Jedro

Sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi tožena stranka zaradi pomislekov o verodostojnosti dokazil o izvedenih referatih na mednarodnih konferencah, ki jih je predlogu za napredovanje priložila tožeča stranka, to pozvala, naj ji predloži program posveta in to svojo zahtevo tudi utemeljila. Sodišče meni, da je taka zahteva razumljiva in smiselna, saj bi bil iz programa razviden vsak posamezni referat, naslov referata ter čas in kraj izvedbe in s tem izkazane tiste ključne okoliščine, ki kažejo na dejansko izvedbo referata ter s tem mogoče njihovo vrednotenje po Pravilniku o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive. Nesporno je, da takšnega programa tožeča stranka ni predložila, oziroma je v tožbi navedla, da ji organizator mednarodne konference tega ni hotel predložiti, zatrjevane okoliščine glede izvedbe referatov pa iz drugih dokazil, ki so bila predložena predlogu za napredovanje tožeče stranke v naziv, niso razvidne.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila predlog za napredovanje tožeče stranke, zaposlene v Srednji šoli ..., v naziv svetnik. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da je predlog za napredovanje tožeče stranke vložil ravnatelj šole A.A. Predlogu je priložil mnenje učiteljskega zbora, oceno delovne uspešnosti ter fotokopije dokazil o opravljenem dodatnem strokovnem delu in opravljenih programih nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja v vzgoji in izobraževanju. Odločitev je tožena stranka sprejela na podlagi Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (v nadaljevanju Pravilnik), ki v prvem odstavku 11. člena določa, da lahko v naziv svetnik napreduje strokovni delavec, ki je imel naziv svetovalec najmanj 5 let, je pri svojem delu uspešen, je uspešno dokončal programe nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja v vzgoji in izobraževanju, s katerimi lahko v skladu s Pravilnikom izkaže najmanj 7 točk ter da je opravil različna dodatna strokovna dela in izbral najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so po Pravilniku ovrednotena s tremi ali več točkami.

2. Tožena stranka je ugotovila, da je imela tožeča stranka ob vložitvi predloga za njeno napredovanje pridobljen naziv svetovalec že več kot pet let, da je pri svojem delu uspešna, da je z uspešno končanimi programi nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja izkazala najmanj 7 točk, ni pa predložila ustreznih dokazil o opravljenem dodatnem strokovnem delu, s katerim bi izkazala najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki jih je v skladu s Pravilnikom mogoče vrednotiti z najmanj 3 točkami. Tožena stranka ugotavlja, da je tožeča stranka dodatno strokovno delo po č) razdelku 20. člena Pravilnika uveljavljala iz naslova njenega sodelovanja na 6. in 13. Mednarodnem znanstvenem posvetu Združenja pedagogov tehnične ustvarjalnosti Slovenije (v nadaljevanju ZPTUS), ki sta potekala od 10. do 11. 5. 2013 ter od 25. do 26. 9. 2015. Na poziv tožeče stranke je tožeča stranka predlog za napredovanje dopolnila s fotokopijo vabil na oba posveta, iz katerih je razviden okvirni terminski program posameznega posveta, in sicer predstavitve projektnega dela, razstav in delavnic, ni pa razvidna izvedba referatov ter aktivnosti udeležencev posveta. Tožeča stranka je priložila še fotokopijo treh povzetkov, ki naj bi bili objavljeni v Zborniku prispevkov. Tožeča stranka programa posveta ni priložila, iz vabila pa ne izhaja, da bi bile izvedbe referatov sploh predvidene. Predavanj, delavnic in razstav, ki so razvidni iz vabila posveta, pa ni mogoče vrednotiti po č) razdelku 20. člena Pravilnika.

