Jedro

Izvedenec je lahko izhajal le iz podatkov, ki jih je imel na voljo, če pa bi tožnik želel podrobnejše izračune, bi moral predlagati dopolnitev mnenja oziroma izvedenčevo ustno pojasnilo na naroku. Tega pa ni storil, ampak je vztrajal pri postavitvi novega izvedenca, za kar pa ni bilo utemeljenega razloga.

Če je ugotovitev izvedenca cestnoprometne stroke nedvoumna v smislu, da so pri trčenju na telo oškodovanca delovale minimalne sile in do poškodb (na telesu oškodovanca) ni moglo priti, je moč odločiti tudi brez postavitve izvedenca medicinske stroke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 2.395 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka). V II. točki izreka je tožniku naložilo povračilo 279,12 EUR toženkinih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev vlaga tožnik pravočasno pritožbo, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Poudarja, da izvedensko mnenje izvedenca dr. A. A. ni narejeno v skladu s strokovnimi standardi izvedenstva za preiskavo prometnih nezgod. Priča B. B. je nedvoumno izpovedal, da pred trkom ni zaviral. Ni jasno, kje je izvedenec pridobil informacijo, da je moral povzročitelj pred trkom tudi malo zavirati. Izvedenec trdne dejanske podlage za tovrstno izumljanje dejanskega stanja ni imel. Hitrost je zgolj pavšalno ocenil na podlagi posnetka preizkusnega trka vozila Fiat Punto na "YouTube", pri čemer pa so pogoji na "crash" testih bistveno drugačni. Tovrstne izvedenčeve ugotovitve so neresne in neustrezne, saj je priča B. B. izpovedal o hitrosti svoje vožnje. Ocena izvedenca, da do premika avtobusa ni moglo priti, je laična. Iz fotografije kraja nezgode ni razvidno, ali je na cestni površini dejansko nastala sled prednje desne pnevmatike avtomobila zavarovanca toženke. Izvedenec svojega izvida ni podkrepil z nobenimi izračuni sil, ki so potrebne, da se avtobus v teh okoliščinah premakne. Najmanj kar bi moral narediti, je izračun sil oz. izračun spremembe gibalne količine avtomobila in avtobusa. Izvedenec zaključi, da do premika avtobusa ni moglo priti, ker je veliko težji od avtomobila. Pri tem pa zanemari vse druge okoliščine: hitrost, pospeševanje, kot trka, mesto trka, itd. Vsi drugi dokazi govorijo v prid trditvi, da so sile nastale. Nenazadnje jih priznava tudi izvedenec, ko v izvedenskem mnenju zapiše, da se je avtobus stresel oz. zanihal, dejanske količine teh sil pa ni izračunal. Njegova navedba, da sila ni mogla povzročiti tožnikove poškodbe, pa ni več v njegovi domeni, temveč v domeni medicinske stroke. Izvedenec ni naredil nobene analize poškodbe vozil in ni izračun intenzitete trka. Presegel je svoja pooblastila in se postavil na položaj sodnika. Sodišče prve stopnje neupravičeno ni ugodilo predlogu po postavitvi novega izvedenca za raziskavo prometnih nezgod, saj izvedenskega mnenja ni bilo mogoče ustrezno popraviti z dopolnitvijo ali z zaslišanjem izvedenca.

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor toženki, ki pa se nanjo ni odzvala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik zatrjuje, da je bil 9. 4. 2014 kot voznik avtobusa poškodovan v prometni nezgodi, v kateri mu je nastala premoženjska in nepremoženjska škoda. Zahteva plačilo odškodnine v skupnem znesku 2.395 EUR.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje prvine dejanskega stanja: - zavarovanec toženke je z osebnim vozilom Fiat Punto s sprednjim desnim in sredinskim delom trčil v levo polovico zadnjega dela stoječega in zavrtega avtobusa; - vzdolžni osi obeh vozil sta bili praktično povsem poravnani, prekrivanje obeh vozil pa je bilo v približni širini 1,2 metra; - vozilo Fiat Punto je trčilo v avtobus s hitrostjo okrog 45 km/h; - ob trčenju ni moglo priti do premika oziroma potisnjenja avtobusa naprej; - vozilo Fiat Punto je po trčenju odbilo za 10 do 15 cm od avtobusa nazaj in je v takem položaju obstalo.

7. Ugotovitve prvega sodišča so se odrazile v zaključku o neobstoju tehničnih pogojev za nastanek zatrjevanih poškodb, saj avtobusa ni potisnilo naprej. Trk je bil tako nizke intenzitete, da ni podana vzročna zveza med zatrjevano škodo zaradi telesne poškodbe in nedopustnim ravnanjem zavarovanca toženke.

