Jedro

Trpinčenja ni mogoče izključiti že zato, ker se delavec na posamezna ravnanja ne odzove z uveljavljanjem zahteve za varstvo pravic iz delovnega razmerja.

Pri presoji, ali je neudeležbo na zabavi mogoče opredeliti kot trpinčenje, je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da se zabave tožnica ni nameravala udeležiti, ravno tako pa se tovrstnih zabav ne udeležuje njen mož. Zato ni šlo za ravnanje, ki bi protipravno poseglo v dostojanstvo tožnice. Očitana neprimernost ravnanj nadrejenih še ne pomeni trpinčenja, kot ga opredeljuje četrti odstavek 7. člena ZDR-1. Zgolj to, da tožena stranka tožnici na njeno željo ni odobrila premestitve in da je na drugo delovno mesto premestila njenega moža, ne pomeni trpinčenja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji tožena stranka plača odškodnino v znesku 7.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila. Odločilo je, da tožnica krije sama svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 4.705,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določbe pravdnega postopka, ker je zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ni verjelo izpovedi A.A., s čimer je kršilo določbe postopka. Kot verodostojne je štelo izpovedi nadrejenih, ki so izvajali trpinčenje nad tožnico in so zainteresirani za izid spora. Dokazala je, da ji B.B. kot operaterka ARDČ za dneve 15. 5., 21. 5. in 22. 5. ni vpisala dejanskega delovnega časa, kljub temu da je na podlagi ukaza nadrejenega oziroma odrejene službene poti opravljala delo v osemurnem delavniku. Ker B.B. v nasprotju z ukazi oziroma dovolilnicami ni evidentirala dejanskega delovnega časa, to je osemurnega delavnika, je bila tožnica šikanirana v času uveljavljanja pravic zaradi starševstva. B.B. ni nikoli ustrezno popravila ročnih vnosov v ARDČ v škodo tožnice. O tem je opozorila nadrejene, a ni prejela nobenega odgovora. Zmoten in protispisen je zaključek sodišča prve stopnje, da ni bilo napačnega evidentiranja delovnega časa. Prav tako je zmotno stališče sodišča, da bi morala tožnica v zvezi z evidentiranjem delovnega časa zahtevati varstvo pravic iz delovnega razmerja pri delodajalcu. Sodišče ni povzelo izpovedi A.A., da je B.B. s tožnico komunicirala prek „post-it“ listkov. Tožničino izpoved o neprimerni izjavi C.C. je potrdil A.A., ki se je s tožnico skupaj nahajal v istem prostoru. Sodišče prve stopnje ne bi smelo verjeti „skladni“ izpovedi C.C., ki izjave “pojdita se fukat drugam“ ni zanikala, temveč je izpovedala, da se je ne spomni. Njene izpovedi ni nihče potrdil, zato ne more biti skladna. Posledično tožena stranka ni dokazala, da se zaposleni niso vmešavali v zasebno življenje tožnice. B.B. ni komunicirala s tožnico, puščala ji je listke in ji nalagala naloge, čeprav ji ni bila nadrejena. Poleg tega je namerno opustila dolžnost preverjanja napotitve tožnice na zdravstveni pregled na dan Slovenske vojske, o čemer jo je tožnica opozarjala. Dokazala je, da je bila zaradi zamude z opravljanjem zdravstvenega pregleda ovirana v nadaljnji poklicni karieri. D.D. je potrdil, da je bil opravljen zdravstveni pregled eden od pogojev za izbiro kandidata za podčastniško šolo. B.B. je tožnico šikanirala, ker je ni pravočasno napotila na zdravstveni pregled. A.A. je potrdil izpoved tožnice, da jo je B.B. v času bolniškega staleža pogosto klicala glede bolniških listov. Zaradi izpostavljenosti trpinčenju je tožnica zamenjala telefonsko številko in nove številke ni posredovala nadrejeni. Po zamenjavi številke ni bilo več klicev B.B.. Strinja se, da je toženi stranki dolžna posredovati bolniške liste, ko jih prejme od zdravstvene komisije, a pogosto klicanje v času okrevanja med bolniškim staležem pomeni šikaniranje tožnice, zlasti ker so ji pri tem očitali tudi disciplinsko kršitev. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da sta z možem morala vložiti veliko truda, da sta lahko šla poleti 2014 skupaj na dopust. Tožena stranka je zgolj tožnici prepovedala, da se podpisuje z imenom in priimkom na poročila o dnevnih dogodkih. Zaradi tega je bila tožnica prizadeta in so jo sodelavci gledali postrani, kar predstavlja trpinčenje. Kot trpinčenje je tožnica navedla tudi očitek nepravilnega obračuna potnih stroškov. Od komisije ni prejela nobenega odgovora. Nasprotuje zaključku sodišča, da je tožnica vsaj mesec ali dva vnaprej vedela, da bo šla na tečaj E. reševalca. Za tečaj je izvedela le nekaj dni prej, ko je bila na letnem dopustu. Tudi F.F. je potrdil, da od nadrejenih ni prejel zadostnih informacij glede tečaja. Zmotno je stališče sodišča, da bi morala tožnica, ki jo je na tečaj napotila tožena stranka, pridobivati podatke o trajanju in poteku tečaja, ki ga organizira tožena stranka. Pojasnila je, da je od nadrejenega G.G. zaprosila za več podatkov, vendar jih ni posredoval, ker z njimi ni razpolagal. V takih okoliščinah ni utemeljena prevalitev odgovornosti za nastalo situacijo na tožnico. Zmoten je zaključek sodišča, da tožnice ni nihče prisilil k odstopu od tečaja. Odstopno izjavo je podala, ker je nadrejeni niso seznanili in ni mogla prej organizirati varstva otrok v času uveljavljanja pravic zaradi starševstva. Trpinčenje tožnica utemeljuje s tem, ker jo v času begunske krize niso razporedili na mejo in na stražo, kljub temu da je bilo to omogočeno drugim pripadnikom, ki so uveljavljali pravice zaradi starševstva. Opozarja, da ji je nadrejeni H.H. prepovedal pisno komunikacijo, kar pomeni trpinčenje. Neželeno in ponižujoče vedenje predstavlja tudi norčevanje nadrejenih, ker ni smela priti na zabavo kolektiva. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izjave tožnice, da so člani odbora v postopku kandidature za podčastniško šolo izvajali nanjo psihični pritisk in jo ponižali. Poskušali so jo prikazati kot neprimerno kandidatko. Tega tožena stranka ne more opravičiti s slabim znanjem tožnice. Tožnica je kot šikaniranje dojemala izločanje iz delovnega kolektiva oziroma dnevnih sestankov. Glede tega očitka je sodišče neutemeljeno upoštevalo izpoved nadrejenega H.H.. Tudi ravnanje tožene stranke, ki tožnici ni posredovala potrebnih podatkov za opravljanje dežurstva, bi moralo sodišče šteti kot trpinčenje oziroma poniževanje. Nadrejeni ji niso odrejali nalog in so zavrnili njene predloge za usposabljanja. Tožnica izpostavlja, da je v kontekstu trpinčenja sporen način službenega ocenjevanja. Izpoved H.H., ki je tožnico ocenjeval in izvajal trpinčenje, je izrazito subjektivna in neverodostojna. Enako velja za izpoved B.B. glede vročanja službene pošte. Vztraja, da tožena stranka ni zagotavljala takšnega delovnega okolja, v katerem ne bi bila izpostavljena trpinčenju nadrejenih in sodelavcev. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da protipravnega ravnanja tožene stranke ni bilo in da odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana. Zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ker je sodišče prve stopnje odškodninski zahtevek iz naslova trpinčenja in neenake obravnave na delovnem mestu zavrnilo že po temelju, utemeljeno ni izvedlo dokaza z izvedencem, katerega izvedbo je tožnica predlagala glede višine nepremoženjske škode. Subjektivno dojemanje tožnice in njene psihične težave ne morejo predstavljati dokaza o tem, ali je do trpinčenja sploh prišlo; zato je treba ugotoviti, kaj se je dogajalo v delovni sredini in ali je v zvezi s tem prišlo do kršitve njenih pravic. Očitana bistvena kršitev določb postopka zato ni podana.

