Jedro

Toženka je odločitev, da je predlog za obnovo postopka prepozen, oprla izključno na dokaz, s katerim tožnica sploh ni bila seznanjena in se zato o njem tudi ni mogla izjaviti, zato je s tem zagrešila bistveno kršitev postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Koper št. 351-480/2008-30 z dne 18. 2. 2010 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 239,96 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zahteva prizadetih strank za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Koper je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožničin predlog za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja, izdanega A.A. in B.B. (v tem postopku prizadetima strankama) za gradnjo enostanovanjskega objekta na parc. št. 298/4 k.o. ... V obrazložitvi navaja, da je bil predolg za obnovo postopka vložen iz razloga po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker tožnici ni bila omogočena udeležba v postopku. V tem primeru lahko stranka predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana. Pri tem zadostuje, da je stranka seznanjena z obstojem upravnega akta in ni treba, da bi se seznanila tudi z njegovo vsebino. V obravnavani zadevi je do tega prišlo najkasneje 29. 5. 2009, ko je tožnica svojemu pooblaščencu podpisala pooblastilo za vložitev predloga za obnovo postopka, na tem pooblastilu pa je navedena tako številka kot datum izdaje upravne odločbe, glede katere predlaga obnovo. Enako izhaja tudi iz izjave tožnice, ki jo je podala na zapisnik 27. 1. 2010. Predlog za obnovo, ki je bil vložen 14. 8. 2009, je bil torej prepozen, zaradi česar ga je prvostopenjski organ zavrgel. Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep. V obrazložitvi navaja, da se strinja z razlogi, ki jih je navedel prvostopenjski organ. Pritožbeno navedbo, da je tožnica pooblastilo svojim pooblaščencem podpisala in datirala vnaprej, ne da bi vedela za gradbeno dovoljenje, številka tega dovoljenja pa je bila vnesena naknadno, zavrača s sklicevanjem na listino v upravnem spisu z dne 25. 8. 2008, iz katere izhaja, da je C.C. s.p. v obdobju od junija do avgusta 2008 po navodilih D.D. in tožnice zaradi nameravane gradnje investitorjev posekal več visokih cipres in motečih vej drugih dreves, zaradi česar je D.D. od investitorjev prejela 1500,00 EUR. Ta listina je po mnenju drugostopenjskega organa dokaz, da je tožnica za izdano gradbeno dovoljenje vedela najkasneje 29. 5. 2009. Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da ji vse do 3. 8. 2009 ni bilo znano, ali je bilo za gradnjo na sosednji nepremičnini izdano gradbeno dovoljenje. Njeni pooblaščenci so ustrezne poizvedbe opravili z dopisom z dne 11. 6. 2009, odgovor nanje pa so prejeli šele dne 3. 8. 2009, zaradi česar je treba ta datum šteti za dan, na katerega se je tožnica seznanila z dejstvom, da je bilo izdano predmetno gradbeno dovoljenje. Na to ne vpliva datum, ki je naveden na pooblastilu. Tožnica je namreč stara 95 let in v zadnjih letih le redko zapusti svoje stanovanje, zato so ji pooblaščenci „na zalogo“ ponudili v podpis tri pooblastila, datirana z dnem podpisa. Tožnica tedaj še ni vedela, ali je izdano gradbeno dovoljenje, ali pa investitorja gradita na črno. Pooblastila so bila namreč namenjena prav poizvedbam o statusu gradnje in nato vsem potrebnim ukrepom. Opozarja tudi na svoje zaslišanje, kjer je izjavila, da je sicer vedela, da se na sosednji parceli gradi, da pa ona ni dala soglasja za gradnjo, prav tako pa tudi ni vedela, da je bilo izdano gradbeno dovoljenje, saj ji tega nihče ni sporočil. Nadaljnja okoliščina, na katero opozarja tožnica je, da je tudi splošno pooblastilo, priloženo dopisu z dne 11. 6. 2009, datirano 29. 5. 2009. Tožnica meni, da ni ovire, da strankino pooblastilo za morebitno vložitev izrednih pravnih sredstev ne bi bilo dano hkrati s splošnim pooblastilom in se pri tem sklicuje tudi na komentar k 59. členu ZUP (ZUP s komentarjem, 2. dopolnjena izdaja, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 259).

Glede izjave C.C. z dne 25. 8. 2008 tožnica navaja, da je v neposrednem nasprotju z njeno izjavo na zaslišanju, iz njene vsebine pa je mogoče razbrati, da je bila po navodilih investitorjev pripravljena za nazaj, za potrebe upravnega postopka. Še posebej pa ta izjava ne more biti dokaz, iz katerega bi izhajalo, kdaj se je tožnica seznanila z obstojem predmetnega gradbenega dovoljenja. Izjava je namreč datirana z dnem 25. 8. 2008, torej precej pred izdajo gradbenega dovoljenja in v ničemer ne omenja postopka za izdajo gradbenega dovoljenja. Tudi če bi bila tožnica v resnici seznanjena s sečnjo, bi ta izjava izkazovala le, da je bila seznanjena s tem, da se bo na sosednjem zemljišču gradilo, ne pa tudi, da je bilo oziroma da bo za to gradnjo izdano gradbeno dovoljenje. Tožnica iz navedenih razlogov meni, da je bil njen predlog za obnovo postopka pravočasen in sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi, zadevo vrne prvostopenjskemu organu v novo odločanje, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v roku 15 dni.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa po vsebini ni odgovorila.