8. Pritožbeno sodišče tem ugotovitvam v celoti pritrjuje, saj tudi pritožba ne uspe vzbuditi dvoma v njihovo pravilnost. Glavni pritožbeni očitek je, da izvedensko mnenje ni narejeno v skladu s strokovnimi standardi izvedenstva za preiskavo prometnih nezgod, ker izvedenec ni napravil potrebnih izračunov. Pri tem pa pritožba prezre, da udeleženca v prometni nesreči nista zaprosila za policijsko intervencijo, zato je imel izvedenec na razpolago manj objektivnih podatkov, kot so zapisniki, skica in ustrezne fotografije.

9. Neupravičen je pritožbeni očitek, da je izvedenec „izumljal dejansko stanje“, ker ni sledil pričanju B. B. o vožnji s hitrostjo čez 50 km/h. Izvedenec je upošteval pričino izpovedbo, poleg tega pa je opravil tudi primerjavo poškodb vozila Fiat Punto, nastalih v obravnavani nesreči, s poškodbami preizkusnega trka, narejenega z vozilom iste znamke in tipa pri hitrosti 64 km/h. Nikakor ne drži, da je izvedenec hitrost zgolj pavšalno ocenil na podlagi posnetka preizkusnega trka na YouTubu. Izvedenec je pojasnil, da je upošteval razlike v okoliščinah testnega trčenja in predmetne nesreče. Na podlagi prej izpostavljenih okoliščin je podal mnenje o trčni hitrosti okrog 45 km/h. Sodišče prve stopnje se je glede hitrosti vožnje zavarovanca toženke opredelilo v 13. točki obrazložitve. Sama metoda ocene hitrosti, ki je prepričljivo pojasnjena v prej navedeni točki, pritožbenemu sodišču ne vzbuja nikakršnega dvoma v njeno pravilnost. 10. Izvedenčeva ugotovitev, da ob trčenju ni moglo priti do premika/potisnjenja avtobusa naprej, nikakor ni laična. Izvedenec je upošteval vso predloženo listinsko gradivo, pa tudi podatek, pridobljen v tehnični službi LPP, da ima avtobus samodejno zavoro. Ko se ustavi na postaji in potniki vstopajo/izstopajo, so kolesa na zadnji osi zavrta. Upošteval je maso avtobusa (9.830 kg), ki je več kot 10-krat večja od mase osebnega vozila (Fiat Punto z maso 935 kg) ter na podlagi fotografij v prilogi A5 in A18, ki prikazujejo položaj vozil po trčenju, zaradi odsotnost značilne sledi drsenja, ki bi jo moralo napraviti blokirano kolo, sprejel za tožnika sporne zaključke.

11. Pritožnik s posplošenimi navedbami glede (ne)obstoja/zaznave sledi na fotografijah dvoma v pravilnost izvedenčevega mnenja ne uspe vzbuditi. V točki 3.5 je izvedenec podal jasno in prepričljivo analizo jakosti trčenja in sil, ki so delovale na tožnika. Nobene potrebe ni, da bi glede na podatke, ki jih je izvedenec imel na voljo, podal še podrobnejše pojasnilo v obliki izračunov sil, ki so ob trku delovale na tožnika. Izvedenec je lahko izhajal le iz podatkov, ki jih je imel na voljo, če pa bi tožnik želel podrobnejše izračune, bi moral predlagati dopolnitev mnenja oz. izvedenčevo ustno pojasnilo na naroku. Tega pa ni storil, ampak je vztrajal pri postavitvi novega izvedenca, za kar pa ni bilo utemeljenega razloga, kar je prvo sodišče v izpodbijani sodbi tudi ustrezno pojasnilo.

12. Sodna praksa je zavzela stališče, da najprej izvedenec cestnoprometne stroke izračuna sile, ki so pri trčenju delovale na telo oškodovanca, šele nato pa izvedenec medicinske stroke poda mnenje o tem, kakšne poškodbe so te sile lahko pustile na telesu oškodovanca. Če pa je ugotovitev izvedenca cestnoprometne stroke nedvoumna v smislu, da so na telo oškodovanca delovale minimalne sile in do poškodb ni moglo priti, je moč odločiti tudi brez postavitve izvedenca medicinske stroke1. 13. Nestrinjanje z izvedenskim mnenjem še ne pomeni, da je zaradi tega podan utemeljen dvom v pravilnost mnenja, ki bi v skladu s tretjim odstavkom 254. člena ZPP nalagal sodišču pridobitev novega izvedenskega mnenja. Če stranka oceni, da izvedensko mnenje ni ustrezno prepričljivo, ima možnost, da se nejasnosti z dodatnimi vprašanji razčistijo2. 14. Pritožba ne vzbuja dvoma v pravilnost izvedenskega mnenja in izvedenčevo strokovnost, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo, saj tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora – skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP – paziti po uradni dolžnosti, ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

1 Prim. II Cp 2371/2014. 2 Prim. VSRS sodba III Ips 5/2019 z dne 12. 4. 2019.