7. Četudi je sodišče prve stopnje v zvezi z očitanimi ravnanji trpinčenja izpovedi tožnice in priče A.A. ocenilo kot neverodostojni, to ne pomeni, da je v škodo tožnice kršilo določbe postopka. Tožnica v pritožbi ne konkretizira, katero bistveno kršitev določb postopka naj bi sodišče kršilo s tem, ko ni verjelo izpovedi njenega moža A.A.. V izpodbijani sodbi tudi ni podana očitana protispisnost (kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Izpovedbe niso povzete v nasprotju z njihovo vsebino. To, da se tožnica ne strinja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče se glede tega s tožnico deloma strinja.

8. Tožnica je v postopku na prvi stopnji izrecno zamejila trpinčenje na čas od 1. 7. 2013 do 15. 6. 2016, ko je opravljala delo v I. četi (I.) .... brigade. Tudi v pritožbi navaja, da se je trpinčenje zaključilo z datumom premestitve tožnice v drugo enoto, to je 15. 6. 2016. Zato pritožbene navedbe o dejstvih in okoliščinah, ki so nastali po premestitvi, presegajo časovni okvir tega spora. Posledično se do teh navedb tožnice pritožbeno sodišče ne opredeljuje.

9. Po presoji sodišča prve stopnje ne posamična ravnanja tožene stranke (za nekatera se je z dokaznim postopkom ugotovilo, da se sploh niso zgodila oziroma, da niso dokazana) ne njihovo upoštevanje kot celote ne pomenijo trpinčenja niti kakršnegakoli drugega nedopustnega posega v tožničine osebnostne pravice in dostojanstvo. S takšnim zaključkom, ki pa je zaradi zmotnih materialnopravnih stališč najmanj preuranjen, se pritožbeno sodišče ne strinja, kar je tudi ključni razlog za delni uspeh tožničine pritožbe.

10. Varovanje in spoštovanje osebnosti delavca predpisuje 46. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1), varovanje dostojanstva delavca pri delu pa 47. člen ZDR-1, po katerem je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. V ta namen mora sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali pred trpinčenjem na delovnem mestu. Podobno določbo vsebuje 15. člen Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. - ZJU), po kateri mora delodajalec varovati javnega uslužbenca pred šikaniranjem, grožnjami in podobnimi ravnanji, ki ogrožajo opravljanje njegovega dela. Za vse zaposlene velja prepoved nadlegovanja in trpinčenja na delovnem mestu, urejena v 7. členu ZDR-1. ZJU javnim uslužbencem posebej prepoveduje vsako fizično, verbalno ali neverbalno ravnanje ali vedenje, ki temelji na katerikoli osebni okoliščini in ustvarja zastrašujoče, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo delovno okolje za osebo in žali njeno dostojanstvo.

11. Sodišče prve stopnje je podalo obsežno obrazložitev glede sklopov ravnanj (z nekaterimi ugotovitvami se pritožbeno sodišče strinja, z drugimi ne, kar je tudi predmet nadaljnje obrazložitve), nato pa je pavšalno zaključilo, da tožena stranka ni nedopustno posegla v tožničine osebnostne pravice in dostojanstvo, saj da tega ne potrjujejo ne posamična ravnanja tožene stranke in tudi ne upoštevanje teh ravnanj kot celote. Tožnica se je v pritožbi posebej opredelila do posameznih očitanih ravnanj, zato se pritožbeno sodišče v nadaljevanju, ob uporabi enakih vmesnih naslovov opredeljuje do teh pritožbenih navedb.

- nekorekten odnos, odrejanje dela in evidentiranje delovnega časa s strani operaterke ARDČ B.B. 12. Pritožba utemeljeno navaja, da trpinčenja ni mogoče izključiti že zato, ker se delavec na posamezna ravnanja ne odzove z uveljavljanjem zahteve za varstvo pravic iz delovnega razmerja. Tožnica je prejela tri dovolilnice z datumi 15. 5. 2015, 21. 5. 2015 in 22. 5. 2015. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da urne liste za navedene dni res ne vsebujejo zapisa o dovolilnici in da je tožnica zaradi službene poti z avtom dejansko delala osem ur, iz zapisa dovolilnice v primerjavi z izpisom iz kadrovskega portala J. izhajajo drugačne ure odhoda na zdravstveni pregled, kot so evidentirane v sistemu J.. V zvezi s tem pritožba utemeljeno uveljavlja, da operaterka ARDČ B.B. pri ročnem vnosu popravkov v času, ko je tožnica uveljavljala pravice zaradi starševstva, ni evidentirala prisotnosti tožnice na delu v trajanju osem ur zaradi odrejene službene poti. Glede na ugotovljena dejstva se pritožbeno sodišče ne strinja s presojo, da ravnanje B.B. v zvezi z evidentiranjem delovnega časa, ki ga sodišče prve stopnje ocenjuje kot možno kršitev pravic iz delovnega razmerja, ni predstavljalo šikaniranja tožnice.

13. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče ni povzelo izpovedi A.A. o odrejanju dela, ki ga tožnica niti ni konkretizirala, s strani sodelavke B.B. v obliki pisanja post-it listkov, saj je to storilo v 14. točki obrazložitve. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi pojasnilo, da glede očitka nekorektnega odnosa tožnica ni navedla, kdaj naj bi jo B.B. ignorirala, ali je to bilo v zvezi z njenimi delovnimi obveznostmi, ali je tožnica postavila B.B. vprašanja v povezavi z delom, ta pa ji ni odgovorila, in zato delovnih nalog ni mogla opraviti.

- neprimerne izjave in vmešavanje v zasebno življenje

14. Pravila službe v Slovenski vojski glede skupnega dela zakoncev v 32. točki določajo, da se zakoncev oziroma pripadnikov, ki živijo v izven zakonski skupnosti praviloma ne razporeja v isto organizacijsko enoto, osnovno enoto ali njeno pod-enoto. Tožena stranka tega pravila ni izvajala, saj sta tožnica in njen mož več let delala skupaj v isti enoti.

15. V zvezi z očitkom tožnice, da ji je sodelavka C.C. ob vstopu v pisarno izjavila “da naj se gresta z možem fukat kam drugam“, ko je bila pohvaljena s strani nadrejenih, da ji je dejala „to je itak samoumevno, ker spi z najboljšim operativcem (tožničinim možem)„ pritožba utemeljeno opozarja, da je takšno izjavo potrdil A.A., C.C. pa se izjav ni spomnila in ju ni zanikala, kot to razloguje sodišče prve stopnje v 28. točki obrazložitve. Zbadljivi izjavi v povezavi s družinskim stanjem oziroma spolnim življenjem tožnice sta žaljivi in ponižujoči ter pomenita njeno osebnostno diskreditacijo.

16. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da tožnica ni dokazala očitkov, ki se nanašajo na onemogočanje (oviranje) tožnice pri delu s strani drugih nadrejenih oseb. V zvezi s tem tožnica uveljavlja, da je sodišče prve stopnje o odločilnih dejstvih sprejelo le na podlagi izpovedi prič, ki so kot izvajalci trpinčenja pristranske. Pritožbeni očitki v tej smeri so neutemeljeni, saj je sodišče prve stopnje vsako ravnanje tožene stranke, ki naj bi po oceni tožnice predstavljalo ravnanje trpinčenja, presojalo ob upoštevanju izpovedi in pisnih izjav številnih prič. Za pravilnost in zakonitost dokazne ocene je bistveno, da sodišče prve stopnje svoje prepričanje o tem obrazloži, kar je sodišče tudi storilo. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem očitkom nima pomisleka v pravilnost dokazne ocene izpovedi prič K.K., G.G. in L.L..

17. Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe o prepovedi pisne komunikacije v zvezi z opozorili tožnice glede očitanega vmešavanja. Nadrejeni H.H. je pisno komunikacijo prepovedal le, če bi šlo za primer preskakovanja linije vodenja in poveljevanja, drugače pa ne. Tožnici ni rekel, da ne sme napisati Outlook-a, če gre za stvar, ki je zadevala njiju. V vojski se spoštuje načelo enostarešinstva in linije poveljevanja. Dopustil je možnost, da jo je kdaj opozoril, da je do njega prišel kakšen Outlook, ki je šel mimo nekoga, ki bi ga moral prvi reševati. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje izpoved te priče utemeljeno ocenilo kot verodostojno, saj je, kot izhaja iz obrazložitve dokazne ocene, v bistvenih delih skladna z drugimi izvedenimi dokazi.