Prizadeti stranki v odgovoru na tožbo navajata, da je tožnica napačno označila toženko, ki je le Republika Slovenija, ne pa tudi Ministrstvo za okolje in prostor. Ponovno se sklicujeta na izjavo tožnice na zaslišanju in menita, da je pobudnik obnove njena vnukinja in pooblaščenka D.D., ki je zaprosila za kopijo izdanega gradbenega dovoljenja že 29. 1. 2009, da jo je prejela, pa izhaja iz njenega dopisa 7. 4. 2009. Menita, da tožnica za tožbo sploh ne ve in zato sodišču predlagata, naj zahteva predložitev overjenega pooblastila. Pri tem se opirata tudi na tožbeno navedbo, da tožnica ni vedela, da je bilo izdano gradbeno dovoljenje, ker ji tega nihče ni sporočil. Pooblastila za vložitev izrednega pravnega sredstva ni mogoče podpisati „na zalogo“, saj mora biti v takem pooblastilu izrecno navedeno, da se daje za vložitev izrednega pravnega sredstva, tega pa namesto stranke ne more narediti njen pooblaščenec. Prizadeti stranki sta takoj po izdaji gradbenega dovoljenja, najkasneje 2. 2. 2009, na gradbišču postavili „opozorilno tablo“, na kateri so natančno navedeni podatki o investitorju, objektu gradnje, gradbenem dovoljenju in podobno.

Tožnica z nadaljnjo pripravljalno vlogo sodišču dostavlja notarsko overjeno izjavo z dne 20. 6. 2011, iz katere izhaja, da je dejansko pooblastila Odvetniško pisarno ... d.o.o. za zastopanje v zadevi obnove postopka predmetnega gradbenega dovoljenja. Poleg tega meni, da je povsem brezpredmetno, kdaj se je D.D. seznanila s predmetnim gradbenim dovoljenjem, saj D.D. ni stranka tega postopka, pri vpogledu v upravni spis pa je ni zastopala odvetniška pisarna, ki zastopa tožnico. Zgolj s sklicevanjem na gradbiščno tablo, za katero ni znano, kdaj je nastala, prizadeti stranki ne moreta dokazovati, kdaj je bila ta tabla postavljena.

Tožnica in prizadeti stranki v nadaljnjih pripravljalnih vlogah v bistvu ponavljajo doslej povzete navedbe in podrobneje opisujejo konflikte v zvezi z gradnjo na podlagi predmetnega gradbenega dovoljenja.

Tožba je utemeljena.

Po petem odstavku 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je v upravnem sporu toženec (med drugimi) država, ki jo zastopa organ, ki je izdal upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. S tem, ko je tožnica v tožbi kot toženo stranko navedla Republiko Slovenijo in Ministrstvo za okolje in prostor, je torej navedla toženca in njegovega zastopnika. To izhaja že iz navedene zakonske določbe, prizadeti stranki pa tudi sicer ne povesta, v čem naj bi taka opredelitev tožene stranke predstavljala oviro za obravnavo tožbe.

Med strankama ni sporno, da je tožnica predlagala obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, torej zato ker meni, da bi morala biti udeležena v postopku izdaje predmetnega gradbenega dovoljenja, pa ji to ni bilo omogočeno. V tem primeru lahko po 5. točki prvega odstavka 263. člena ZUP stranka predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana. Kot pravilno navaja toženka, ki se pri tem sklicuje tudi na ustaljeno upravno in upravno sodno prakso, iz te zakonske določbe izhaja, da prične enomesečni rok za obnovo postopka teči z dnem, ko je bila stranka seznanjena z dejstvom, da je bila odločba izdana, ne pa nujno tudi z njeno vsebino.

Po prvem in drugem odstavku 267. člena ZUP organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, po prejemu (med drugim) preizkusi, ali je predlog pravočasen; če ni, ga s sklepom zavrže. Prvostopenjski upravni organ je svojo ugotovitev, da predlog za obnovo postopka ni pravočasen, oprl izključno na pooblastilo tožnice njenim pooblaščencem za vložitev predloga za obnovo postopka, ki je bilo datirano 29. 5. 2009, na njem pa je navedena številka predmetnega gradbenega dovoljenja in datum njegove izdaje. Prvostopenjski upravni organ na podlagi teh okoliščin sklepa, da je tožnica najkasneje na datum, naveden na pooblastilu, že vedela za izdajo predmetnega gradbenega dovoljenja. Predlog za obnovo z dne 13. 8. 2009 je bil po tem sklepanju torej vložen po izteku zakonskega roka.

