Jedro

Pritožbeno sodišče opozarja na ustaljeno sodno prakso, po kateri se lahko dokaz, ki je bil zakonito pridobljen na podlagi odredbe zoper enega obdolženca, v konkretnem primeru zoper T. in M. M. (za katera se vodi drug kazenski postopek), uporabi tudi zoper osebo, zoper katero ukrep ni bil odrejen, a je s tem obdolžencem sodelovala pri izvršitvi kaznivega dejanja. Pritožba si napačno razlaga pojem sodelovanje pri izvršitvi kaznivega dejanja ter ga enači z udeležbo pri kaznivem dejanju in pri tem izhaja iz zakonskih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da je podana ena od oblik udeležbe (sostorilstvo, napeljevanje, pomoč), v posledici tega pa zaključuje, da so dokazi, ki so bili pridobljeni pri izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov zoper T. in M. M., kar zadeva obdolženega G. Š., nezakoniti. Gre za način sodelovanja pri izvrševanju kaznivega dejanja, pri katerem je vsak od udeležencev izvrševal svoje kaznivo dejanje ter ni šlo za obliko udeležbe v smislu sostorilstva, napeljevanja ali pomoči.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega G. Š. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sklepom II Kpr 160008/2014 z dne 7. 7. 2015 zavrnilo zahtevo zagovornikov obdolženega G.Š. za izločitev listin iz kazenskega spisa, konkretno: zapisnika o preiskavi stanovanja in drugih prostorov po odredbi sodišča z dne 16. 4. 2014, uradni zaznamek o izjavi osumljenca z dne 16. 4. 2014, odredbo sodišča I Kpd 16008/2014 z dne 15. 4. 2014 in 16. 4. 2014 ter drugih listin, ki so bile pridobljene v zvezi z izvedeno hišno preiskavo.

2. Zoper ta sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in odloči, da se iz spisa izločijo vsi nedovoljeni dokazi oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne preiskovalnemu sodniku v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistvo zagovornikove pritožbe je v vztrajanju pri stališču, izraženem in obrazloženem v zahtevi za izločitev dokazov oziroma listin iz kazenskega spisa z dne 28. 11. 2013, in sicer, da so vsi dokazi, ki so bili pridobljeni v zvezi z izvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov po 1. alinei prvega odstavka 150. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), pridobljeni nezakonito in so posledično nedopustni, kakor so nedopustni tudi vsi tisti dokazi, ki so bili zbrani na njihovi podlagi. Prikriti preiskovalni ukrepi so se namreč na podlagi odredbe sodišča Pp 2/2013 izvajali zoper T.M. in M.M. in ne zoper obdolženega, po določbi četrtega odstavka 154. člena ZKP pa sodišče ne sme opreti svoje odločbe na podatke, sporočila, posnetke ali dokazila, ki so bili pridobljeni ob izvrševanju prikritih preiskovalnih ukrepov, če so slednji bili izvršeni brez ustrezne odredbe državnega tožilca oziroma preiskovalnega sodnika. Pritožba ne soglaša z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da gre za t.i. naključno pridobljene dokaze, ko se pri izvajanju ukrepa prisluškovanja pridobi dokaz zoper osebo, glede katere ta ukrep ni bil odrejen in da so dopustni, ker se nanašajo na t.i. kataloško kaznivo dejanje (iz drugega odstavka 150. člena ZKP), pri katerem se lahko odredijo prikriti preiskovalni ukrepi. Zmotno je stališče prvostopnega sodišča, da je šlo za sodelovanje pri kaznivem dejanju, ki je očitano T.M. in M.M., saj se obdolžencu očita samostojno kaznivo dejanje. Neko ravnanje se lahko opredeli kot katero od oblik sodelovanja pri kaznivem dejanju oziroma udeležbe v širšem pomenu ali udeležbe v ožjem pomenu le, če so izpolnjeni tako objektivni kot subjektivni pogoji, pri čemer v objektivnem pogledu mora vsako udeležbeno ravnanje predstavljati določen prispevek k dejanju, ta pa mora biti dopolnjen še s subjektivnim elementom, ki ga predstavlja zavest vsakega od udeležencev o skupnem delovanju. V obravnavanem primeru pa ni izpolnjen nobeden od navedenih pogojev.

5. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Glede na stališče pritožnika, da se izsledki prisluškovanj ne bi smeli uporabiti zoper obdolženega GŠ, ker prikriti preiskovalni ukrepi, na podlagi katerih so bili ti izsledki pridobljeni niso bili odrejeni zoper tega obdolženega, pritožbeno sodišče opozarja na ustaljeno sodno prakso, po kateri se lahko dokaz, ki je bil zakonito pridobljen na podlagi odredbe zoper enega obdolženca, v konkretnem primeru zoper T. in M.M. (za katera se vodi drug kazenski postopek), uporabi tudi zoper osebo, zoper katero ukrep ni bil odrejen, a je s tem obdolžencem sodelovala pri izvršitvi kaznivega dejanja(1). Na tako sodno prakso je svojo odločitev oprlo tudi sodišče prve stopnje v napadenem sklepu ter v zvezi s tem v njem navedlo tehtne in povsem sprejemljive razloge. Pritožba si napačno razlaga pojem sodelovanje pri izvršitvi kaznivega dejanja ter ga enači z udeležbo pri kaznivem dejanju in pri tem izhaja iz zakonskih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da je podana ena od oblik udeležbe (sostorilstvo, napeljevanje, pomoč), v posledici tega pa zaključuje, da so dokazi, ki so bili pridobljeni pri izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov zoper T. in M.M., kar zadeva obdolženega G.Š., nezakoniti. V obravnavani zadevi gre, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, za t.i. naključno pridobljene dokaze, ko se je pri izvajanju ukrepa prisluškovanja pridobilo dokaze, ki so utemeljevali sum v smeri storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) tudi pri obdolžencu. Obdolženi je komuniciral po telefonu z M.M. in se z njim dogovarjal za nakup semen in opreme za proizvodnjo prepovedane druge konoplje, kot je to obrazloženo v točki 7 napadenega sklepa, prikriti preiskovalni ukrepi pa so se zoper T. in M.M. po odredbi Pp 2/2013 izvajali prav zaradi utemeljenega suma v smeri storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Gre torej za način sodelovanja pri izvrševanju kaznivega dejanja, pri katerem je vsak od udeležencev izvrševal svoje kaznivo dejanje ter ni šlo za obliko udeležbe v smislu sostorilstva, napeljevanja ali pomoči. Da zadostuje že sodelovanje pri izvršitvi kaznivega dejanja z osebo, zoper katero so bili ukrepi odrejeni, ter da ni potrebna katera od oblik udeležbe, pa je razvidno iz že navedenih sodb Vrhovnega sodišča RS (sodbe pod 1).

6. Iz navedenih razlogov, in ker tudi v ostalem pritožba ne navaja ničesar, kar bi omajalo pravilnost napadenega sklepa, se pokaže pritožba zoper prvostopni sklep, kot neutemeljena.

7. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

8. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper navedeni sklep odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

Op.št.(1) : Sodbe Vrhovnega sodišča RS XI Ips 567049/2013 z dne 16. 1. 2014, I Ips 267/2009 z dne 29. 10. 2009 in I Ips 188/1998 z dne 30. 9. 1998.