Jedro

Imetnik stanovanjske pravice na hišniškem stanovanju lahko uveljavlja pravico do izplačila nadomestila po 173. členu SZ-1 le za nakup drugega stanovanja, ki ga kupi po tem, ko je Stanovanjski zakon takšno pravico do nadomestila uredil.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 28. 7. 2005. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo (revidentovo) zahtevo za izdajo odločbe o pripadajočih sredstvih najemniku hišniškega (napačno: denacionaliziranega) stanovanja. Revident ni bil imetnik stanovanjske pravice na obravnavanem stanovanju, ampak je bil le uporabnik tega hišniškega stanovanja, poleg tega pa je že lastnik drugega primernega stanovanja, zato ni upravičen do pripadajočih sredstev po 173. in 175. členu Stanovanjskega zakona – SZ-1 (Ur. l. RS, št. 69/2003).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Navaja, da je revident zasedal hišniško stanovanje, ki mu je bilo dodeljeno z odločbo tam navedenega hišnega sveta z dne 13. 12. 1976. Iz odločbe izhaja, da gre za hišniško stanovanje, saj je v obrazložitvi odločbe izrecno navedeno, da je stanovanje namenjeno za hišnika in da se upoštevajo določila Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 18/74, v nadaljevanju ZSR/74), ki se nanašajo na hišniška stanovanja, ter da se v primeru prenehanja opravljanja hišniškega dela uporabljajo določbe glede odpovedi. Revident tako ni pridobil stanovanjske pravice, ampak le pravico do začasne uporabe stanovanja. Iz kupoprodajne pogodbe z dne 18. 6. 1992 pa je razvidno, da je lastnik drugega primernega stanovanja že od 30. 10. 1992, na katerem ima sicer prijavljeno stalno prebivališče od 16. 6. 2003. 3. Revident v reviziji, prej pritožbi, uveljavlja vse razloge po prvem odstavku 72. člena ZUS. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V dispozitivu odločbe o dodelitvi stanovanja z dne 13. 12. 1976 je napisano, da se mu dodeli stanovanjska pravica na hišniškem stanovanju. S sklenitvijo pogodbe na tipiziranem obrazcu so mu bile priznane vse pravice in obveznosti, kot so jih imeli imetniki stanovanjske pravice na drugih stanovanjih. Leta 1981 nesporno prenehal opravljati hišniška opravila, vendar je potem več kot desetletje nemoteno prebival v obravnavanem stanovanju, kar kaže na to, da je imel stanovanjsko pravico. Zato mu pripadajo zakonska nadomestila po 175. členu SZ-1. 4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo, prej pritožbo, predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba zoper izpodbijano sodbo obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 in zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je opravljena tudi sodna presoja utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavnem primeru je sporno, ali je revident kot nekdanji uporabnik hišniškega stanovanja upravičen do sredstev po 173. v zvezi s 175. členom SZ-1, pri čemer je treba odgovoriti na vprašanje, ali je bil imetnik stanovanjske pravice na hišniškem stanovanju in, če je ta odgovor pritrdilen, ali je upravičen do sredstev po 175. členu SZ-1, glede na to, da je že lastnik drugega stanovanja, v katerem tudi prebiva.

9. Glede na navedeno je v tem primeru ključna razlaga prehodnih določb SZ-1 iz podpoglavja XVIII.1 o urejanju razmerij v stanovanjih, odvzetih po predpisih o podržavljenju. V 173. člen SZ-1 so najprej podrobneje urejene pravice najemnikov, prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice, v denacionaliziranih stanovanjih v zvezi z nadomestnim odkupom. Najemnik takega stanovanja ima pravico bodisi do nakupa stanovanja, v katerem prebiva, če se lastnik s tem strinja, bodisi do nakupa drugega stanovanja ali gradnje hiše, v roku 5 let po uveljavitvi SZ-1 oziroma pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, če je bila ta kasneje izdana. V 174. členu SZ-1 pa je najemnikom takih stanovanj omogočeno, da pod določenimi pogoji zaprosijo za najem neprofitnega stanovanja. Po tretjem v zvezi petim odstavkom 173. členu SZ-1 so najemniki denacionaliziranih stanovanj upravičeni do določenega nadomestila, ki deloma krije stroške nakupa stanovanja oziroma gradnje hiše v primeru izvršitve te pravice, o čemer odloči ministrstvo, pristojno za stanovanjske zadeve, z izdajo odločbe. Podpoglavje zakona se zaključi z določbo 175. člena SZ-1, naslovljeno „najemnik hišniškega stanovanja“, v kateri je določeno, da gredo prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice na hišniških stanovanjih in prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice na stanovanjih, ki so bila pred uveljavitvijo zakona o denacionalizaciji z odločbo vrnjena prvotnim lastnikom, iste pravice kot najemnikom v denacionaliziranih stanovanjih.