18. V zvezi s pritožbenim očitkom, ki se nanaša na izrabo letnega dopusta v letu 2014, tožnica ni konkretizirala, kdaj sta nadrejena tožnici in možu želela vsiliti ločeno izrabo letnega dopusta in ali je do tega dejansko prišlo. Navedbe tožnice, da sta morala z možem vložiti veliko truda, da sta šla lahko skupaj na dopust, same po sebi ne dokazujejo trpinčenja. Pri izrabi dopusta se upoštevajo interesi delavca in delodajalca. Po prvem odstavku 163. člena ZDR-1 se letni dopust izrablja upoštevaje potrebe delovnega procesa ter možnosti za počitek in rekreacijo delavca ter upoštevaje njegove družinske obveznosti. Bistvena je ugotovitev sodišča, da sta tožnik in njen mož v poletnem času skupaj izrabila letni dopust. - zdravstveni pregledi

19. Napotitev na zdravstveni pregled na dan 15. 5. 2015, to je na dan Slovenske vojske, ne pomeni šikanoznega namernega (naklepnega) ravnanja sodelavke B.B.. Glede tega očitka je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prišlo do napake pri naročanju s strani M., ki bi morala opraviti zdravstveni pregled tožnice. Napačen datum pregleda je določila M., ki je pooblaščena za izvajanje zdravstvenih pregledov, s tem pa tudi za vodenje urnika naročenih oseb na preglede. Izpoved priče B.B., ki jo je sodišče prve stopnje štelo kot bolj verodostojno od izpovedi tožnice in A.A., potrjujejo elektronska sporočila z dne 9. 4. 2015, 15. 5. 2015 in 18. 5. 2015, iz katerih je razvidno, da je termine zdravstvenih pregledov določala in B.B. ter H.H. pošiljala M., kjer so tožnici tudi določili napačen datum zdravstvenega pregleda na dan 15. 5. 2015 in se za to opravičili. Pritožbene navedbe, s katerimi tožnica izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, so neutemeljene.

20. Tožnica ni dokazala navedb, da je bila zaradi kasnejšega zdravstvenega pregleda ovirana v nadaljnji poklicni karieri. V zvezi s tem je sodišče ugotovilo, da drugi pripadniki, med njimi priča H.H., ki je bil tožnici nadrejen, niso bili napoteni na zdravstveni pregled, če ni šlo za nujno zadevo. V tej bistveni ugotovitvi je njegovo izpoved potrdila priča B.B. Četudi je tožnica zahtevala napotitev od nadrejenega H.H., zdravstveni pregled ne bi mogel biti opravljen, saj jih M. ni izvajal za redne primere v vojski (le za misije in druge nujne primere). Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je šlo pri zamudah rokov zdravstvenih pregledov za sistemski problem pri toženi stranki, in ne za trpinčenje tožnice ali proti njej kot posameznici usmerjeno negativno ravnanje. Pri napotitvi na preventivni zdravstveni pregled tožnica ni bila šikanirana, ampak je bila obravnavana enako kot ostali pripadniki, ki prav tako niso bili napoteni. Večina pripadnikov je bila brez veljavnih zdravstvenih pregledov do leta 2015. Tožnica se v pritožbi sklicuje na izpoved priče D.D. in navaja, da je opravljen zdravstveni pregled eden od pogojev za izbiro kandidata za podčastniško šolo. Vendar pa je ta priča v izpovedi potrdila, da odbor, katerega član je bil, ni preverjal izpolnjevanja tega pogoja. Navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča ne kaže na trpinčenje.

- bolniški listi

21. Pritožba pravilno vztraja, da ni sporna zahteva tožene stranke za posredovanje bolniških listov, temveč tožnica kot neželeno oziroma nedopustno ravnanje navaja številne klice s strani B.B. k predložitvi bolniških listov v času bolniškega staleža. Klici so bili pogosti in so prenehali, ko je tožnica zamenjala telefonsko številko. Tudi takšne okoliščine, ki same po sebi ter na prvi pogled niso očitno zavržne (in v običajnem kontekstu res lahko pomenijo normalne zaplete na delovnem mestu), so v pomoč pri ustvarjanju celotne slike v zvezi z zatrjevanim trpinčenjem.

- podpisovanje izdelkov

22. Dejstva, da se je tožnica na dnevna poročila o situaciji in dogodkih v BiH lahko najprej podpisovala, kasneje pa ne več, ki ga je sodišče ocenilo kot neobičajnega, samega po sebi in niti v povezavi z ostalimi očitanimi kršitvami ni mogoče opredeliti kot protipravno ravnanje in tudi ne kot trpinčenje tožnice. Presoja, ali posamezno ravnanje pomeni graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje, je v prvi vrsti objektivna. Zato tožničino subjektivno dojemanje dogodka, da je odsotnost podpisa na izdelkih občutila drugače in da so jo sodelavci gledali postrani, česar zaslišane priče niso potrdile, ne vpliva na drugačno presojo.

- potni stroški

23. Preverjanja pravilnosti izplačevanja potnih stroškov samega po sebi in tudi ne v povezavi z ostalimi ravnanji, ki jih tožnica očita toženi stranki, ni mogoče šteti za trpinčenje na delovnem mestu. Komisija, ki je bila sestavljena iz treh članov, je preverjala tožnico in moža glede priglašenih prevoznih stroškov. Pomembna je ugotovitev sodišča, da tožnica in njen mož, ki sta bila pozvana k predložitvi popravka izjave zaradi preverjanja pravilnosti obračuna potnih stroških, nista bila sankcionirana. V takšnem primeru sprožitev z zakonom predvidenega preverjanja pravilnosti obračuna ne more predstavljati trpinčenja, ne glede na to, da tožena stranka ni odgovorila na poziv k popravku izjave.

- tečaj za E. reševalca

24. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so bile informacije glede napotitve na tečaj E. reševalca pomanjkljive. Glede tega očitka pritožba utemeljeno opozarja, da v izvedenih dokazih ni podlage za zaključek, da je tožnica vsaj mesec ali dva vnaprej vedela, da bo šla na tečaj E. reševalca, kot je sodišče prve stopnje razlogovalo v 64. točki obrazložitve, saj sta bila za udeležbo na tem tečaju najprej predvidena druga dva pripadnika. Prav tako sodišče prve stopnje neutemeljeno zmanjšuje pomen navedenega dejstva s tem, da bi morala tožnica, ki je bila v času obvestila o začetku tečaja na letnem dopustu, od tožene stranke pridobivati podatke oziroma preverjati potek in trajanje tečaja, še posebej ker ga je tožena stranka organizirala in ga izvajala v N., kamor je tožnico tudi napotila. Sicer pa je, kot pravilno izpostavlja pritožba, tudi F.F., ki je bil skupaj s tožnico napoten na tečaj, povedal, da je poizvedoval pri nadrejenem, pa ta ni imel nobene informacije o poteku in trajanju tečaja. Sodišče je nadalje razlogovalo, da nihče ni prisilil tožnice k odstopu od tečaja po prvem dnevu, vendar tožnica utemeljeno poudarja neugoden položaj, do katerega je prišlo, ker ni mogla pravočasno organizirati varstva otrok. Navedeno je pomembno z vidika obveznosti tožene stranke, da tožnici v času uveljavljanja pravic zaradi starševstva omogoči lažje usklajevanje družinskih in poklicnih obveznosti.

- razporejanje na stražo in razporejanje v času begunske krize

25. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica imela dogovorjen sedemurni delovnik, opravljanje straže in delo na meji v času begunske krize pa je ta čas presegalo. Po prvi alineji drugega odstavka 146. člena ZDR-1 delodajalec ne sme naložiti dela preko polnega delovnega časa delavki v skladu z določbami tega zakona zaradi varstva starševstva. Osmi odstavek 147. člena ZDR-1 določa, da velja določba 146. člena ZDR-1 o prepovedi dela preko polnega delovnega časa tudi v primeru neenakomerne razporeditve ali prerazporeditve delovnega časa. Delodajalec torej ne sme odrejati ali naložiti dela preko dogovorjenega (krajšega) delovnega časa, kar seveda pomeni tudi nadurnega dela. Glede na navedeno ureditev ni sprejemljivo sklicevanje pritožbe na dolžnost enake obravnave z zahtevo, da tožena stranka tožnici omogoči nadurno delo samo zato, ker naj bi nekaterim drugim pripadnikom dovolila opravljati delo v terenskih razmerah in v času begunske krize. Navedenega samo po sebi in tudi ne v povezavi z ostalimi očitanimi ravnanji ni mogoče opredeliti kot protipravno ravnanje in tudi ne kot trpinčenje tožnice.

