Jedro

Če kateri od solastnikov pri poravnavi stroškov in bremen skupne stvari plača več kot odpade nanj z upoštevanjem njegovega solastninskega deleža, ima pravico od preostalih solastnikov zahtevati povrnitev razlike, vendar od vsakega solastnika le glede na njegov solastninski delež. V tem delu je namreč solastnik, ki je plačal celoten račun, izpolnil tujo obveznost v smislu 190. člena OZ. Sprejeta odločitev, da mora toženka povrniti tožnici le nanjo odpadajoči znesek vtoževanih stroškov, ki jih je namesto nje plačala tožnica, je torej sprejeta ob pravilni uporabi 68. člena SPZ in 190. člena OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih (točka II. in III. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženki v plačilo 12,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2014 naprej (točka I izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (za plačilo 114,58 EUR – točka II izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višni 559,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku ipolnitvenega roka naprej.

2. Pritožbo vlaga tožnica. Navaja, da sodbo izpodbija v celoti. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev pravil postopka. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Podredno predlaga, naj višje sodišče samo odloči o zadevi. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločalo izven tožbenega zahtevka, ki temelji na določbah 190. do 193. člena OZ1 o neopravičeni obogatitvi. Tožnica je bila prisiljena plačati račun na ime toženke za njeno pogodbeno obveznost, čeprav tega ni bila dolžna. Ker jo je toženka izsiljevala, je upravičena do povračila plačanega zneska 127,31 EUR s pripadki, na podlagi 191. člena OZ. Sodba v točki 10 potrdi izsiljevanje in prevaro toženke. Zato bi bilo treba tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi. Vendar je sodišče nato odločalo izven tožbenega zahtevka – o neki škodi, ki ni bila vtoževana. Spustilo se je v urejanje solastninskih stroškov za nepremičnino med morebitnimi dediči. Zmotno je uporabilo materialno pravo, ker ne gre za delitev stroškov po SPZ,2 ampak za obligacijski spor po drugi pravni osnovi. Sodišče je kršilo določbe ZPP, ker je zavrnilo dve prošnji za podaljšanje roka za sklenitev poravnave in je prošnjo tožnice zavrnilo z navadnim obvestilom namesto s sklepom. Sodnica je s tem zlorabila sodniški položaj. Sodišče skuša deliti stroške mimo tožbenega zahtevka na vse solastnike in na vse potencialne dediče za vzdrževanje nerazdeljene nepremičnine, kar je v pravdah, in za kar ga nihče ni prosil. Odmerjeni stroški v višini 560,00 EUR za en narok so pri vrednosti spora 127,31 nesorazmerni in v nasprotju z odvetniško tarifo. Sodišče je z odločanjem zašlo v razsojanje na zapuščinskem oddelku. Ni jasno, zakaj ni razsodilo o sredstvih prisile zoper tiste solastnike in domnevne dediče, ki se izogibajo plačevanju deležev za vzdrževanje nepremičnine.

3. Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožbeni zahtevek glasi na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, ki je določen kot mejni znesek v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP). Sodba, izdana v takem sporu, se sme izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena ZPP). Odločilno je dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Iz njegovih dejanskih ugotovitev, na katere je pritožbeno sodišče vezano, pa izhaja: - da sta pravdni stranki solastnici, vsaka do 1/10 stanovanjske hiše, in da je solastninski delež do 6/10 navedene nepremičnine skupna lastnina (skupnosti) dedičev po pokojnem A. A., - da zapuščinski postopek po pokojnem zapustniku ni končan, delitev zapuščine še ni bila opravljena, tožnica pa je ena od dedinj pokojnega zapustnika oziroma skupna lastnica njegovega solastninskega deleža; - v stanovanjski hiši ne živi nihče, solastniki in skupni lastniki niso sklenili dogovora o ureditvi medsebojnih razmerij in o upravljanju nepremičnine; - po toženkini zahtevi je bila v stanovanjski hiši odklopljena elektrika, toženka je ponovni priklop pogojevala s plačilom računa za vodo, - račun za vodo, porabljeno za vzdrževanje solastne nepremičnine, ki je glasil na toženkino ime, je poravnala tožnica, da bi preprečila vložitev tožbe zaradi vznemirjanja solastninske pravice zoper toženko in odklop vode na solastni stvari.