10. Določbe iz podpoglavja XVIII.1 SZ-1 predstavljajo t.i. nadomestno privatizacijo, katere glavni namen je rešitev stanovanjskega problema posameznikov, ki niso mogli uveljavljati splošnih ugodnosti pri odkupu stanovanj v okviru privatizacije po predhodno veljavnem Stanovanjskem zakonu – SZ (Ur. l. RS, št. 18/91 in naslednji). Pri tem so kot glavni upravičenci mišljeni imetniki prejšnje stanovanjske pravice, ki so sedaj najemniki v denacionaliziranih stanovanjih, med drugim pa SZ-1 iste pravice kot takim najemnikom v 175. členu posebej daje tudi prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice na hišniških stanovanjih.

11. Nasprotno od prvostopnega sodišča in tožene stranke Vrhovno sodišče meni, da je revident bil imetnik stanovanjske pravice na hišniškem stanovanju, kar izhaja iz dispozitiva odločbe o dodelitvi stanovanja z dne 13. 12. 1976. V njem je napisano, da se mu dodeli stanovanjska pravica na hišniškem stanovanju. S sklenitvijo stanovanjske pogodbe za to stanovanje na tipiziranem obrazcu so mu bile priznane vse pravice in obveznosti, kot so jih imeli imetniki stanovanjske pravice na drugih stanovanjih. Torej ga je treba šteti za imetnika stanovanjske pravice na hišniškem stanovanju v smislu 175. člena ZSZ-1. Drugačna razlaga navedene določbe SZ-1 in revidentovih odločb in pogodbe za hišniško stanovanje bi pripeljala do tega, da upravičencev do pravic iz 173. člena SZ-1 za hišniška stanovanja ne bi bilo, kar pa bi bilo v nasprotju z namenom zakonodajalca pri oblikovanju določb 175. člena SZ-1. 12. Glede na navedeno bi bil torej revident upravičenec po 175. členu SZ-1, če bi bil ob vložitvi zahteve za sredstva po 175. v zvezi s 173. členom SZ-1 še imetnik stanovanjske pravice na hišniškem stanovanju in bi v njem v tem svojstvu še prebival. 13. Ker pa je revident sam navedel, da je leta 1992 kupil drugo stanovanje, kar izhaja tudi iz kupoprodajne pogodbe z dne 18. 6. 1992, ki jo je predložil sam, in se je v kupljeno stanovanje tudi preselil, saj ima na novem naslovu prijavljeno stalno prebivališče od 16. 6. 2003, torej ne prebiva več v hišniškem stanovanju, ni več imetnik pravice uporabe na hišniškem stanovanju. Zato tudi ni upravičen do sredstev po določbah 173. v zvezi s 175. členom SZ-1. 14. SZ-1 v sedmem odstavku 173. člena določa, da je treba izplačati nadomestilo iz tretjega odstavka istega člena v 6 mesecih od popolne zahteve za izplačilo, ki mora vsebovati tudi overjeno kupoprodajno pogodbo za stanovanje, ki se ga kupuje. To pomeni, da so do sredstev po 173. v zvezi s 175. členom SZ-1 upravičeni le tisti imetniki stanovanjske pravice na hišniškem stanovanju, ki so sklenili kupoprodajno pogodbo za nakup stanovanja, s katerim rešujejo svoj stanovanjski problem, neposredno pred vložitvijo zahteve za dodelitev sredstev, vsekakor pa po uveljavitvi zakona, ki jim tako pravico daje. V SZ-1 namreč ni določeno, da bi katera od za odločitev v tej zadevi pravno pomembnih določb veljala za tovrstna pravna razmerja za nazaj.

15. Ker je revident kupoprodajno pogodbo sklenil že pred uveljavitvijo SZ-1, ta pa nikjer ne določa, da se njegove določbe uporabljajo tudi za kupoprodajne pogodbe, sklenjene pred njegovo uveljavitvijo, je to po presoji Vrhovnega sodišča razlog, zaradi katerega je bilo treba revidentov zahtevek za dodelitev sredstev po 173. členu v zvezi s 175. členom SZ-1 zavrniti kot utemeljen.

16. Na drugačno odločitev sodišča ne more vplivati revidentova navedba, da je kupoprodajno pogodbo sklenil dne 18. 6. 1992, da pa je lastništvo, pridobljeno na podlagi te pogodbe, negotovo zaradi najetega kredita iz leta 1992, ki bo poplačan šele leta 2012, ter da kot lastnik še ni vpisan v zemljiško knjigo.

17. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.