Jedro

Sodišče prve stopnje ni odločilo o sprejemu obdolženčevega priznanja krivde na glavni obravnavi in priznanja ni sprejelo niti ga ni zavrnilo. Zato bi morala sodba vsebovati izrek o krivdi, odločbo o kazenski sankciji in druge odločbe, ki jih mora vsebovati izrek obsodilne sodbe, vse odločbe pa bi morale biti tudi ustrezno obrazložene.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodbi sodišča prve stopnje in višjega sodišča se razveljavita ter se zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obsojenega T. Z. spoznalo za krivega v točkah I/1., 2. in 3. izreka treh kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), v točkah I/4. 5. in 6. izreka treh kaznivih dejanj goljufije po petem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1, v točki II. izreka pet kaznivih dejanj poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, v točki III. izreka kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 in v točki IV. izreka kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1. Za kazniva dejanja v točkah I/1., 2. in 3. je prvostopenjsko sodišče obsojencu določilo za vsako kaznivo dejanje po štiri mesece zapora, za kaznivo dejanje v točki I/4., 5. in 6. za vsako kaznivo dejanje po dva meseca zapora, za kaznivo dejanje v točki II/1. kazen šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje v točki I/2. kazen osem mesecev zapora, za kaznivo dejanje v točki II/3. kazen pet mesecev zapora, za kaznivi dejanji v točkah II/4. in 5. za vsako po štiri mesece zapora, za kaznivo dejanje v točki III. kazen dva meseca zapora in za kaznivo dejanje v točki IV. kazen osem mesecev zapora. Nato je po pravilu o steku obsojencu izreklo enotno kazen štiri leta in štiri mesece zapora (53. člena KZ-1). Obsojencu je v enotno izrečeno kazen zapora vštelo čas pripora od 13. 1. 2013 do 3. 7. 2014 (prvi odstavek 56. člena KZ-1). Odločilo je še o premoženjskopravnih zahtevkih tako, da je obsojenec dolžan družbi K. d.o.o. plačati 3.992,26 EUR z obrestmi od 14. 11. 2013 dalje do plačila; družbi G. d.o.o. 3.003,00 EUR z obrestmi od 21. 11. 2013 dalje do plačila; A. P. 89,99 EUR z obrestmi od 1. 12. 2013 dalje do plačila; družbi E. d.o.o. 892,92 EUR z obrestmi od 1. 10. 2013 dalje do plačila, 324,83 EUR z obrestmi od 22. 10. 2013 dalje do plačila in 227,16 EUR z obrestmi od 30. 10. 2013 dalje do plačila; knjižnici R. 1.456,86 EUR z obrestmi od 19. 11. 2013 dalje do plačila in družbi M. d.d. 965,94 EUR. Oškodovance V. d.o.o., A. d.o.o. ter D. P. je na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem ko nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika bremenijo proračun.

2. Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da je obsojenec za del dejanj iz obtožnice krivdo priznal na glavni obravnavi 14. 7. 2014, za vsa preostala dejanja pa na glavni obravnavi 8. 9. 2014. Sodišče prve stopnje ni odločilo o sprejemu priznanja krivde, torej priznanja ni sprejelo. Pisna sodba prvostopenjskega sodišča bi zato morala vsebovati oceno izvedenih dokazov, ki potrjujejo, da je obsojenec storil očitana mu kazniva dejanja ter razloge, ki utemeljujejo obsojenčevo krivdo. Ker sodba o tem nima razlogov, čeprav je sodišče dokazni postopek vsaj delno izpeljalo, je obremenjena s kršitvijo iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbeno sodišče, ki je odločalo o obsojenčevi pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, je pritožbo zavrnilo z obrazložitvijo, da glede na sprejeto obsojenčevo priznanje krivde pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopusten (drugi odstavek 370. člena ZKP). Ker pa priznanje krivde ni bilo sprejeto, so takšni razlogi pritožbenega sodišča v nasprotju z zapisnikom o glavni obravnavi (protispisnost). Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, sodbi obeh sodišč razveljavi ter vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

3. O zahtevi za varstvo zakonitosti se je izjavil obsojenec T. Z. Pritrjuje razlogom, ki jih je navedla Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti ter se strinja z njenim predlogom.

B.

4. Vrhovna državna tožilka uveljavlja bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki ju utemeljuje z navajanji, da je sodišče prve stopnje v sodbi, s katero je obsojenca spoznalo za krivega, obrazložitev izreka o krivdi omejilo na ugotovitev, da je obsojenec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je priznanje tudi sprejel. Ker pa sodišče prve stopnje o obsojenčevem priznanju krivde dejansko ni odločilo, to pomeni, da priznanja ni sprejelo. Zato bi morala prvostopenjska sodba vsebovati oceno izvedenih dokazov, ki potrjujejo, da je obsojenec storil očitana mu kazniva dejanja, kakor tudi razloge, ki utemeljujejo njegovo krivdo. Ker obsojenčevo priznanje krivde ni bilo sprejeto, so tudi razlogi pritožbenega sodišča, da obsojenčeva pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede na določbo drugega odstavka 370. člena ZKP ni dovoljena, v nasprotju s podatki v spisu. Pritožbeno sodišče je namreč v nasprotju s podatki v spisu štelo, da je sodišče prve stopnje obsojenčevo priznanje krivde ocenilo in ga sprejelo. Ker priznanje krivde ni bilo sprejeto, so takšni razlogi v sodbi v nasprotju z zapisnikom o glavni obravnavi.