- novoletna zabava

26. Kot trpinčenja na delovnem mestu tudi ni mogoče opredeliti neudeležbe tožnice na novoletni zabavi. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je bila tožnici prepovedana udeležba na tej zabavi, oziroma da bi se nadrejena iz nje norčevala, ker ne sme priti nanjo. Pri presoji, ali je neudeležbo na zabavi mogoče opredeliti kot trpinčenje, je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da se zabave tožnica ni nameravala udeležiti, ravno tako pa se tovrstnih zabav ne udeležuje njen mož. Zato ni šlo za ravnanje, ki bi protipravno poseglo v dostojanstvo tožnice. Očitana neprimernost ravnanj nadrejenih še ne pomeni trpinčenja, kot ga opredeljuje četrti odstavek 7. člena ZDR-1. - šola za podčastnike

27. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da tožnica ni bila šikanirana in neenako obravnavana pred člani odbora pri uvrstitvi na šolo za podčastnike v januarju 2015. Pritožba dokazni oceni v zvezi s tem nasprotuje s sklicevanjem na izpoved moža A.A., ki pa pri dogajanju pred odborom ni bil prisoten in je o njem izpovedal posredno, kar je slišal od drugih oseb. Sodišče je zaključke v zvezi s tem sprejelo na podlagi skladnih izpovedi D.D., O.O., P.P., R.R. in S.S. Glede očitanega trpinčenja v zvezi s postopkom kandidature je ključna predvsem izpoved priče R.R., za katerega je tožnica trdila, da je bil do nje korekten, vendar tudi on ni potrdil njenih navedb glede dogajanja pred odborom. Svojo dokazno oceno je sodišče prve stopnje utemeljilo tudi z listinami, to je protokolom poteka obravnave kandidatov pred odborom, poročilom vstopnega preverjanja z dne 1. 7. 2014 in ocenjevalnimi obrazci članov odbora z dne 23. 1. 2015. Iz ocenjevalnih obrazcev je razvidno, da tožničino znanje in veščine niso bile najboljše. Enako izhaja iz grafa rezultatov vstopnega preverjanja. Sodišče je po celoviti oceni izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je bilo pomanjkljivo znanje razlog, zaradi katerega je odbor v skupni oceni zavrnil tožnico, in ne pritiski s strani drugih oseb. Glede na navedene ugotovitve je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da pri postopku kandidature tožnice na šolo za podčastnike ne gre za ravnanje, ki bi ga bilo mogoče opredeliti kot trpinčenje na delovnem mestu.

- udeležba na sestankih

28. Tožnica je kot nedopustno ravnanje navajala, da jo nadrejeni niso obveščali o dnevnih sestankih, in jo s tem izločili iz delovnega kolektiva. V tej zvezi je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temelji na izpovedi tožnice, da ni bila edina, ki ni bila obveščena o posameznih sestankih. Na dnevnih sestankih so manjkali tudi drugi pripadniki, ne le tožnica. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ne gre za ravnanje, ki bi bilo usmerjeno zoper tožnico, kar pomeni, da ga tudi ni mogoče opredeliti kot trpinčenja na delovnem mestu.

- posredovanje podatkov za dežurstvo

29. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni navedla oseb, ki naj bi jim B.B. dala vse potrebne podatke za opravljanje dežurstva, niti ni predložila dokazov o manj ugodni obravnavi v primerjavi z ostalimi, pritožba neutemeljeno vztraja, da je bila tožnica neenakopravno obravnavana in šikanirana. Četudi je A.A. izpovedal, da bi moral dežurni od poveljnikov vodov pridobiti podatke o številčnem stanju, ki so potrebni za opravljanje dežurstva, pri tem očitku ne gre za ravnanje, ki bi bilo usmerjeno zoper tožnico, kar pomeni, da ga tudi ni mogoče opredeliti kot trpinčenja na delovnem mestu.

