12. 7. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 4. julija 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper:

– sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 393/2004 z dne 13. 1. 2005 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 300/2004 z dne 16. 12. 2004 in s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. K 115/2004 z dne 13. 12. 2004 in

– sklep Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 39/2005 z dne 22. 2. 2005 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. Ks 94/2005 z dne 10. 2. 2005

se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnica je bila s prvostopenjsko sodbo spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju umora po 2. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 127. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ) v zvezi s prvim odstavkom 26. člena KZ, kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju umora po prvem odstavku 127. člena KZ, ter kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 317. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 26. člena KZ. Sodišče ji je izreklo enotno kazen v višini tridesetih let zapora.

2.Pritožnica z ustavno pritožbo izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila zavrnjena zahteva pritožničinega zagovornika za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora. S slednjim je Okrožno sodišče ob izreku prvostopenjske sodbe po prvem odstavku 361. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) odredilo pripor zoper pritožnico iz razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP do pravnomočnosti sodbe oziroma do nastopa kazni (prva alineja izreka sklepa). Pritožnica z ustavno pritožbo izpodbija tudi sklep, s katerim je Višje sodišče zavrnilo pritožbo pritožničinega zagovornika zoper sklep, s katerim je zunajobravnavni senat pripor zoper pritožnico iz istega razloga podaljšal na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP (druga alineja izreka sklepa).

3.V ustavni pritožbi pritožnica zatrjuje kršitve 19., 20. in 22. člena Ustave. V zvezi z zatrjevanima kršitvama 19. in 20. člena Ustave navaja, da ustavni pogoji za pripor niso bili podani in da sodišča v izpodbijanih odločitvah niso ugotovila in utemeljila okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je pritožnica begosumna. Navedbe in sklepanja sodišč o pritožničinih poslovnih zvezah v tujini, o denarju in o počitniški hiši v tujini, naj bi bile zgolj posplošene in pavšalne ter naj kot take ne bi zadoščale za utemeljitev konkretnega obstoja pripornega razloga begosumnosti. Prav tako naj sodišča ne bi na logično sprejemljiv način utemeljila sorazmernosti posega za potek kazenskega postopka oziroma za varnost ljudi. Ker naj bi sodišča pripor iz razloga begosumnosti utemeljevala le z višino izrečene kazni, izpodbijane odločbe po mnenju pritožnice ne vsebujejo razlogov, ki jih za poseg v osebno svobodo zahteva Ustava. Zato naj bi bila podana kršitev 22. člena Ustave, saj so po mnenju pritožnice izpodbijane odločbe, ki ne upoštevajo vseh dejstev, odraz sodniške samovolje. Pritožnica Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavno pritožbo, ki se vodi pod opravilno številko št. Up-755/04, obravnava skupaj s to ustavno pritožbo, obe ustavni pritožbi pa naj Ustavno sodišče obravnava prednostno. Ustavnemu sodišču še predlaga, naj ob skupnem upoštevanju trajanja pripora v konkretni zadevi in ob dejstvu, da po prepričanju pritožnice prvostopenjska sodba ne bo nikoli postala pravnomočna, izpodbijane odločbe razveljavi in pritožnico izpusti na prostost.

B.

4.Z navajanjem okoliščin, ki naj bi kazale na to, da begosumnost pri pritožnici ni podana, ter z zatrjevanjem, da so sodišča napačno sklepala in napačno presodila obstoj ustavnih in zakonskih pogojev za pripor, pritožnica izpodbija pravilnost ugotovitve dejanskega stanja in pravno presojo sodišč. Ustavno sodišče je v svojih odločitvah o ustavnih pritožbah že večkrat poudarilo, da ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so z izpodbijanimi sodnimi odločbami kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato pritožnica zgolj z zatrjevanjem zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne pravne presoje sodišč ne more utemeljiti ustavne pritožbe.

5.Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Pojem "potrebno za potek kazenskega postopka" se nanaša tudi na zagotovitev obdolženčeve prisotnosti v kazenskem postopku, brez katere kazenskega postopka sploh ni mogoče izvesti. Pripor zaradi tako imenovanega razloga begosumnosti je mogoče odrediti le ob izpolnjenih pogojih, določenih v Ustavi in v zakonu. Po določbi 1. točke drugega odstavka 201. člena ZKP je dopustno odrediti pripor iz pripornega razloga begosumnosti, če se oseba skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali če so podane druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnila.

6.Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40) in v drugih odločitvah o pripornih zadevah opredelilo pogoje, pod katerimi je dopusten poseg v osebno svobodo posameznika. Že v odločbi št. Up-185/95 z dne 24. 10. 1996 (OdlUS V, 186) je sprejelo stališče, da mora sklepanje sodišča o obstoju begosumnosti temeljiti na konkretno izkazanih okoliščinah, na podlagi katerih je mogoče z veliko verjetnostjo sklepati na nevarnost bega. Med take okoliščine spadajo poleg teže kaznivega dejanja predvsem okoliščine, ki zadevajo značaj osebe, domicil, poklic, premoženje, družinske in vse druge vezi z domačim oziroma s tujim okoljem.

