Jedro

Izplačana sredstva brezplačne pravne pomoči se državi povrnejo, če upravičenec v postopku, v zvezi s katerim mu je bila odobrena brezplačna pravna pomoč, uspe in pridobi premoženje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je organ za brezplačno pravno pomoč odločil, da je tožnik dolžan povrniti Republiki Sloveniji 560,74 EUR izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči (BPP). V obrazložitvi navaja, da je bil tožnik na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. Bpp 1014/2009-7 z dne 21. 10. 2009 upravičen do brezplačne pravne pomoči v obliki oprostitve plačila stroškov sodnega izvedenca medicinske stroke s področja travmatologije v pravdnem postopku Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. I P 743/2007. V skladu z določbo 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 96/2004-UPB1) v zvezi z 28. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 23/2008) je dolžan upravičenec do BPP, ki je v postopku delno ali v celoti uspel ter je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodke, povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka. V navedeni pravdni zadevi je Okrajno sodišče v Mariboru dne 17. 5. 2010 izdalo sodbo, na podlagi katere sta toženi stranki A.A. in B.B. dolžni plačati tožniku kot upravičencu 1.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2007 dalje do plačila v 15 dneh pod izvršbo. Glede na določbo 48. člena ZBPP je zato upravičenec zaradi pridobitve premoženja dolžan povrniti stroške, izplačane iz naslova brezplačne pravne pomoči C.C., dr. med. na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. Bpp 1014/2009-10 z dne 17. 3. 2010, v višini 560,74 EUR.

Tožnik v laično napisani tožbi navaja, da je bil kot mladoleten brez razloga pretepen, da pa odvetnica, ki mu je bila dodeljena, ni bila sposobna predstaviti njegove resnice in je zato tožba na sodišču končala tako, da so krivci zmagali. Glede na to, da je za isto zadevo bil očetu poslan sklep za vračilo 1.200,00 EUR, sedaj pa je dobil še sklep za vračilo 560,00 EUR, bi dejansko odškodnina, ki bi jo prejel znašala manj kot 600,00 EUR, ostalo pa so sodni stroški. Prosi, da sodišče upošteva njegovo finančno stanje in stanje njegove šestčlanske družine, v kateri nihče ne dela, oče je invalidsko upokojen, tri sestre in tožnik pa se še šolajo, tako da niso sposobni plačati nastalih stroškov. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo samo pa ni posebej odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V zvezi z obravnavano problematiko je v 46. členu ZBPP določeno, da preide terjatev stranke – upravičenca do BPP proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka, ki jih je sodišče prisodilo v korist upravičencu z odločbo, s katero se je postopek pred njim končal, do višine stroškov izplačanih iz naslova BPP po tem zakonu na Republiko Slovenijo z dnem pravnomočnosti odločbe oziroma sklepa o stroških postopka (prvi odstavek). S prehodom terjatve na Republiko Slovenijo stopi Republika Slovenija v razmerju do nasprotne stranke v položaj stranke, upravičenca do BPP kot upravičenca. Predlog za izterjavo terjatev izvrši na predlog državnega pravobranilstva pristojni davčni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov. Pri tem se odločba, s katero sodišče razsodi o stroških, šteje za izvršilni naslov. V 48. členu ZBPP (na katerega se sklicuje tudi organ za brezplačno pravno pomoč) pa je določeno, da je upravičenec, če je v postopku delno ali v celoti uspel in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodke, dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona (prvi odstavek). Iz citiranih določb ZBPP izhaja, da preide terjatev upravičenca do BPP na državo (ki jo potem sama izterja) v primeru, če je upravičenec stroške BPP v sodnem postopku tudi uveljavljal in s svojim zahtevkom uspel. V obravnavanem primeru je bilo v zadevi, v zvezi s katero je tožnik dobil BPP, pravnomočno odločeno, da sta toženki dolžni tožniku plačati 1.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2007 do plačila, v presežku to je glede 3.300,00 EUR pa se je tožbeni zahtevek tožnika zavrnil. Odločeno je bilo tudi, da je tožnik dolžen povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 971,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (sodba Okrajnega sodišča v Mariboru, št. I P 743/2007-55 z dne 17. 5. 2010).

Glede na navedeno dejansko stanje zadeve torej ne pridejo v poštev določbe 46. člena ZBPP po katerih bi država vstopila namesto tožnika glede stroškov in jih izterjala sama, zato je organ za brezplačno pravno pomoč upravičeno uporabil določbe 48. člena ZBPP, po katerih je upravičenec, ki je v pravdi uspel in pridobil premoženje, državi dolžan povrniti znesek prejete BPP. Takšna odločitev je tudi v skladu z naravo in namenom BPP, ki je v tem, da se upravičencem, ki zaradi nezmožnosti plačila pravne pomoči, ne bi mogli vložiti tožbe oziroma drugih pravnih sredstev pred sodišči, to omogoči s pomočjo države v obliki BPP. Ko pa oziroma če s svojimi tožbenimi zahtevki v postopku pred sodišči uspejo in pridobijo sredstva, mora država plačani znesek BPP dobiti vrnjen, bodisi po 46. členu ZBPP (če so izpolnjeni pogoji za to, da država glede stroškov BPP vstopi namesto tožnika in jih izterja sama), bodisi po 48. členu ZBPP. V skladu z opisanim namenom ZBPP je, da se s strani države izplačana BPP državi povrne, če upravičenec v pravdi uspe in pridobi sredstva. Zato so tožbene navedbe, da ga je odvetnica, ki ji je bila zaupana brezplačna pravna pomoč, zastopala slabo in da tožnik zaradi tega ni v celoti uspel v pravdi, za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe nerelevantne. Kot neutemeljene pa je sodišče zavrnilo tudi navedbe v zvezi s slabim finančnim stanjem tožnika in njegove družine.

Upoštevaje vse navedeno je sodišče po ugotovitvi, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 in 62/2010).