Jedro

Če je dopustno začeti postopek obnove zoper pravnomočno odločbo, izdano v denacionalizacijskem postopku iz razloga nepravilno izdane pozitivne ugotovitvene odločbe o državljanstvu po 23. členu ZDen-B, je denacionalizacijski organ upravičen in dolžan predlagati obnovo postopka ugotavljanja državljanstva. Če ne gre za takšno situacijo in zoper pravnomočno odločbo o državljanstvu ni vloženo nobeno izredno pravno sredstvo, denacionalizacijski organ nima podlage od pristojnega organa ponovno zahtevati ugotavljanja državljanstva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v tem postopku stranka z interesom) in odpravila delno odločbo Upravne enote A., št... z dne 14. 5. 1999, ter zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek.

V obrazložitvi odločbe navaja, da prvostopni organ ni ravnal pravilno, ko se je na pripombe pritožnika o ugotovitvi državljanstva prejšnje lastnice podržavljenega premoženja zgolj skliceval na pravnomočno odločbo o državljanstvu. Ker pritožnik svojih ugovorov v zvezi z državljanstvom ni mogel uveljavljati v postopku ugotavljanja državljanstva, bi prvostopni organ moral, glede na to, da gre za verjetno izkazane okoliščine, ki jih organ za notranje zadeve v tem postopku ni ugotavljal, pozvati ta organ, da v okviru izrednih pravnih sredstev preveri svojo odločitev o državljanstvu. Preuranjeno je prvostopni organ tudi zaključil, da prejšnja lastnica ni prejela in tudi ni imela pravice dobiti odškodnine za odvzeto premoženje od tuje države, pri čemer bi moral upoštevati določbo drugega odstavka 10. člena zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen).

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka prešla dejstvo, da je odločba z dne 23. 3. 1998, s katero je bilo ugotovljeno, da je bila BB državljanka LR Slovenije in jugoslovanska državljanka od 28. 8. 1945 do 19. 11. 1948, pravnomočna. Te odločbe ni nihče izpodbijal, vložen tudi ni bil predlog za obnovo postopka, tako da še vedno velja, da je BB bila jugoslovanska državljanka. Dne 28. 8. 1945 je še bila v A., in se tudi ni prostovoljno odselila v tujino, ampak je bila kot jugoslovanska državljanka v januarju 1946, v starosti 72 let, z večjo skupino starejših žensk in otrok, izseljena v Avstrijo. B.B. kljub nemškemu priimku nikoli ni kazala sovražnosti do Slovencev in Jugoslavije. S tem da je bila prisilno izseljena, ne da bi imela možnost, da se brani in da dokaže, da ni bila sovražno nastrojena do ureditve v FLRJ, kar bi takrat zlahka zmogla, so bile kršene njene ustavne pravice enakosti pred zakonom, ki so obstajale že tedaj. Novela zakona o državljanstvu z dne 4. 12. 1948 se zanjo ne more uporabiti. Še manj pa se more tožena stranka sklicevati na avstrijsko državno pogodbo z dne 28. 11. 1955, saj ta ni mogla veljati za jugoslovanske državljane. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, ki jih je navedla v obrazložitvi svoje odločbe, in predlagala zavrnitev tožbe.

Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije je v odgovoru na tožbo navedel, da je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo po sodbi opr. št. U... z dne 12. 12. 2001, zoper katero se sedaj tožeča stranka ni pritožila, zato bi bilo treba njeno tožbo zavreči, v vsakem primeru pa zavrniti.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku z vlogo št. ... z dne 3. 5. 2002. Tožba ni utemeljena.

Sodišče je kot tožnici v tem upravnem sporu štelo C.C. in D.D., čeprav v tožbi nista navedeni imenoma, temveč le kot pravni naslednici E.E., da pa to tudi sta, izhaja iz listin v predloženih upravnih spisih. Slednji je bil namreč ob vložitvi tožbe že mrtev, mrtva oseba pa ne more biti nosilec pravic in obveznosti in zato tudi ne stranka v postopku (smiselna uporaba 76. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99, 96/02 in 58/03 v zvezi s 16. členom Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS).

Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala v izvrševanju sodbe tega sodišča, opr. št. U ... z dne 12. 12. 2001, v skladu z v njej zapisanimi stališči. Po izdaji te sodbe je to sodišče v svoji praksi oblikovalo deloma spremenjeno stališče do vezanosti organa, ki odloča o denacionalizaciji, na odločbo, s katero je organ za notranje zadeve ugotavljal državljanstvo prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja. Le če je dopustno začeti postopek obnove zoper pravnomočno odločbo, izdano v postopku denacionalizacije iz razloga nepravilno izdane pozitivne ugotovitvene odločbe o državljanstvu po 23. členu ZDen-B (Uradni list RS, št. 65/98 in 76/98-odločba US), je denacionalizacijski organ upravičen in dolžan predlagati obnovo postopka ugotavljanja državljanstva. Kot izhaja iz predloženih upravnih spisov pa v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, zato tožeča stranka utemeljeno ugovarja, da je bil organ, ki je odločal o denacionalizaciji, vezan na pravnomočno odločbo o ugotovitvi državljanstva BB, ki po podatkih v spisih ni bila izpodbita, niti ni bilo zoper njo vloženo kakšno izredno pravno sredstvo. Sodišče pa pritrjuje stališču tožene stranke, da je prvostopni organ preuranjeno zaključil, da B.B. ni prejela in tudi ni imela pravice dobiti za podržavljeno premoženje odškodnino od tuje države, kar je po drugem odstavku 10. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odločba US in 54/02-odločba US) izključitveni razlog za denacionalizacijo. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, po navedeni določbi ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. V obravnavani zadevi bi kot takšna pogodba lahko prišla v poštev Državna pogodba o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije (Uradni list FLRJ, Mednarodne pogodbe, št. 2/56), ne glede na to, da prejšnja lastnica ni doživela pristopa FLRJ k tej pogodbi (drugačno mnenje prvostopnega organa je zmotno), saj se je ta pogodba nanašala predvsem na premoženje, ki je bilo zaplenjeno z Odlokom AVNOJ o prehodu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb (Uradni list FLRJ, št. 64/46), kot je bilo premoženje podržavljeno tudi v obravnavanem primeru. Kako je treba razlagati navedeno pogodbo, je pojasnilo Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi, št. Up-547/02-22 z dne 8. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03). Iz njegovega razlogovanja izhaja, da dejstvo, da je določena oseba imela jugoslovansko državljanstvo, ne izključuje njenega sočasnega državljanstva druge države, v tem primeru avstrijskega državljanstva (16. točka obrazložitve odločbe). Če pa je B.B. v času podržavljenja imela tudi avstrijsko državljanstvo, je imela pravico dobiti za podržavljeno premoženje odškodnino od Republike Avstrije. Takratno avstrijsko državljanstvo je torej pravno relevantno dejstvo za ugotovitev, ali je imenovana oziroma njeni pravni nasledniki imela pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije. Njeno morebitno avstrijsko državljanstvo je treba ugotoviti z listino pristojnega organa Republike Avstrije, ki vodi evidenco državljanov Republike Avstrije (izdano v obliki, kot to določa 170. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP/86). Ugotovitev dejstev po drugem odstavku 10. člena ZDen mora namreč izhajati iz neposredne razlage mednarodne pogodbe in zato ne more temeljiti na potrdilu Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije o (ne)izplačilu odškodnine, kot to napotuje tožena stranka v izpodbijani odločbi, predvsem pa ne na izjavi strank, da jim odškodnina ni bila izplačana, kakršna je v upravnih spisih. Ker na zgoraj opisani način prvostopni organ ni ugotavljal upravičenosti do pridobitve odškodnine za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije, je tožena stranka utemeljeno njegovo odločbo odpravila in mu zadevo vrnila v ponovni postopek. Na že povedanem sodišče kot neutemeljene zavrača tudi tožbene ugovore glede preizkusa dejstev iz drugega odstavka 10. člena ZDen. Ni pa mogoče tožbe zavreči, če se tožeči stranki nista pritožili zoper sodbo tega sodišča z dne 12. 12. 2001, kot to predlaga stranka z interesom, saj jima to ne jemlje pravice do pravnih sredstev zoper v ponovnem postopku izdano odločbo.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS, ker je iz razloga, kateremu je pritrdilo tudi sodišče v tej sodbi, izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena.