Jedro

Kadar se izterjujejo neporavnane davčne obveznosti izbrisane družbe, je treba pri presoji pravočasnosti zahtevka upoštevati določbe ZDavP-2 o pretrganju zastaranja, saj je rok za uveljavitev zahtevka po svoji pravni naravi zastaralni rok, katerega tek je mogoče pretrgati ali zadržati (relativni zastaralni rok).

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka

Obrazložitev

Davčna uprava RS je z izpodbijanima sklepoma št. DT 4295-43/2010-09072-03-3 ter št. DT 4295-43/2010-09072-03-4 dne 3. 11. 2010 zoper tožnika kot družbenika iz sodnega registra izbrisane družbe A., začela postopek davčne izvršbe dolžnega zneska, ki skupaj z zamudnimi obrestmi in stroški izvršbe znaša 2.030,92 EUR.

V obrazložitvi izpodbijanih sklepov davčni organ pojasnjuje, da je bila omenjena družba na podlagi določil Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod) izbrisana iz sodnega registra, njen izbris pa je bil objavljen dne 12. 10. 2009. Družba po ugotovitvah davčnega organa do dneva izbrisa ni poravnala zapadlih davčnih obveznosti, razvidnih iz seznama izvršilnih naslovov. Po Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki v 496. členu določa pravne posledice izbrisa družb po 15. 1. 2008, aktivni družbeniki izbrisane družbe upnikom solidarno odgovarjajo za izpolnitev neplačanih obveznosti, ki jih je izbrisana družba imela na dan izbrisa. Tožnika v postopku nista dokazala, da v izbrisani družbi nista imela položaja aktivnega družbenika, zaradi česar je davčni organ zoper njiju na podlagi 143. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začel davčno izvršbo dolga izbrisane družbe.

Tožnika sta zoper izpodbijana sklepa vložila pritožbi, ki pa sta bili dne 26. 9. 2012 z odločbama Ministrstva za finance št. DT-499-29-533/2010-2 ter št. DT-499-29-534/2010-7 kot neutemeljeni zavrnjeni.

Ministrstvo ugotavlja, da je bil izbris družbe v obravnavani zadevi objavljen po uveljavitvi ZFPPIPP ter pred uveljavitvijo Zakona o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb (v nadaljevanju ZPUOOD), ki je bil nato predmet ustavne presoje. Ustavno sodišče RS je s sklepom št. U I 307/11-8 z dne 1. 12. 2011 zadržalo izvrševanje drugega do četrtega odstavka 1. člena in 2. do 17. člena ZPUOOD, odločilo pa je z odločbo št. U-I-307/11-21 z dne 12. 4. 2012, s katero je razveljavilo člene od 1 do 17 navedenega zakona, v veljavi pa je tako ostal še 18. člen, ki določa, da z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati določbe od šestega do desetega odstavka 442. člena in 496. člen ZFPPIPP. Citirani 18. člen ZPUOOD se tako nanaša na položaj, ko je bila družba izbrisana iz sodnega registra po njegovi uveljavitvi, medtem ko so se členi od 1 do 17 ZPUOOD nanašali na položaj, ko so bile družbe izbrisane iz sodnega registra do uveljavitve ZPUOOD, za kar gre v konkretni zadevi. Razveljavitev navedenih členov ZPUOOD pomeni, da se postopki, ki so bili prekinjeni po prvem odstavku 1. člena ZPUOOD, nadaljujejo in končajo po določbah zakona, po katerem so bili začeti, kot tudi, da se lahko začnejo postopki zoper družbenike izbrisanih družb, ki so bile izbrisane iz sodnega registra do uveljavitve ZPUOOD. V obravnavani zadevi so tako podani pogoji za nadaljevanje postopka.

Po desetem odstavku 442. člena ZFPPIPP zahtevki iz šestega odstavka tega člena zastarajo v enem letu po objavi izbrisa pravne osebe iz sodnega registra. Po ugotovitvi ministrstva ni sporno, da sta imela družbenika v izbrisani družbi vlogo aktivnih družbenikov. Sporno pa je, ali je davčni organ na prvi stopnji terjatve uveljavljal pravočasno. Z opominoma, ki sta bila vročena 1. 3. 2010 in 2. 3. 2010, torej pred potekom enoletnega roka iz desetega odstavka 442. člena ZFPPIPP, je davčni organ od tožnikov že zahteval plačilo neporavnanih davčnih obveznosti izbrisane družbe. Kot opozarja ministrstvo, ZFPPIPP ne določa, da mora upnik od dolžnika izbrisane družbe zahtevati plačilo terjatve z izdajo sklepa o izvršbi. Zadošča, da upnik v enoletnem roku od družbenikov izbrisane družbe zahteva plačilo obveznosti, kar je bilo z opominoma v obravnavani zadevi po mnenju ministrstva tudi storjeno. Izdaja izpodbijanih sklepov o izvršbi je bila tako upravičena.