3. V zvezi z organizacijo in izvedbo mednarodnih znanstvenih simpozijev ZPUTS v zadnjih letih je tožena stranka preverjala dejstva ter na podlagi prejete dokumentacije različnih strank ugotovila, da je bilo v letih od 2008 do 2015 organiziranih 21 mednarodnih posvetov, od tega v letih 2013 in 2015 vsako leto po 5 posvetov. Za 20 posvetov tožena stranka ni mogla ugotoviti po kakšnem programu so potekale predstavitve prispevkov, saj je bil iz predloženih dokazil razviden le časovni razpored najema prostorov. Ugotovila je, da je bilo v postopkih napredovanj v nazive vloženih večje število potrdil o izvedenih referatih na posvetih v organizaciji ZPTUS, kot jih je bilo mogoče fizično izvesti v času trajanja posveta. Posamezniki naj bi na posameznem posvetu izvedli več referatov, za kar naj bi vplačali več kotizacij, kar je nenavadna praksa organizacije mednarodnega posveta. Ker programi posveta niso dosegljivi, tožena stranka ni mogla ugotoviti ali je šlo za mednarodni posvet, kot ga opredeljuje 2. alinea č) razdelka 20. člena Pravilnika, torej ni izkazano, da so na teh posvetih sodelovali predstavniki vsaj treh držav. Iz istega razloga tožena stranka tudi ni mogla ugotoviti ali so posamezni strokovni delavci sploh izvedli referate, niti da bi izvedli predstavitev izdelka, delavnico, predavanje, plakat ali kakršnokoli drugo obliko dodatnega strokovnega dela, ki bi ga bilo mogoče vrednotiti v skladu z 20. členom Pravilnika. Skladno z navedenim je tožena stranka ugotovila, da je tožeča stranka izvedbo referatov na mednarodnih posvetih izkazovala le s potrdili, katerih verodostojnosti pa ni bilo mogoče preveriti. Po določbi 10. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) mora oseba, ki odloča v upravni zadevi, presoditi vse predložene dokaze in jih oceniti. V obravnavanem primeru se je zaradi navedenih razlogov ugotovilo, da potrdil, ki jih je glede aktivnosti pri mednarodnih posvetih v organizaciji ZPTUS predložila tožeča stranka, ni mogoče vrednotiti po 20. členu Pravilnika. Navedeno pomeni, da tožeča stranka ni izkazala zadostnega števila točk iz naslova dodatnih strokovnih opravil, zato ne izpolnjuje pogojev na napredovanje v naziv svetnika, saj morajo biti pogoji za napredovanje, skladno z 11. členom Pravilnika, izpolnjeni kumulativno.

4. Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in v tožbi sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži, da vlogi za njeno napredovanje v višji naziv ugodi in izda odločbo o napredovanju v naziv svetnika, podredno pa, da zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Navaja, da tožbo vlaga iz razloga po 1. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), in sicer zaradi nepravilne uporabe Pravilnika. Meni, da so navedbe ministrstva neutemeljene. Tožeča stranka je ministrstvu dostavila vsa potrebna dokazila, ki jih je v skladu s Pravilnikom dolžna predložiti, dodatno pa je poslala še potrdilo organizatorja posvetovanja. Tožena stranka svojo odločbo opira zgolj na določeni listinski dokaz, kar pa predstavlja poseg v z Ustavo varovano pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Tožena stranka namreč ni presojala tudi ostalih dokazov, niti jih ni obrazložila, kar bi, glede na to, da je pravica tožeče stranke do enakega varstva pravic varovana z Ustavo RS, lahko storila le, če bi imela za to zakonsko podlago. Pri upravnem odločanju o pravicah prosilcev, je namen enakosti tudi v omejevanju arbitrarnega odločanja organa. Tožeča stranka je seznanjena, nima pa listinskih dokazov, da je tožena stranka v enakovrstnih zadevah še v letu 2015 izdajala odločbe o napredovanju v naziv na podlagi potrdil istega izvajalca mednarodnih posvetov in sodišču, predlaga naj te odločbe pridobi. Organizator posvetov ZPUTS je posvete organiziral vsaj od leta 2009 dalje. Iz varnostnih razlogov, zaradi zaščite avtorskih pravic in zaščite osebnih podatkov pa toženi stranki ni želel predložiti nekaterih dodatnih listin, teh listin pa v predhodno obravnavanih primerih tožena stranka od organizatorja niti ni zahtevala, niti tega ne zahteva Pravilnik. Če sodišče meni, da so taki dokazi nujni naj jih pri organizatorju zahteva samo. Tožeča stranka torej meni, da je tožena stranka napačno tolmačila določbe Pravilnika v nasprotju z njegovim namenom.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, saj odločitev temelji na pravilni uporabi materialnega prava in na popolno ter pravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Pogoje in način napredovanja strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju v nazive določa Pravilnik, ki v 11. členu določa pogoje, da strokovni delavec lahko napreduje v naziv. V nadaljevanju odgovora ponavlja navedbe iz izpodbijane odločbe in pojasnjuje, da je na podlagi obvestil in anonimnih prijav, ki jih je prejela, ugotovila, da verodostojnosti dokazil za izvedbo referatov tožeče stranke na mednarodnih posvetih v organizaciji ZPTUS ni mogoče potrditi in je zato tožečo stranko pozvala k dopolnitvi vloge. Tožeča stranka je vlogo dopolnila z dodatno dokumentacijo - fotokopijo vabil za oba posveta, iz katerih je razviden okvirni terminski program posameznega posveta ter fotokopijami treh povzetkov, ki so bili objavljeni v zborniku prispevkov. Tožena stranka je ugotovila, da tožeča stranka s predloženo dodatno dokumentacijo izkazuje izvedbo referatov na mednarodnih posvetih le s potrdili, katerih verodostojnosti ni bilo mogoče preizkusiti, oziroma potrditi na drug način in jih zato, skladno z določbo 20. člena Pravilnika ter 10. člena ZUP, ni upoštevala. V nadaljevanju še enkrat, enako kot v izpodbijani odločbi, predstavlja svoje ugotovitve glede spornih posvetov. Glede navedbe tožeče stranke, da je zavezana k temu, da odloča enako v enakih primerih, izpostavlja, da je dolžna na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja izdati zakonito odločbo. V konkretnem upravnem sporu se presoja zakonitost konkretne upravne odločbe in tega vprašanja ni mogoče reševati s posploševanjem na nedoločeno število drugih primerov. Neutemeljena je tudi navedba, da organizator mednarodnih posvetov ni želel predložiti programa konference zaradi zaščite avtorskih pravic in ščitenja osebnih podatkov. Program ni avtorsko delo, pa tudi če bi bilo, veljavna zakonodaja ne prepoveduje posedovanja tega za namen, kot ga je potrebovala tožena stranka. Seznam nastopajočih na Mednarodni konferenci, ki je javna prireditev, ni osebni podatek, kolikor pa bi bil, bi lahko organizator konference od sodelujočih pridobil soglasje za posredovanje teh podatkov, česar pa ni storil. Tožeča stranka bi lahko tudi sama, kolikor z dokazili ne razpolaga, pri organizatorju zahtevala, naj toženi stranki dostavi ustrezna dokazila.

6. Tožena stranka je odgovor na tožbo dopolnila s pripravljalno vlogo z dne 14. 4. 2017, in sicer je sodišču v vednost poslala sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 1373/2016-11 z dne 4. 4. 2017, v kateri je bilo odločeno o pravno in dejansko istovrstni zadevi. Sodišče je v tej zadevi tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Prvi odstavek 11. člena Pravilnika določa, da lahko v naziv svetnik napreduje strokovni delavec, ki je imel naziv svetovalec najmanj 5 let; je uspešen pri svojem delu; je uspešno končal programe nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja v vzgoji in izobraževanju oziroma pridobil dodatna funkcionalna znanja, s katerimi lahko v skladu s tem pravilnikom izkaže najmanj 7 točk; in je opravil različna dodatna strokovna dela in zbral najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s tem pravilnikom ovrednotena s tremi ali več točkami. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da tožeča stranka slednjega pogoja ne izpolnjuje.

9. Med tožečo in toženo stranko je sporno število točk za dodatna strokovna dela, ki so ovrednotena s tremi ali več točkami, točneje strokovna dela, ki jih določa točka č) 20. člena Pravilnika. Tožeča stranka namreč točke po tej postavki uveljavlja iz naslova izvedbe samostojnega referata na mednarodni konferenci ali kongresu. Sporno je ali je tožeča stranka dejansko izvedla tri referate na Mednarodnih znanstvenih posvetih ZPTUS, in sicer en referat na 6. Mednarodnem znanstvenem posvetu ZPTUS v času od 10. do 11. 5. 2013 ter dva referata na 13. Mednarodnem znanstvenem posvetu ZPTUS v času od 25. do 26. 9. 2015. 10. Sodišče ocenjuje, da je tožena stranka utemeljeno podvomila v verodostojnost potrdil, ki jih je izdal ZPTUS in so bila kot dokazilo priložena k predlogu za napredovanje tožeče stranke v naziv svetnika. Razloge za dvom v verodostojnost potrdil je tožena stranka v odločbi natančno opisala in se tem navedbam sodišče pridružuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Tožena stranka je zato, skladno z določbami 140. člena ZUP in Pravilnika, tožečo stranko utemeljeno pozvala, naj dokaže, da je referate na mednarodni konferenci tudi dejansko izvedla. Predlagatelj, oziroma tožeča stranka oziroma stranka v upravnem postopku je namreč tista, ki je dolžna dokazati navedbe v vlogi, upravni organ, ki v zadevi odloča, pa mora taka dokazila oceniti, oziroma zahtevati od stranke, da predloži dodatna dokazila, kolikor meni, da predložena dokazila ne izkazujejo trditev v vlogi. Sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi tožena stranka zaradi pomislekov o verodostojnosti dokazil o izvedenih referatih na mednarodnih konferencah, ki jih je predlogu za napredovanje priložila tožeča stranka, to pozvala, naj ji predloži program posveta in to svojo zahtevo tudi utemeljila. Sodišče meni, da je taka zahteva razumljiva in smiselna, saj bi bil iz programa razviden vsak posamezni referat, naslov referata ter čas in kraj izvedbe in s tem izkazane tiste ključne okoliščine, ki kažejo na dejansko izvedbo referata ter s tem mogoče njihovo vrednotenje po Pravilniku. Nesporno je, da takšnega programa tožeča stranka ni predložila, oziroma je v tožbi navedla, da ji organizator mednarodne konference tega ni hotel predložiti, zatrjevane okoliščine glede izvedbe referatov pa iz drugih dokazil, ki so bila predložena predlogu za napredovanje tožeče stranke v naziv, niso razvidne. Tožena stranka je, četudi tega ni bila dolžna storiti, sama skušala pridobiti program, oziroma druga ustrezna dokazila neposredno pri organizatorju mednarodne konference, vendar pa neuspešno, sodišče pa ni tisto, ki naj bi pridobivalo taka dokazila, kot to predlaga tožeča stranka, saj bi morala trditve v svojih vlogah izkazati sama, kot je bilo pojasnjeno med tekom upravnega postopka in česar ni storila. Do sklicevanja tožeče stranke v tožbi, da ji organizator mednarodnega posveta programa ne bo posredoval zaradi zaščite avtorskih pravic in osebnih podatkov, se je tožena stranka opredelila v odgovoru na tožbo in se sodišče temu v celoti pridružuje.

11. Ugovor tožeče stranke, da je bila obravnavana drugače, kot je tožena stranka odločila v enakovrstnih zadevah še v letu 2015, ko naj bi na podlagi predloženih potrdil istega izvajalca mednarodnih posvetov izdala odločbe o napredovanju v naziv, ni utemeljen. Tožeča stranka te svoje trditve ni konkretizirala, pač pa le pavšalno navaja "da je s tem seznanjena in da nima listinskih dokazov", torej o domnevnih napredovanjih ne navede nobenega podatka, ki bi ga bilo mogoče preveriti ali bi se o njem lahko tožena stranka izjasnila. Kot je bilo že pojasnjeno, je stranka, ki določeno trditev postavi, tista, ki jo mora izkazati, česar pa tožeča stranka z zatrjevanji o domnevno drugačnih odločitvah ni storila in zato sodišče takemu zatrjevanju ne sledi. Ne glede na to pa sodišče tudi sicer ugotavlja, da se pri odločanju o napredovanju ocenjuje vsak konkreten primer in da lahko posebne okoliščine primera zahtevajo različno postopanje in različno presojo.

12. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.