Jedro

Za odreditev oz. podaljšanje pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti ni potrebno, da bi bile podane vse v 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP naštete okoliščine, temveč mora biti izkazana vsaj ena okoliščina objektivne in ena subjektivne narave.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega J.A. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 17.4.2007 zoper obdolženega J.A. po 2. odstavku 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena istega zakona. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 26.4.2007 pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno. Zoper navedenega obdolženca je vložena obtožnica zaradi treh kaznivih dejanj goljufije po 2. in 1. odstavku 217. člena v zvezi s 25. členom KZ, poskusa kaznivega dejanja goljufije po 2. in 1. odstavku 217. člena v zvezi z 22. in 25. členom KZ ter treh kaznivih dejanj ponarejanja listin po 3. odstavku 256. člena KZ.

Zagovornik obdolženega J.A. je zoper navedeni pravnomočni sklep pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev zakona iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi sklepa sodišča druge in prve stopnje ter zoper obdolženega J.A. odpravi pripor.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne. Meni, da je sodišče razumno in natančno obrazložilo okoliščine, ki so podlaga za oceno obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti pri obdolžencu in za presojo, da gre za dejanja, ki pomenijo ogrožanje varnosti ljudi ter pri tem upoštevalo načelo sorazmernosti.

Vrhovno sodišče je odgovor Vrhovnega državnega tožilca vročilo obdolžencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve navaja, da senat tudi tokrat obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti pri obdolženemu J.A. utemeljuje zgolj s težo kaznivih dejanj, ki se mu očitajo v tem kazenskem postopku in s sicer povsem pavšalno ter nepopolno in v tem smislu tudi povsem neprepričljivo oceno okoliščin subjektivne narave, ki se nanašajo na osebnost obdolženca. Pri tem opozarja na kriterije, ki jih je postavilo ustavno sodišče v podobnih primerih in se sklicuje na konkretne odločitve navedenega sodišča. Poudarja, da je teža kaznivega dejanja zgolj ena, ne pa bistvena okoliščina za presojo sodišča, druga pa je ocena obdolženčeve osebnosti. Po stališču vložnika zahteve iz izpodbijanega sklepa ni razvidna presoja sodišča o tem, kako in zakaj naj bi okoliščine, ki so v obrazložitvi navedene, opravičevale obdolženčevo ponovitev istovrstnih kaznivih dejanj. V nadaljevanju ocenjuje, da so okoliščine, ki zadevajo ugotovitev glede sofisticiranosti dejanj presplošne, glede pridobljene velike premoženjske koristi pa protispisne. V izpodbijanem sklepu niso navedene okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče resno sklepati, da obdolženec nima zadostnih sredstev za preživljanje. Sodišče ni upoštevalo drugih relevantnih okoliščin in sicer, da obdolženec še ni bil kaznovan, da nikoli pred tem ni bil v kazenskem postopku in da je tekom tega kazenskega postopka že ponujal sodišču relativno visoke zneske varščine (do 40.000 EUR). Upoštevalo tudi ni dejstev, da je bil brez zaposlitve samo od oktobra do decembra 2006, medtem ko je bil pred tem v rednem delovnem razmerju celih 12 let in da ima razkritje kaznivega dejanja ter izvedba kazenskega postopka nedvomno določen vpliv na obnašanje obdolženca. Sklicujoč se na odločitve ustavnega sodišča vložnik zahteve tudi navaja, da pri dejanjih, ki se očitajo obdolžencu, ne gre za kazniva dejanja z elementi nasilja, prav tako se obdolžencu ne očita, da bi v kateremkoli primeru uporabil silo nasproti komurkoli. Izpodbijani sklep ne zadovolji ustavnih kriterijev presoje niti glede ocene osebnosti obdolženca niti glede ocene neogibne potrebnosti pripora zaradi zagotovitve varnosti ljudi oziroma premoženja. Izpodbijani sklep tudi ne utemelji, zakaj pri obdolžencu ne bi bilo mogoče zagotoviti primerne varnosti ljudi in premoženja z milejšimi ukrepi, kot sta položitev varščine ali nadomestitev pripora s hišnim priporom.