Tožnika sta zoper izpodbijana sklepa vložila tožbo, v kateri opozarjata, da je bilo materialno pravo pri odločanju nepravilno uporabljeno. Opozarjata, da je davčni organ nepravilno uporabil določbo drugega odstavka 126. člena ZDavP-2, ki določa, da tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom izvršbe. Kot navajata, v obravnavanem primeru namreč ne gre za uveljavitev terjatve po davčni zakonodaji, temveč za uporabo določb ZFPPIPP, ki določajo enoletni prekluzivni rok za uveljavitev terjatve, ki ga opomin pred izvršbo ne more pretrgati oz. podaljšati. Tožnika zato sodišču predlagata, da tožbi ugodi in izpodbijana akta odpravi, zahtevata pa tudi povračilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo toženka vztraja pri razlogih za odločitev, ki so navedeni v obrazložitvah izpodbijanih aktov ter dodaja, da ZFPPIPP ne določa, da se postopek uveljavljanja terjatve od družbenikov izbrisane družbe začne šele z izdajo sklepa o izvršbi. Zato sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama v postopku je sporno vprašanje, ali je davčna uprava z izpodbijanima sklepoma zoper tožnika pravočasno začela postopek izterjave neplačanih davčnih obveznosti izbrisane družbe A. d.o.o. Sklepa sta bila tožnikoma izdana v postopku, začetem na podlagi določb ZFPPIPP, ki se v primeru, ko je bila družba iz sodnega registra izbrisana do uveljavitve ZPUOOD (to je do dne 17. 11. 2011) še zmeraj uporabljajo (odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-307/11-21 z dne 12. 4. 2012).

Po šestem odstavku 442. člena ZFPPIPP za izpolnitev neplačanih obveznosti, ki jih je imela pravna oseba ob prenehanju, upnikom solidarno odgovarjajo aktivni družbeniki pravne osebe. Davčni organ je v postopku ugotovil, da sta imela tožnika v izbrisani družbi glede na poslovni delež (vsak v višini 50 %) ter funkcijo direktorja položaj aktivnih družbenikov. Po določbi sedmega odstavka 442. člena ZFPPIPP je aktivni družbenik oseba, ki je imela v zadnjih dveh letih pred prenehanjem izbrisane družbe položaj njenega družbenika in je imela v izbrisani družbi pred njenim prenehanjem možnost vplivati na njeno upravljanje in poslovanje tako, da bi lahko dosegla, da izbrisana pravna oseba pravočasno izvede ustrezne ukrepe finančnega prestrukturiranja, potrebne za zagotovitev kratkoročne in dolgoročne plačilne sposobnosti, ali v rokih, določenih z zakonom, predlaga začetek stečajnega postopka. V določbi osmega odstavka 442. člena pa je vzpostavljena domneva, da gre za aktivnega družbenika, če je bil družbenik sam ali skupaj z osebami, ki so z njim ožje povezane, imetnik glasovalnih pravic, ki so predstavljale najmanj 25 % vseh glasovalnih pravic. Pri tem pa lahko družbenik dokaže tudi nasprotno. Kot ugotavlja sodišče, tožnika v obravnavani zadevi omenjene domneve niti ne izpodbijata. Glede na njun položaj v izbrisani družbi je tožnika tudi po presoji sodišča treba šteti za aktivna družbenika družbe A. d.o.o., ki za neporavnane obveznosti izbrisane družbe odgovarjata solidarno.

Neplačane obveznosti izbrisanih družb pa lahko upniki od aktivnih družbenikov uveljavljajo le v roku, ki ga določa zakon. Po določbi desetega odstavka 442. člena ZFPPIPP, ki se uporablja za družbe, izbrisane do dne 15. 7. 2010, ko je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP-C), zastarajo zahtevki upnikov do solidarno odgovornih aktivnih družbenikov v enem letu po objavi izbrisa pravne osebe iz sodnega registra (drugi odstavek 95. člena ZFPPIPP-C).

Iz besedila omenjene določbe izhaja, da je rok za uveljavitev zahtevka po svoji pravni naravi zastaralni rok, katerega tek je po presoji sodišča mogoče pretrgati ali zadržati (relativni zastaralni rok). V primeru, kakršen je obravnavani, ko se izterjujejo neporavnane davčne obveznosti izbrisane družbe, je zato treba pri presoji pravočasnosti zahtevka upoštevati tudi določbe ZDavP-2 o pretrganju zastaranja. Po drugem odstavku 126. člena ZDavP-2 tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, o katerem je bil dolžnik obveščen. Pretrganje zastaranja ima za posledico, da začne zastaranje teči znova, čas, ki je pretekel pred pretrganjem, pa se ne všteje v zastaralni rok (četrti odstavek 126. člena ZDavP-2).

Z opominoma, ki sta bila tožnikoma vročena dne 1. 3. 2010 in dne 2. 3. 2010, torej med tekom enoletnega zastaralnega roka, ki je začel teči z objavo izbrisa družbe dne 12. 10. 2009, je bil zastaralni rok za uveljavitev terjatve pretrgan. Tožnika sta bila z opominoma obveščena o neplačanih obveznostih izbrisane družbe ter o njuni odgovornosti za obveznosti, priložen pa jima je bil tudi seznam izvršilnih naslovov. Vročitev opomina, katerega namen je doseči izpolnitev dolgovanega zneska davčnega dolga, predstavlja uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe v smislu drugega odstavka 126. člena ZDavP-2. Zaradi pretrganja zastaranja, ki je nastopilo z vročitvijo opominov, ob izdaji izpodbijanih sklepov o izvršbi dne 3. 11. 2010 enoletni zastaralni rok iz desetega odstavka 442. člena ZFPPIPP še ni potekel. Ker je torej davčna uprava z izpodbijanima sklepoma postopek izterjave neplačanih davčnih obveznosti izbrisane družbe zoper tožnika začela pravočasno, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Zahtevo tožnikov za povrnitev stroškov postopka pa je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.