Jedro

Sodišče je v obrazložitvi pojasnilo, da je tožeča stranka uspela z 91 % svojega zahtevka in da s tem niso nastali posebni stroški. Potem pa je izračunalo stroške tako, da je celoti odštelo stroške tožene stranke. Po tretjem odstavku 154. člena ZPP gre v takem primeru priznati tožeči stranki stroške v celoti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep v I. točki izreka spremeni tako, da se znesek 2.883,00 EUR nadomesti z zneskom 3.327,30 EUR.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 173,49 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni in po preteku paricijskega roka v primeru neplačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo s sodbo, toženi stranki naložilo plačilo 13.258,65 EUR (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo (II. točka izreka), v III. točki izreka pa je odločilo o stroških in sicer, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 2.883,00 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

2. Proti sklepu o stroških vlaga pritožbo tožeča stranka in predlaga, da sodišče prve stopnje spremeni izrek tako, da prisodi tožeči stranki namesto 2.883,00 EUR pravilno znesek 3.327,30 EUR. Sodišče je napačno uporabilo 154. člen ZPP. Sodišče je uspeh tožeče stranke določilo na 91 %, tožene na 9 %. Izračunalo je stroške tožeče stranke 3.327,30 EUR, stroške tožene pa 444,30 EUR. Obračun je nesporen, vendar bi sodišče moralo v celoti prisoditi tožeči stranki vse pravdne stroške in ne bi smelo odšteti stroškov tožene stranke 444,30. Sodišče se v sodbi sklicuje na tretji odstavek 154. člena ZPP, da je tožeča stranka upravičena do celotnih pravdnih stroškov, po drugi strani pa tudi toženi prizna njene pravdne stroške. Ni navedlo, da bi upoštevalo kriterij pobotanja. Pa tudi če bi, je pravilno, da bi izračunalo 91 % stroškov tožeče stranke, 9 % stroškov tožene in potem to pobotalo, kar bi zneslo 2.989,85 EUR. Priglaša stroške.

3. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje najprej ugotovi, da je odločilo v skladu z načelom uspeha v pravdi (154. člen ZPP) in z načelom potrebnosti stroškov. Ugotovilo je, da je tožnica uspela z 91 % svojega zahtevka in da z zavrnilnim delom niso nastali posebni stroški. Celo napiše, da zato odmeri stroške tako, da se tožnici priznajo vsi pravdni stroški, kar je v skladu s tretjim odstavkom 154. člena ZPP.

6. Nato pa, kot opozarja pritožba, odšteje stroške tožene stranke 444,30 EUR in to kar v celoti, kot da je tožena stranka uspela 100 %. Treba je pritrditi pritožbi, da tretji odstavek 154. člena ZPP, ki ga je sicer sodišče pravilno citiralo v 13. točki obrazložitve, pripelje do rezultata, da je treba tožnici priznati stroške v celoti. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in odločbo spremenilo v točki III. izreka tako, da se znesek iz izreka, to je 2.883,00 EUR nadomesti s pravilnim zneskom 3.327,30 EUR.

7. Ker je tožnica uspela s pritožbo, ji pripadajo tudi stroški pritožbenega postopka. Sestavljeni so iz odvetniških stroškov za sestavo pritožbe, 2 % materialnih stroškov, 22 % DDV in sodna taksa 31,20 EUR. Skupaj tako znašajo ti stroški 173,49 EUR, kar mora plačati tožena stranka v paricijskem roku in po preteku paricijskega roka v primeru neplačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

8. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na 154. členu ZPP v zvezi s 165. členom ZPP. Ker gre za vrednost, ki ne presega 800,00 EUR, je o zadevi odločil sodnik posameznik (366.a člen ZPP).