7.Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanih sklepov o odreditvi pripora (prva alineja izreka sklepa) in iz obrazložitve izpodbijanih sklepov o podaljšanju pripora (druga alineja izreka sklepa), so sodišča o priporu odločila v skladu z ustavnimi pogoji. Ugotovila so, katere so tiste konkretno izkazane okoliščine, na podlagi katerih so lahko z veliko verjetnostjo sklepala na pritožničino nevarnost bega. Sodišča kot odločilnih okoliščin, na podlagi katerih so sklepala na pritožničino nevarnost bega, niso upoštevala le teže očitanega kaznivega dejanja in dejstva, da je bila pritožnici izrečena najvišja možna kazen zapora ter s tem povezan strah pred njeno morebitno izvršitvijo. Sodišča so namreč izrecno navedla, da med konkretne okoliščine ne sodi sama teža kaznivega dejanja in z njo povezan strah pred zagroženo kaznijo, temveč, da je treba ti okoliščini presojati glede na osebne lastnosti pritožnice, njen domicil, družinske in premoženjske razmere ter vse druge vezi z domačim in s tujim okoljem. V zvezi s slednjimi pa so sodišča navedla, da ima pritožnica premoženje, ki ji omogoča večletno bivanje v tujini, da ima v Republiki Hrvaški počitniško hišico ter da ima pritožnica glede na svojo poslovno dejavnost številna znanstva na območju zahodne Evrope. Glede na tako ugotovljene okoliščine so sodišča sklepala, da lahko pritožnica v tujini ne le živi, temveč tudi vodi poslovanje svojega podjetja in brez težav vzdržuje stike s svojo družino, pri čemer na veliko verjetnost, da utegne pritožnica izkoristiti ugodne pogoje za bivanje v tujini, le še dodatno kaže izrečena ji prostostna kazen. Ugotovila in ocenila so tudi, da dejstva, da ima v Republiki Sloveniji družino, zaposlitev in premoženje, ob vseh prej opisanih okoliščinah ne morejo v zadostni meri kazati na to, da jo te okoliščine toliko vežejo na državo, da se ne bi hotela izogniti prestajanju tridesetletne kazni zapora. S takšno presojo, ki ji ni mogoče odreči razumnosti, in s takšnim tehtanjem so se sodišča opredelila do pogoja realne nevarnosti, da bi pritožnica pobegnila in se tako izognila nadaljnjemu kazenskemu postopku v Republiki Sloveniji in s tem morebitni izvršitvi prostostne kazni. Ob upoštevanju načela sorazmernosti so sodišča opravila tudi presojo neogibne potrebnosti pripora za potek kazenskega postopka. V zvezi s slednjim so navedla in ocenila, da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo v pritožničinem primeru sorazmeren z visoko stopnjo verjetnosti, da se utegne pritožnica z begom v tujino izogniti nadaljnjemu kazenskemu postopku in s tem tudi morebitni izvršitvi prostostne kazni. Sodišča so ocenila, da je za uporabo milejšega ukrepa potrebno zaupanje, ki pa ga pritožnica, glede na ugotovljene okoliščine, ne izkazuje. Glede na navedene okoliščine je po oceni Ustavnega sodišča iz izpodbijanih odločitev razvidno, da so sodišča ocenila, zakaj je pripor neogibno potreben za potek kazenskega postopka in zakaj ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. Takšnemu sklepanju sodišč o odreditvi in o podaljšanju pripora pa ni mogoče odreči razumne presoje.

8.Ker so sodišča pri odločitvi o odreditvi in o podaljšanju pripora presodila vse, kar je pomembno za odločitev o ustavno dopustnem posegu v osebno svobodo in so svoje odločitve obrazložila, niso ravnala v neskladju s prvim odstavkom 20. člena Ustave. Zato tudi niso kršila pritožničine pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.

9.Očitek pritožnice, da so izpodbijane sodne odločbe odraz sodniške samovolje, je neutemeljen. Oceno samovoljnosti, ki lahko pomeni kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, izreče Ustavno sodišče v primeru, ko sodišče svoje odločitve sploh ne utemelji ali je ne utemelji s pravnimi argumenti, zaradi česar je utemeljen sklep stranke, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijanim odločbam ni mogoče očitati. Kot je mogoče razbrati že iz prejšnjih točk obrazložitve tega sklepa, so sodišča v izpodbijanih odločbah navedla argumente za odločitev, svoje odločitve obrazložila in navedla bistvene pravne podlage za odločitev. Zgolj dejstvo, da se pritožnica ne strinja s stališči in s pravno presojo sodišč, pa ne zadošča za sklep o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave.

10.O ustavni pritožbi, ki se vodi pod opravilno št. Up-755/04, bo Ustavno sodišče odločilo posebej.

11.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

12.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer