Jedro

Tožnik je šele z revizijo predložil dokumentacijo, iz katere izhaja, da mu je bil po vložitvi tožbe (dne 30.4.2002) na podlagi obvestila ZPIZ o odpisu prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 18.2.2003 in na podlagi odločbe DURS z dne 27.6.2002 delno odpisan dolg. Ker se tožnikove navedbe nanašajo na dejstva v zvezi z odpisom dolga, ki so nastala po vložitvi tožbe, torej gre za nova dejstva, s katerimi se izpodbija dejansko stanje, kar z revizijo ni dovoljeno, s temi ugovori v tem revizijskem postopku ne more uspeti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 13. 3. 2002, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada K. z dne 19. 10. 2001, s katerim je ta odločil, da se zoper tožnika opravi prisilna izterjava neporavnanih obveznosti v tam navedenem znesku iz denarnih sredstev na tožnikovem tekočem računu.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Sklep o prisilni izterjavi dolžnega zneska temelji na seznamu zaostalih obveznosti z dne 12. 10. 2001, v katerem so navedeni izvršilni naslovi, datumi izvršljivosti posameznega izvršilnega naslova ter višina dolga in zamudnih obresti, tako sestavljen seznam zaostalih obveznosti pa je izvršilni naslov po Zakonu o davčnem postopku – ZDavP (Ur. l. RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99, 97/2001). Prvostopenjsko sodišče je tožbeni navedbi o neutemeljenosti izvršbe odpisanih obveznosti, ki so sicer na dolgovanem seznamu, in sicer obveznosti do Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter glede vloge za odpis enega od davčnih dolgov, zavrnilo z utemeljitvijo, da predstavljata tožbeno novost v smislu tretjega odstavka 14. člena ZUS, in sta tudi pavšalni in neargumentirani, saj tožnik niti ni navedel, katere konkretne obveznosti naj bi mu bile že odpisane, niti ni predložil morebitnih dokazov v zvezi s tem.

3. Tožnik je vložil revizijo (prej pritožbo), v kateri izrecno ne navaja, iz katerih zakonskih razlogov izpodbija prvostopenjsko sodbo. Zatrjuje, da je del dolga odpisan in je v zvezi s tem priložil obvestilo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije o odpisu prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 18. 2. 2003 (iz katerega izhaja, da se tožnikov dolg iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za obdobje 1. 12. 1991 – 31. 12. 1994 odpiše) ter odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada P. z dne 27. 6. 2002 (iz katere izhaja, da se tožniku odpiše dolg iz naslova dohodnine (konto 2000) s saldom na dan 15. 05. 2002 v znesku 1.350,00 SIT glavnice in 6.364,57 SIT obresti ter dolg iz naslova davka in drugih prispevkov od dohodkov iz dejavnosti (2020) s saldom na dan 15. 5. 2002 v znesku 122.644,00 SIT glavnice in 1.526.747,49 SIT obresti). Nadalje v reviziji pojasnjuje, da od Davčnega urada K. še ni prejel vračila preveč plačanega davka iz prvega leta obrtništva, kakor tudi okoliščine v zvezi z izgubo službe pri T. Navaja tudi, da njihova družina spada v kategorijo socialno ogroženih. Zato pričakuje humanost in socialno pravičnost do revnih in ubogih.

4. Tožena stranka odgovora na revizijo (prej pritožbo) ni vložila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1. 1. 2007 po določbah ZUS-1. Na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se do 1. 1. 2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za revizije. Ker obravnavana pritožba, ki je bila vložena pred uveljavitvijo ZUS-1, ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. ZUS-1 v 85. členu določa, da se revizija lahko vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je potekala sodna presoja v obravnavani revizijski zadevi.

8. Iz revizijskih navedb tožnika ne izhaja, da uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 in zmotno uporabo materialnega prava. Zatrjuje, da je del dolžnega zneska odplačan.

9. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katerega je svojo odločitev oprlo tudi prvostopenjsko sodišče in na katerega je Vrhovno sodišče glede na drugi odstavek 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da je tožnik ob izdaji sklepa upravnega organa prve stopnje dolgoval obveznosti, razvidne iz seznama zaostalih obveznosti z dne 12. 10. 2001. Pri tem revizijsko sodišče pripominja, da se v upravnem sporu presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe po pravnem in dejanskem stanju v času izdaje odločbe, s katero je odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi, kar je praviloma odločba upravnega organa prve stopnje. To je tudi v tem primeru.

10. Tožnik je šele z revizijo predložil dokumentacijo, iz katere izhaja, da mu je bil po vložitvi tožbe (dne 30. 4. 2002) na podlagi obvestila Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije o odpisu prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 18. 2. 2003 in na podlagi odločbe Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ptuj, št. 47312-10/2002-7-93-14/56 z dne 27. 6. 2002, delno odpisan dolg. Ker se tožnikove navedbe nanašajo na dejstva v zvezi z odpisom dolga, ki so nastala po vložitvi tožbe, torej gre za nova dejstva, s katerimi izpodbija dejansko stanje, kar z revizijo ni dovoljeno (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), s temi ugovori v tem revizijskem postopku ne more uspeti.

11. Navedbe tožnika, ki se nanašajo na dolg DU Kranj glede preveč plačanega davka, niso predmet tega upravnega spora, kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, zato se revizijsko sodišče do teh navedb ni posebej opredelilo, temveč se sklicuje na utemeljitve prvostopenjskega sodišča. Okoliščine v zvezi z izgubo službe ter o socialni ogroženosti tožnikove družine, na drugačno odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati, saj se ne nanašajo na zakonsko dovoljene revizijske razloge iz 85. člena ZUS-1, zato se Vrhovno sodišče tudi do teh navedb ni opredelilo.

12. Ker niso bili podani razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče zavrnilo neutemeljeno revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1.