu prevzemnika zaščitene kmetije za znižanje nujnih deležev in predlogu za določitev daljšega roka izplačila utemeljeno ugodilo. Pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje za izplačilo nujnih deležev določiti največ 5 letni rok, ni utemeljena, saj določitev daljšega roka za izplačilo utemeljujejo tako ugotovljene socialne razmere prevzemnika kot tudi gospodarska zmožnost kmetije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje za prevzemnika zaščitene kmetije, ki jo sestavljajo nepremičnine, navedene v I. točki izpodbijanega sklepa, razglasilo zapustnikovega vnuka M. U. Za nujne dediče je razglasilo zapustnikovo vdovo J. U. ter zapustnikovo vnukinjo M. M., vsako z dednim deležem do 1/6 obračunske vrednosti zaščitene kmetije ter zapustnikovega vnuka R. U. z nujnim deležem do 1/12 obračunske vrednosti zaščitene kmetije (IV. točka izreka). Ugotovilo je, da obračunska vrednost nujnega deleža J. U. znaša 79.523,09 EUR, M. M. 79.523,09 EUR in R. U. 39.761,54 EUR. (V. točka izreka). Nujne deleže nujnih dedičev je zmanjšalo tako, da je prevzemnik zaščitene kmetije dolžan plačati v roku 10 let po pravnomočnosti sklepa zapustnikovi vdovi J. U. 13.503,50 EUR, zapustnikovi vnukinji M. M. 26.633,34 EUR in zapustnikovemu vnuku R. U. 2.508.76 EUR, pri čemer se znesek do dokončnega plačila vsako leto revalorizira po temeljni obrestni meri skladno s predpisi o temeljni obrestni meri (VI. točka izreka). Glede sredstev zapustnika na računih pri X banki in Y banki je nastopilo zakonito dedovanje, pri čemer zapustnikova vdova J. U. in zapustnikova vnukinja M. M. dedujeta vsaka do 1/3, zapustnikova vnuka M. U. in R. U. pa vsak do 1/6 tega dela zapuščine (II. točka izreka). V korist zapustnikove vdove je ustanovilo pravico doživljenjskega preživljanja (VII. točka izreka).

2. Zoper VI. točko izpodbijanega sklepa se pritožuje dedinja M. M. iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožnica navaja, da je sodišče neutemeljeno zmanjšalo nujne deleže in določilo 10 letni rok za njihovo izplačilo, saj je upoštevalo samo okoliščine na strani prevzemnika kmetije. Upoštevati bi moralo tudi, da je pritožnica, ki je nameščena v V., trajno pridobitno nesposobna in prejema nadomestilo za invalidnost na podlagi Zakona o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb. Izvedenec M. T. je zaključil, da znaša čisti donos gozda na letni ravni zgolj 4.106,26 EUR, predvsem iz razloga intenzivnega izkoriščanja gozda v preteklosti. Sodišče bi moralo upoštevati, da je razlog za nizek donos gozda na strani prevzemnika, prav tako v obravnavani zadevi ne gre za tako izjemen primer, da bi bilo možno določiti 10 letni rok za izplačilo nujnih deležev.

3. Dediči J. U., M. U. in R. U. na pritožbo dedinje M. M. niso podali odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu z določilom drugega odstavka 14. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG) sodišče na zahtevo dediča, ki je dedoval zaščiteno kmetijo, zniža vrednost nujnega deleža, če bi bila znatno ogrožena gospodarska zmožnost zaščitene kmetije, pri tem pa se upoštevajo vse okoliščine primera, zlasti premoženjske razmere in pridobitno sposobnost dedičev ter gospodarsko zmožnost kmetije. Socialne razmere pritožnika in gospodarsko zmožnost zaščitene kmetije je potrebno v skladu s prvim odstavkom 15. člena ZDKG upoštevati tudi pri določitvi roka za izplačilo nujnih deležev.

6. Prevzemnik zaščitene kmetije je v svoji vlogi z dne 22. 10. 2015 predlagal znižanje nujnih deležev in določitev daljšega roka za izplačilo nujnih deležev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prevzemnik zaščitene kmetije zaposlen za 4 ure in prejema 400,00 EUR dohodka ter invalidsko pokojnino v višini 260,00 EUR mesečno, da nima posebnih nepremičnin in da je dolžan preživljati otroke. Na podlagi teh ugotovitev je pravilno zaključilo, da prevzemnik kmetije iz lastnega premoženja nujnih deležev nujnim dedičem v skupni višini 198.807,72 EUR ni zmožen izplačati. Upoštevaje to okoliščino ter višino čistega letnega donosa kmetije, je predlogu prevzemnika zaščitene kmetije za znižanje nujnih deležev in predlogu za določitev daljšega roka izplačila utemeljeno ugodilo. Pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje za izplačilo nujnih deležev določiti največ 5 letni rok, ni utemeljena, saj določitev daljšega roka za izplačilo utemeljujejo tako ugotovljene socialne razmere prevzemnika kot tudi gospodarska zmožnost kmetije. Pritožnica izpostavlja, da je trajno pridobitno nesposobna in je nameščena v varstveno delovni center. Vendar pa v okviru presoje utemeljenosti zahtevka za znižanje nujnih deležev sodišče ne presoja zgolj premoženjskih razmer in pridobitnih sposobnosti dedičev, ampak tudi gospodarsko zmožnost zaščitene kmetije, ki pa izplačila nezmanjšanih nujnih deležev ne omogoča. Poleg tega je tudi prevzemnik zaščitene kmetije delno invalidsko upokojen, kar prav tako znižuje njegovo pridobitno sposobnost. Tudi ob upoštevanju pridobitne (ne)zmožnosti pritožnice, ki prejema nadomestilo za invalidnost na podlagi Zakona o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb in je nameščena v posebnem zavodu, je po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje, ki je nujni delež pritožnice iz zneska 79.523,09 EUR znižalo na znesek 26.633,34 EUR, pravilna. ZDKG v 1. členu namreč določa namen, da se prevzemniku zaščitene kmetije omogoči prevzem pod pogoji, ki ga ne obremenjujejo preveč, poleg tega pa se z ZDKG ustvarjajo možnosti za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitenih kmetij. Zavrnitev prevzemnikovega predloga za znižanje nujnih delež pa bi posegla v gospodarsko funkcijo zaščitene kmetije in jo zmanjšala, kar nasprotuje namenu ZDKG.

7. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenca gozdarske stroke ugotovilo, kateri izmed nujnih dedičev so imeli korist od sečnje in koliko je njihova korist iz naslova prejetega lesa znašala, kar je upoštevalo tudi pri izračunu višine nujnih deležev nujnih dedičev, ne drži pritožbeni očitek, da je bil prevzemnik zaščitene kmetije s sečnjo v gozdu obogaten. Ker pritožnica od sečnje v gozdu ni prejela koristi, sodišče v višino znižanega nujnega deleža ni posegalo.

8. Pritožbeni razlogi tako niso utemeljeni, pa tudi pritožbeni razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 163. členom ZD), ne zato je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

9. Ker pritožnica stroškov pritožbenega postopka ni priglasila, je izrek o stroških postopka odpadel.