- zavračanje prošenj tožnice za premestitev

30. Zgolj to, da tožena stranka tožnici na njeno željo ni odobrila premestitve in da je na drugo delovno mesto premestila njenega moža, ne pomeni trpinčenja. Stališče sodišča, da pri neodobritvi premestitve ni šlo za trpinčenje, temelji na ugotovitvi, da imata tožnica in mož dva različna čina v vojski in sta razporejena na različne dolžnosti. Ne gre torej za primerljivost položajev tožnice in tožene stranke, ki bi narekovala njuno enako obravnavo. V takih okoliščinah neodobritev premestitve tožnice na drugo delovno mesto in bližje kraju bivališča ter s tem povezana vojaška usposabljanja, ki so odvisna od potreb delovnega procesa, v povezavi z ostalimi očitanimi ravnanji, ne pomeni trpinčenja na delovnem mestu.

- letne službene ocene

31. Tožnica v pritožbi kot dejanje trpinčenja izpostavlja način ocenjevanja. Stališče sodišča, da pri službenem ocenjevanju tožnice ni šlo za trpinčenje, ne temelji le na tem, da je komisija ugodila obema pritožbama tožnice zoper službeni oceni H.H. in K.K., temveč tudi na tem, da tožnica ni želela predložiti potrdila, ki ga je H.H. zahteval od nje. Če je nadrejeni od nje zahteval potrdilo, ki bi bilo tožnici v korist in s katerim je razpolagala, bi ga tožnica lahko predložila. Zato načina ocenjevanja tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče opredeliti kot graje vrednega, očitno negativnega ali žaljivega, kar pomeni, da ne gre za trpinčenje na delovnem mestu.

32. Enako velja za presojo očitka tožnice, da ji B.B. ni vročala službene pošte skladno s predpisi. Pri tej presoji je sodišče upoštevalo, da tožnica ni navedla, da ji pošta ni bila vročena in da je zato zamudila rok ali ni izpolnila akta poveljevanja. Navedbe tožnice, da se ob ravnanju B.B. ni počutila prijetno in ga je dojemala kot trpinčenje, same po sebi niso odločilne. Presoja, kdaj gre za graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, je v prvi vrsti objektivna in se ugotavlja glede na to, kaj se po splošnih družbenih merilih šteje za tako ravnanje. V navedenih ugotovitvah ni podlage za ugotovitev elementa trpinčenja in s tem za priznanje odškodnine iz naslova nepremoženjske škode.

33. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da izpostavljena sporna ravnanja (evidentiranje delovnega časa s strani operaterke ARDČ B.B. v času uveljavljanja pravic zaradi starševstva, neprimerne izjave C.C., pogosto klicanje v času bolniškega staleža in tečaj E. reševalca) ne morejo kazati na trpinčenje oziroma na kršitev toženkine obveznosti varovanja osebnosti in dostojanstva.

34. Ker je sodišče prve stopnje v posledici zmotnih materialnopravnih stališč napačno zaključilo, da v očitanih ravnanjih ni nobene podlage za ugotovitev trpinčenja, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo v vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), da upošteva nakazana stališča pritožbenega sodišča ter ponovno oceni, ali zgoraj izpostavljena relevantna ravnanja tožene stranke predstavljajo nedopustno ravnanje, ter da v primeru ugotovitve vseh elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke izvede in oceni še dokaze za ugotovitev višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, česar v prvotnem postopku, ko je zahtevek že po temelju zavrnilo, ni storilo. Gre za obsežnejši del dokaznega postopka, ki brez škode pravice stranke do pritožbe ne more biti prvič izveden šele na pritožbeni stopnji. Ne gre namreč zgolj za ponovitev vseh ali nekaterih od že izvedenih dokazov pred sodiščem prve stopnje, kar bi nalagalo pritožbeno obravnavo zaradi oblikovanja spremenjene dokazne ocene (347. člen ZPP), pač pa je potrebna dopolnitev dejanskega stanja.

35. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.