Jedro

O oživitvi služnosti bi moral odločati upravni organ v denacionalizacijskem postopku. Omejitev, vpisana v B listu zemljiške knjige, ni služnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi. Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od toženca izstavitev listine, na podlagi katere se bo pri nepremičnini vl. št. xxx k.o. T. izvršila vknjižba predkupne pravice v korist G.P. in A.P. ter vknjižila omejitev, da lastnica in njeni zakoniti nasledniki na tem posestvu ne smejo izvrševati gostilniške, kavarniške in delikatesne obrti. Zavrnilo je zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov in odločilo, da mora tožnica tožencu povrniti njegove pravdne stroške v znesku 54.397,00 SIT. Ugotovilo je, da je pravna prednica toženca nepremičnino dobila vrnjeno v denacionalizacijskem postopku brez bremen. Pravici, ki jih zahteva tožnica, in ki temeljita na listini iz leta 1930, z denacionalizacijo nista oživeli. Predkupna pravica je prenehala, ker ni služnost, omejitev v zvezi z opravljanjem gostilniške, kavarniške in delikatesne obrti pa je zaradi poteka časa in spremembe namembnosti zgubila smisel in namen. Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je v zvezi z omejitvijo opravljanja obrti šlo za dogovor o stvarni služnosti. Po določbi 2. odstavka 33. člena Zakona o denacionalizaciji - ZDEN služnosti oživijo. Služnost je torej oživela po zakonu. Vprašanje povzročanja škode ni pomembno. Pomembno je le vprašanje vknjižbe služnosti v zemljiško knjigo. Sodišče je kršilo že citirano določbo ZDEN. Toženec je odgovoril na pritožbo in navedel, da ne gre za stvarno služnost, ampak le za omejitev. Premoženje je njegova pravna prednica dobila brez bremen. Predlaga zavrnitev pritožbe. Pritožba ni utemeljena. V obravnavani zadevi odločilna dejstva niso sporna, čeprav pritožba trdi, da se tožnik pritožuje tudi zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Vendar ne pove, v čem naj bi dejansko stanje ne bilo popolno ugotovljen. Sodišče prve stopnje tudi ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je treba tožbeni zahtevek zavrniti, čeprav pretežno iz drugih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje. Tožeča stranka se pritožuje zoper odločitev v celoti, medtem ko se razlogi pritožbe nanašajo na zavrnitev tistega dela zahtevka, ki zadeva izdajo listine za vknjižbo omejitve opravljanja določene obrti v nepremičnini, ki je bila vrnjena pravni prednici toženca. Razlogi pritožbe se na predkupno pravico ne nanašajo. Tožeča stranka še v pritožbi vztraja, da je v zvezi z omejitvijo opravljanja obrti šlo za dogovorjeno stvarno služnost, ki da je oživela po samem zakonu. Celo če bi tako res bilo, in bi šlo za stvarno služnost, tožeča stranka ne navaja pravno relevantnih dejstev, v zvezi s katerimi bi imela od tožene stranke pravico zahtevati listino. Tožeča stranka namreč proti toženi stranki ne izkazuje takega razmerja, ki bi ji dajal pravico zahtevati listino. V Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR je v 51. členu določeno, kako se ustanovi služnost: s pravnim poslom, z odločbo državnega organa ali s priposestvovanjem. V razmerju med tožečo in toženo stranko se nič takega ne zatrjuje, v zvezi s tem pa tudi podlage za izdajo listine ne more biti. Ugotovljeno je, da je pravna prednica toženca dobila v denacionalizacijskem postopku premoženje vrnjeno brez bremen. V sodbi sicer ni posebej ugotovljeno, vendar iz podatkov v spisu izhaja, da je tudi pravni prednik tožnice dobil v denacionalizacijskem postopku vrnjeno premoženje, v zvezi s katerim zatrjuje svojo služnostno pravico. Pravice, ki so se domnevno držale njemu vrnjene nepremičnine, torej omejitev v zvezi z opravljanjem obrti, bi lahko uveljavljal v postopku denacionalizacije svoje nepremičnine. O tem bi torej moral odločati upravni organ. 2. odstavek 33. člena ZDEN res govori o oživitvi služnosti, vendar se te določbe nanašajo na postopek denacionalizacije, niso pa samostojna podlaga za zahtevek tožeče stranke na način kot to tožeča stranka zahteva od tožene. O oživitvi služnosti bi torej moral odločati upravni organ. Ne glede na to pa po prepričanju pritožbenega sodišča nobena od omejitev, zatrjevanih v tožbenem zahtevku, ne predstavlja služnostne pravice. V zvezi s predkupno pravico je sodišče prve stopnje navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja in jih ni treba ponavljati. Dodaja le, da tožnica v tožbi navaja, da sta G.P. in A.P. umrla in je torej vknjižba predkupne pravice zanju brezpredmetna, ne da bi se bilo treba podrobneje ukvarjati z vprašanji, ki bi se v zvezi s tem lahko pojavila. Ko gre za omejitev v zvezi z opravljanjem določene dejavnosti, je treba ugotoviti, da iz zemjiškoknjižnih podatkov v spisu izhaja, da je bila v letu 1930 omejitev v zvezi z J.P. vpisana v B list, torej v lastninski list. Po določbah pravnih pravil, ki so tedaj veljala v zvezi z vpisom v zemljiške knjige, pa tudi po določbah pravnih pravil Zakona o notranji ureditvi, osnavljanju in popravljanju zemljiških knjig (Službene novine Kraljevine Jugoslavije z dne 1.julija 1930) se je v lastninskem listu navedla lastninska pravica in "one omejitve, ki jim je lastnik za svojo osebo podvržen glede svobodnega upravljanja imovine ali glede razpolaganja z zemljiškoknjižnim telesom ali njegovim delom" (paragraf 9/1). V tem listu so se poočitile tudi prepovedi obremenitve in odsvojitve, pa tudi tiste omejitve glede razpolaganja z zemljiškoknjižnim telesom ali njegovim delom, ki so bile predmet vpisa v bremenski list ter so se tikale vsakega lastnika. Stvarne pravice, s katerimi je bilo obremenjeno zemljišče, pa so se vpisovale v C list - bremenski list, prav tako pa omejitve v razpolaganju z zemljiškoknjižnim telesom ali njegovim delom, ki jim je bil podvržen vsak lastnik. V bremenski list so se vpisovale tudi prepovedi obremenitve in odsvojitve (paragraf 11). Podobno ureditev ima tudi Zakon o zemljiški knjigi (Ur. l. RS št. 33-1589/95) v čl. 52 in 53. Po povedanem je torej glede na vsebino vpisa mogoče omejitev razumeti samo tako, da je tej omejitvi podvržen le lastnik za svojo osebo. Sicer pa iz omenjenega vpisa niti ne izhaja, kdo more v zemljiški knjigi vpisano omejitev uveljavljati. Skratka: iz zemljiškoknjižnega vpisa niti ne izhaja, da je tožnica tista, ki lahko uveljavlja pravico, ki je tam zapisana. V bremenskem listu namreč zatrjevane omejitve niso bile vknjižene. Tako je torej odločitev sodišča prve stopnje pravilna, kajti tožeča stranka ni izkazala, da je njen tožbeni zahtevek proti tožeči stranki utemeljen. S tem je odgovorjeno na bistvene pritožbene trditve. Neutemeljeno pritožbo je bilo tako treba zavrniti in sodbo potrditi (člen 353 ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi, pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo (člen 155/1 ZPP).