6. Ob takih dejanskih ugotovitvah je sodišče presodilo, da tožnica, ki v tej pravdi zahteva povračilo celotnega plačanega zneska le od tožene stranke, s plačilom računa v pretežni meri ni plačevala tuje, pač pa svojo obveznost, za katero odgovarja kot solastnica in skupna lastnica stvari (68. in 72. člen ZPZ). Pravilna je presoja, da zato ni upravičena do celotnega vtoževanega zneska. Če kateri od solastnikov pri poravnavi stroškov in bremen skupne stvari plača več kot odpade nanj z upoštevanjem njegovega solastninskega deleža, ima pravico od preostalih solastnikov zahtevati povrnitev razlike, vendar od vsakega solastnika le glede na njegov solastninski delež. V tem delu je namreč solastnik, ki je plačal celoten račun, izpolnil tujo obveznost v smislu 190. člena OZ. Sprejeta odločitev, da mora toženka povrniti tožnici le nanjo odpadajoči znesek vtoževanih stroškov, ki jih je namesto nje plačala tožnica, je torej sprejeta ob pravilni uporabi 68. člena SPZ in 190. člena OZ. Zahtevkov do preostalih solastnikov in skupnih lastnikov pa tožnica v tej pravdi ni uveljavljala. Zato sodišče o njih ni moglo odločati (prvi odstavek 2. člena ZPP).

7. Če je sodba utemeljena z drugačno pravno podlago, od tiste, na katero se je sklicevala tožnica, to ne predstavlja nobene absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo je mogoče uveljavljati v pritožbenem postopku v sporu majhne vrednosti, pa tudi ne absolutne bistvene kršitve pravil postopka oziroma prekoračitve tožbenega zahtevka, ki jo uveljavlja pritožba.

8. Sodba vsebuje jasne, pregledne in pravilne razloge o pravno odločilnih dejstvih, da jo je mogoče vsebinsko preizkusiti. Tudi zatrjevanih nasprotij in nelogičnosti v razlogi sodbe ni. Pritožbeni očitki o absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP so neutemeljeni.

9. Absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo je tožnica ugovarjala na naroku glavne obravnave, ker sodišče ni ugodilo njenemu predlogu za preložitev obravnave in odobritev roka za izjavo o poravnalni ponudbi toženke, pritožnica v pritožbi obrazloženo ne uveljavlja. Tudi če nanjo smiselno nakazuje, je treba ugotoviti, da ji pravica do kontradiktornosti oziroma do izjave ni bila kršena. Sodišče je namreč ugotovilo, da bi se tožnica lahko na naroku izjavila o poravnalni ponudbi toženke in da je toženka izrecno nasprotovala preložitvi naroka z navedbo, da bo v tem primeru poravnalno ponudbo umaknila. Ker je imela tožnica možnost izjave o poravnalni ponudbi toženke, a je ni izkoristila, v njeno pravico do izjave ni bilo poseženo.

10. Na pritožbene očitke o procesnih kršitvah drugega odstavka 110. člena ZPP, ker sodišče po zaključeni glavni obravnavi ni ugodilo prošnji tožnice za podaljšanje roka za sklenitev poravnave s toženko, in o kršitvi 330. člena ZPP, ker o predlogu tožnice ni odločilo s sklepom, ni treba odgovarjati. Procesnih kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v pritožbenem postopku v sporu majhne vrednosti ni mogoče uveljavljati.

11. Odločitev o stroških je pravilna in utemeljena s pravilnimi razlogi, ki omogočajo vsebinski preizkus. Ta pokaže, da so priglašeni pravdni stroški tožene stranke odmerjeni skladno z veljavno Odvetniško tarifo in so pritožbeni očitki o nesorazmernosti in nepravilnosti zgrešeni.

12. Pritožba torej ni utemeljena. Sprejeta odločitev je pravilna in ni obremenjena z očitanimi niti s tistimi absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo v točkah II in III (353. člen ZPP). Za obsodilni del sodbe (točka I), s katerim je uspela tožnica ni imela pravnega interesa niti ga ni obrazloženo izpodbijala.

13. O zadevi je odločala sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).

1 Obligacijski zakonik, Ur. list RS, št. 83/2001 s spremembami. 2 Stvarnopravni zakonik, Ur. list RS, št. 87/2002 s spremembami.