Tožnica je že v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo navedla, da je svojim pooblaščencem podpisala več praznih pooblastil, datiranih na dan podpisa, v enega od teh pooblastil pa so v odvetniški pisarni naknadno, po pridobitvi gradbenega dovoljenja, vpisali njegovo številko in datum izdaje, zato zgolj iz datuma tega pooblastila ni mogoče sklepati, da je bil predlog za obnovo postopka vložen prepozno. Drugostopenjski upravni organ je ta pritožbeni ugovor zavrnil zgolj s sklicevanjem na „druge listine v upravnem spisu“, pri tem pa se konkretno sklicuje izključno na izjavo C.C. z dne 25. 8. 2008. Vendar pa iz upravnega spisa izhaja le, da je bila ta izjava priložena eni od vlog prizadetih strank, ne pa tudi, da je bila do odločitve drugostopenjskega organa vročena tožnici, oziroma da je bila tožnica z njo seznanjena ali da ji bilo na kakršenkoli drug način omogočeno, da se izjavi o njej.

Navedeni pritožbeni ugovor je skladen z nekaterimi listinami v upravnem spisu (obstoj vsaj še enega pooblastila, datiranega na isti datum), nanaša pa se na pomen datuma na pooblastilu za sklepanje, da je tožnica na ta datum že vedela za izdajo gradbenega dovoljenja. Ker se izpodbijani sklep opira izključno na to sklepanje, gre za okoliščino, ki je bistvenega pomena za odločitev. Drugostopenjski organ je zato na ta pritožbeni ugovor moral odgovoriti, sicer bi odločba ostala neobrazložena.

Kot že povedano, je drugostopenjski organ to storil le posredno, s sklicevanjem na izjavo C.C., ob tem pa je datum na pooblastilu celo označil za nepomembnega za odločitev. Končna odločitev toženke se torej opira izključno na dokaz, s katerim tožnica sploh ni bila seznanjena in se zato o njem tudi ni mogla izjaviti. Toženka je s tem zagrešila bistveno kršitev postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Sodišče pripominja, da se je pomen te kršitve jasno pokazal tudi v upravnem sporu, saj so tožnica in prizadeti stranki, zdaj seznanjeni z vsemi okoliščinami primera, v svojih vlogah navedli vrsto okoliščin, ki bi utegnile bistveno vplivati na ugotavljanje pravočasnosti predloga za obnovo.

Iz navedenih razlogov je moralo sodišče tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1. V takem primeru sodišče zadevo vrne organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V tem postopku bo morala toženka strankam omogočiti, da se izjavijo o vseh dejstvih in okoliščinah, na katere bo oprla svojo odločitev in se določno izjasniti o vseh pravno relevantnih navedbah in dokaznih predlogih strank v postopku.

Sodišče dodaja še, da mora odvetnik za vložitev izrednih pravnih sredstev v upravnem postopku predložiti posebno pooblastilo (drugi odstavek 59. člena ZUP). Pri tem izraza „posebno pooblastilo“ ni mogoče razumeti le kot ločene listine, temveč mora pooblastiteljeva volja v času izdaje pooblastila zajemati tudi vložitev izrednega pravnega sredstva zoper konkretno upravno odločbo. V obravnavani zadevi bi torej tožničine navedbe o naknadno izpolnjenem pooblastilu lahko pomenile, da je bil predlog za obnovo vložen brez veljavnega pooblastila. Vendar pa v primeru dvoma v pristnost pooblastila oziroma pomanjkljivosti pooblastila zakon organu nalaga le, da od stranke zahteva overjeno pooblastilo oziroma da pozove stranko ali pooblaščenca, naj pomanjkljivosti odpravi. Pred tem morebitne pomanjkljivosti pooblastila ne morejo imeti pravnih posledic.

Ker je tožnica v upravnem sporu uspela, ima na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, v nadaljevanju Pravilnik) pravico do povračila stroškov postopka. Zadeva je bila rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik, zato ji po drugem odstavku 3. člena Pravilnika gredo stroški v pavšalnem znesku 350,00 EUR. Ker pa je tožnica zahtevala manj, ji je sodišče toliko tudi prisodilo, saj bi sicer odločilo prek njenega zahtevka. V prisojenem znesku ni upoštevana plačana sodna taksa, ki bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C točke taksne tarife Zakona o sodnih taksah). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; tako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006) in ne od izdaje te sodbe dalje, kot je to zahtevala tožnica.

Povračilo stroškov upravnega spora sta zahtevali tudi prizadeti stranki, ki pa sta v tem sporu sodelovali na strani stranke, ki je spor izgubila, zato je sodišče njun zahtevek za povračilo stroškov zavrnilo (prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Ker stranke niso navedle nobenih novih dejstev ali dokazov, ki bi jih sodišče lahko upoštevalo pri odločitvi, je na podlagi 2. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.