Senat sodišča prve stopnje je ob ugotovitvi, da je izkazan obstoj utemeljenega suma, da je obdolženi J.A. storil kazniva dejanja goljufije po 2. in 1. odstavku 217. člena v zvezi s 25. členom KZ, poskus tega kaznivega dejanja po 2. in 1. odstavku 217. člena v zvezi z 22. in 25. členom KZ ter kazniva dejanja ponarejanja listin po 3. odstavku 256. člena KZ, presodilo, da je podana zakonska podlaga za podaljšanje pripora zoper tega obdolženca tudi po vloženi obtožnici.

Po presoji sodišča je priporni razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP še vedno izkazan. Pri tem je izhajalo iz okoliščin, da je obdolženec s kaznivimi dejanji, zlasti s storitvijo kvalificiranih oblik goljufije močno posegel v tuje premoženje ter pri tem zlorabil zaupanje oškodovancev in zasledoval pridobitev velikih zneskov premoženjske koristi. Upoštevalo je tudi, da so bila dejanja storjena v kratkem časovnem obdobju, med aprilom in junijem 2006, da gre za veliko število kaznivih dejanj, storjenih z veliko mero predrznosti in vztrajnosti, pri čemer so bila prehodno temeljito pripravljena, prav tako so zahtevala številne predhodne osebne stike in ponarejanje listin. Pri presoji pripornega razloga ponovitvene nevarnosti je kot relevantne štelo tudi okoliščine, da obdolženec ni zaposlen, da je brez premoženja ter v dolgovih in da je očitno z izvrševanjem kaznivih dejanj pridobival sredstva za zadovoljevanje svojih potreb. Presodilo je, da je pripor v tem primeru neogibno potreben za varnost ljudi, da ga ni mogoče nadomestiti z milejšimi ukrepom in da je omejitev prostosti sorazmerna s ciljem, ki se s tem posegom varuje, to je varnost ljudi in njihovega premoženja.

Sodišče druge stopnje je presodilo pritožbene navedbe (1. odstavek 395. člena ZKP) ter soglašalo tako z dejanskimi kot pravnimi zaključki prvostopenjskega sodišča. Ocenilo je, da je sodišče prve stopnje obrazložilo obstoj objektivnih okoliščin, kot so teža, vztrajnost, način izvršitve kaznivih dejanj in pridobitev velike premoženjske koristi. Poudarilo je, da ni mogoče spregledati, da je znašal pri dokončanih kaznivih dejanjih goljufije skupen znesek premoženjske koristi preko 176.000 EUR ter da ni zanemarljiv tudi znesek 61.426 EUR pri poskusu kaznivega dejanja goljufije in poudarilo obsojenčev doslej ugotovljen način storitve kaznivih dejanj. Sprejelo je tudi presojo osebnih lastnosti obdolženca, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje ter dopolnilo z utemeljitvijo okoliščin, ki zadevajo njegov finančni položaj. V zvezi s tem je obrazložilo, kako presoja dejstvo, da obdolženec dolguje B.K. 200.000 EUR in na kakšen način mu je nameraval vrniti dolg ter kako ocenjuje obdolženčevo vlogo, v kateri je opisal svoje finančne težave in tovrstne težave matere ter njenega podjetja.

Po določbi 3. točke 1.odstavka 201. člena ZKP se sme pripor med drugim odrediti oziroma podaljšati zoper obdolženca, če je podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje in če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, osebne lastnosti obdolženca, njegovo prejšnje življenje okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušano kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi.

Glede na takšno zakonsko besedilo se zahteva za odreditev in tudi za podaljšanje pripora obstoj tako objektivnih kot tudi subjektivnih okoliščin, na podlagi katerih je mogoče izkustveno sklepati, da je pri obdolžencu podana realna nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, če bi bil na prostosti. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da ni potrebno, da bi bile podane vse v 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP naštete okoliščine, temveč mora biti izkazana vsaj ena okoliščina objektivne in ena subjektivne narave. Sodišče glede na zbrane podatke in dokaze ugotovi, katere okoliščine so podane in presodi, katere so odločilne v zvezi z ugotavljanjem obstoja obdolženčeve ponovitvene nevarnosti. V tem pogledu izpodbijanemu pravnomočnemu sklepu ni mogoče pripisati takšnih pomanjkljivosti, ki bi omogočale zaključek o njegovi nezakonitosti in nižjima sodiščema tudi ne očitati, da nista upoštevali zahtev, ki jih postavljata Ustava in Zakon o kazenskem postopku in na katere je opozorilo v svojih odločbah Ustavno sodišče. Sodišči sta sklepali na nevarnost, da bo obdolženec na prostosti ponovil kazniva dejanja, zaradi katerih je v kazenskem postopku, na podlagi že navedenih okoliščin in za svojo odločitev navedli razumne razloge. Zato ni mogoče sprejeti nakazovanja zahteve za varstvo zakonitosti, da je presoja okoliščin, na katerih temelji zaključek o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti, nepopolna in posplošena, v zvezi z okoliščino, da obdolženec nima zadostnih sredstev za preživljanje pa protispisna. Ne gre namreč za zatrjevane pomanjkljivosti, temveč za presojo sodišča, ki je drugačna, kot jo ponuja vložnik zahteve. V tem delu in v delu, v katerem zahteva očita sodišču, da pri presoji pripornega razloga ni upoštevalo okoliščin, da je bil obdolženec le kratek čas brez zaposlitve, da doslej še ni bil kaznovan in da ima razkritje kaznivih dejanj ter uvedba kazenskega postopka določen vpliv na obnašanje obdolženca, gre v bistvu za dejanska vprašanja, ki jih z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (2. odstavek 420. člena ZKP). Po drugi strani pa je sodišče pri presoji, ali je še podana zakonska podlaga za podaljšanje pripora, upoštevalo ostale ugotovljene okoliščine. Štelo je, da so le-te odločilnega pomena za presojo realne nevarnosti, da bo obdolženec na prostosti ponovil kazniva dejanja, zaradi katerih je v kazenskem postopku.

Obe nižji sodišči sta tudi presodili, da je v tem primeru pripor neogibno potreben za varnost ljudi. Po že sprejeti ustavni in sodni praksi se pojem varnosti ljudi kot pogoj za odreditev in tudi podaljšanje pripora ne omejuje le na ogrožanje življenja in telesne nedotakljivosti posameznika, temveč vključuje tudi varstvo premoženja ljudi. V vsakem posameznem primeru sodišče glede na obseg in intenziteto kriminalnega ravnanja storilca ter vse ostale okoliščine presodi, ali je z napadom na premoženje ljudi njihova varnost ogrožena do tiste mere, ki opravičuje omejitev njegove osebne svobode. Takšno presojo vsebuje izpodbijani pravnomočni sklep, pri čemer je treba utemeljitev glede neogibnosti pripora za varnost ljudi in glede sorazmernosti tega ukrepa, povezati z ostalimi razlogi, iz katerih je razvidno, da je sodišče upoštevalo težo in način storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj in višino z njimi zasledovane premoženjske koristi. To pa pomeni, da gre v primeru obdolženčevega ravnanja vsekakor za delikte težje narave, s katerimi je močno posegel v ustavno in zakonsko varovane dobrine in sicer premoženje ljudi. Res je, da se presoja teža premoženjskih deliktov tudi ob upoštevanju, ali je storilec pri tem ravnal nasilno, vendar slednje ne pomeni, da takšne presoje ni mogoče sprejeti ob odsotnosti te sestavine (odločba Ustavnega sodišča, Up-154/95 z dne 11.4.1996). Sodišče je ugotovilo, da je podaljšanje pripora zoper obdolženca neogibno potrebno za varnost ljudi ter izrecno navedlo, da z milejšimi ukrepi, to je s hišnim priporom in varščino ni mogoče zavarovati varnosti ljudi oziroma njihovega premoženja. S takšno utemeljitvijo je zadostilo zahtevam določbe 2. odstavka 202. člena ZKP.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obdolženega J.A. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).