5. Če obtoženec med glavno obravnavo krivdo po obtožbi prizna (kar je primer v obravnavani zadevi), sodišče glede na določbo 330. člena ZKP odloči o priznanju danem na med glavno obravnavo ter z glavno obravnavo nadaljuje ob smiselni uporabi določb 285.c do 285.č člena ZKP. Zakon zavezuje senat oziroma predsednika senata, da presodi ali priznanje krivde sprejme ali zavrne. Priznanje sme sprejeti le, če so izpolnjeni vsi v prvem odstavku 285.c člena ZKP kumulativno predpisani pogoji, in sicer: (i) ugotovitev predsednika senata, da je obtoženec razumel naravo in posledice danega priznanja, (ii) da je bilo priznanje dano prostovoljno, (iii) da je priznanje jasno in popolno, (iv) ter da je podprto z drugimi dokazi, ki so v sodnem spisu. Po tej presoji predsednik senata s sklepom odloči, ali obsojenčevo priznanje sprejme ali zavrne, sklep pa zapiše v zapisnik. Sklep, da se priznanje krivde sprejme pomeni, da je sodišče o krivdi že presodilo, torej že izraža prepričanje sodišča, da je obtoženec kriv očitanega mu kaznivega dejanja, usmerja pa tudi nadaljnji tek postopka. V primeru namreč, da bi sodišče priznanje krivde sprejelo, bi skladno z 285.č členom ZKP sledil narok za izrek kazenske sankcije. Glede sodbe, s katero se obtoženec spozna za krivega, pa ZKP v šestem odstavku 285.č člena napotuje na smiselno uporabo določb XXII. poglavja istega zakona, razen glede obrazložitve izreka o krivdi, ki se omeji samo na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel. 6. V obravnavanem primeru obsojenec na predobravnavnem naroku 7. 4. 2014 krivde ni priznal (str. 448). Na glavni obravnavi 14. 7. 2014 je krivdo za del dejanj po obtožbi priznal (prepis zvočnega zapisa glavne obravnave na list. 548 spisa) in podal svoj zagovor glede preostalih kaznivih dejanj iz obtožnice. Iz zapisnika o glavni obravnavi in njenega zvočnega prepisa je razvidno, da sodišče o delnem priznanju krivde ni sprejelo nobene odločitve. Na glavni obravnavi 8. 9. 2014 (list. 554 spisa) je obsojenec priznal krivdo tudi za vsa ostala očitana mu kazniva dejanja. Tudi o tem priznanju krivde sodišče ni sprejelo nobene odločitve, postopek pa je nadaljevalo z dokaznim postopkom ter zaslišalo štiri priče (zapisnik o glavni obravnavi na list. od 555 do 557) ter odločilo, da zaradi obsojenčevega priznanja krivde ene od prič ne zasliši. Sodišče je nato dokazni postopek zaključilo ter po zaključnih besedah strank obsojencu izreklo sodbo. V pisni sodbi je glede dokazne ocene zgolj ugotovilo, da je obsojenec krivdo za kazniva dejanja priznal, pritožbeno sodišče, ki je odločalo o obsojenčevi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, pa je pritožbo zavrnilo in glede pritožbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ugotovilo, da glede na (sprejeto) obsojenčevo priznanje krivde ta pritožbeni razlog ni dopusten (drugi odstavek 370. člena ZKP).

7. V obravnavanem primeru glede na podatke spisa torej sodišče prve stopnje ni odločilo o sprejemu priznanja krivde in priznanja ni sprejelo niti ga ni zavrnilo. Zato vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno navaja, da bi morala sodba, ki jo je izreklo sodišče prve stopnje vsebovati izrek o krivdi, odločbo o kazenski sankciji in druge odločbe, ki jih mora vsebovati izrek obsodilne sodbe (359. člen ZKP), vse odločbe pa bi morale biti v pisno izdelani sodbi tudi ustrezno obrazložene. Ker sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje ocene izvedenih dokazov, ki potrjujejo, da je obsojenec storil očitana mu kazniva dejanja ter tudi ne razlogov, ki utemeljujejo njegovo krivdo, saj obrazložitev krivde vsebuje le ugotovitev, da je obsojenec krivdo pred sodiščem priznal in je sodišče priznanje sprejelo, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Zato je utemeljen očitek o bistvenih kršitvi določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Utemeljen je tudi nadaljnji očitek, da razlogi sodbe sodišča druge stopnje nasprotujejo podatkom v zapisniku o glavni obravnavi. Pritožbeno sodišče je namreč zapisalo, da skladno z določbo drugega odstavka 370. člena ZKP (na podlagi, katere se sodba izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde, ne sme izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja) obsojenčeva pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljena. Tako je v nasprotju s podatki v spisu štelo, da je sodišče prve stopnje obsojenčevo priznanje krivde ocenilo in sprejelo. Ker pa priznanje krivde ni bilo sprejeto so takšni razlogi v sodbi sodišča druge stopnje v nasprotju z zapisnikom o glavni obravnavi. Zato je tudi očitek o protispisnosti v razlogih sodbe sodišča druge stopnje utemeljen.

C.

9. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena. Zato je na podlagi 426. člena ZKP razveljavilo odločbi sodišča prve stopnje in višjega sodišča ter zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje.