Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

Sodba II Ips 300/2002

ECLI:SI:VSRS:2002:II.IPS.300.2002 Civilni oddelek

odgovornost za škodo od nevarne stvari objektivna odgovornost imetnika motornega vozila krivdna odgovornost prispevek oškodovanca pešec otrok povrnitev negmotne škode pravična denarna odškodnina telesne bolečine duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti strah duševne bolečine zaradi skaženosti
Vrhovno sodišče
13. marec 2002
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Zmotno je revizijsko stališče, da že sama starost osmih let izključuje prispevek otroka k nastanku prometne nesreče, ker od takega otroka ni mogoče pričakovati racionalnega ravnanja. Tudi osem let stari otroci so vsakodnevno na cesti, so kot pešci udeleženi v prometu in so poučeni o temeljnih pravilih obnašanja v prometu, torej o tem in zlasti tudi o tem, da se morajo pred prečkanjem ceste prepričati, ali lahko to varno storijo. Njihovo obnašanje v prometu je velikokrat racionalno, ne pa vedno, saj zaradi svoje starosti njihova pozornost in reakcije ne morejo biti enake kot pri odraslih ljudeh.

Kljub ugotovljeni objektivni odgovornosti in zaradi kršitve cestnoprometnih predpisov tudi krivdni odškodninski odgovornosti voznika pa ni mogoče prezreti odločilnega dejstva, da je bil začetni in zato tudi pomemben vzrok za nesrečo dejstvo, da se mladoletna tožnica ni prepričala, ali lahko na mestu, kjer ni bilo prehoda za pešce, varno prečka cesto, pač pa je nenadoma stopila na cestišče. Zato sodišču druge stopnje pri oceni njenega 20 % prispevka ni mogoče očitati zmotne uporabe materialnopravne določbe iz tretjega odstavka 177. člena ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Mladoletna prva tožnica se je poškodovala v prometni nesreči 12.5.1993 na Koroški cesti v Velenju, ko je v gosjem redu skupine treh otrok in odrasle osebe hodila po desni strani ceste, nato pa nenadoma skušala prečkati vozišče in jo je pri tem z avtomobilom zadel zavarovanec tožene stranke. Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi poteka prometne nesreče njen prispevek k nastanku škodnega dogodka ocenilo s 40 %. Odškodnino za nepremoženjsko škodo, nastalo zaradi odprtega poševnega preloma leve goleni, je odmerilo na skupno 4.000.000 SIT in nato toženi stranki naložilo, da mora plačati mladoletni prvi tožnici 2.400.000 SIT odškodnine, njen presežni tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev premoženjske škode drugemu tožniku in tretji tožnici ter odločilo o pravdnih stroških.

V prvem pritožbenem sojenju je sodišče druge stopnje ocenilo, da mladoletna tožnica ni prispevala k nastanku škodnega dogodka, da pa je odškodnina za njeno nepremoženjsko škodo pravilno odmerjena. Zato je njeni pritožbi delno ugodilo in sodbo prve stopnje spremenilo tako, da mora tožena stranka tej tožnici plačati 4.000.000 SIT odškodnine, v ostalem delu pa je njeno pritožbo in v celoti toženkino pritožbo zavrnilo.

Revizijsko sodišče je revizijama obeh pravdnih strank ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu (razen mladoletni tožnici prisojenih 500.000 SIT in razen odškodnine, prisojene njenima staršema) razveljavilo in zadevo v temu obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Sodišče druge stopnje je v drugem pritožbenem sojenju prispevek tožnice ocenilo v višini 20 %, ponovno potrdilo pravilnost odmerjene odškodnine in nato tožničini pritožbi delno ugodilo tako, da je v celoti povzelo spremenjeno sodbo prve stopnje, s katero je sedaj toženi stranki naloženo, da mora plačati tej tožnici 3.200.000 SIT odškodnine.

Tožnica v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje iz drugega pritožbenega sojenja uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo obeh sodb, da se njenemu tožbenemu zahtevku ugodi tudi za nadaljnjih 2.800.000 SIT. V začetku napačno povzema odločitev sodišča druge stopnje, da naj bi to delno ugodilo pritožbi tožene stranke, njeno pritožbo pa zavrnilo, napačno tudi povzema ali razume razloge pritožbenega sodišča v zvezi s kasneje izdano kazensko obsodilno sodbo proti zavarovancu tožene stranke in se glede nekaterih dejanskih okoliščin o poteku prometne nesreče sklicuje na razloge kazenske obsodilne sodbe. Tožnica predvsem poudarja, da je bila v času nesreče stara 8 let in da ji zato ni mogoče očitati nobenega prispevka k nastanku škodnega dogodka. Edini in izključni krivec je zavarovanec tožene stranke, ki je objektivno odgovoren in ki je tudi kršil cestnoprometne predpise. Napačni so razlogi sodišča druge stopnje, da je lahko manj pričakoval tožničino neracionalno ravnanje, ker je bila v skupini tudi odrasla oseba in je zato lahko sklepal, da je ta pazila na ravnanje tožnice. Ta odrasla oseba je držala za roko ostala dva otroka, vseh treh pa seveda ni mogla držati. Iz razlogov kazenske sodbe je mogoče razbrati, da so se na drugi strani ceste tudi nahajali otroci in da je skupina pešcev, v kateri je bila tožnica, zavarovancu tožene stranke kazala hrbet. Glede na to so napačni razlogi sodišča druge stopnje, da je voznik lahko manj pričakoval neracionalno tožničino ravnanje. V nadaljevanju revizija obširno povzema dejanske trditve o vseh oblikah nepremoženjske škode, poudarja tožničino mladost in zatrjuje, da je obseg njene škode tako velik, da je njen tožbeni zahtevek v celoti utemeljen.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP/77, ki ga je treba v tej pravdni zadevi še naprej uporabljati zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo pred uveljavitvijo novega zakona).

Revizija ni utemeljena.

V tej pravdni zadevi je revizijsko sodišče že v prvem revizijskem odločanju v sklepu II Ips 296/2000 jasno povedalo, zakaj pritožbeno sodišče v prvem pritožbenem odločanju ne bi smelo upoštevati kazenske obsodilne sodbe proti zavarovancu tožene stranke, saj je bila ta izdana kasneje kot sodba v tej pravdni zadevi. Sodišče druge stopnje je v sedaj izpodbijani sodbi na četrti strani navedlo še dodatne razloge za neupoštevanje kazenske obsodilne sodbe. Zato je zmotno tožničino drugačno povzemanje in razumevanje teh razlogov pritožbenega sodišča. Kasnejša izdaja kazenske sodbe je tudi razlog, da ni mogoče upoštevati tistih revizijskih trditev, ki poudarjajo dodatne dejanske okoliščine o samem poteku prometne nesreče. Gre predvsem za revizijsko poudarjeno okoliščino, da naj bi bili otroci na obeh straneh ceste, kar naj bi zavarovancu tožene stranke narekovalo še večjo previdnost oziroma zaradi česar ni bil upravičen pričakovati, da naj bi na mladoletno tožnico pazila odrasla oseba.

Ker zaradi izrecne prepovedi iz tretjega odstavka 385. člena ZPP/77 z revizijo ni mogoče uveljavljati zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, so v revizijskem postopku stranke in sodišče vezani na tiste odločilne dejanske ugotovitve, ki in kot so bile ugotovljene v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje. Glede samega poteka prometne nesreče sta sodišči ugotovili, da je zavarovanec tožene stranke skupino pešcev na desni strani ceste zagledal že na razdalji več kot 100 metrov, da so trije otroci in odrasla oseba hodili v gosjem redu, da je tožnica nato nenadoma skušala prečkati cesto in jo je voznik zadel s hitrostjo, ki je v trenutku trčenja znašala okoli 40 km na uro.

Ob taki dejanski podlagi o poteku prometne nesreče sta obe sodišči pravilno izhajali iz objektivne odgovornosti voznika motornega vozila v razmerju do pešca po 173. členu in prvem odstavku 174. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), prispevek mladoletne tožnice pa ocenjevali na podlagi tretjega odstavka 177. člena ZOR. Zmotno je revizijsko stališče, da že sama starost osmih let izključuje prispevek otroka k nastanku prometne nesreče, ker od takega otroka ni mogoče pričakovati racionalnega ravnanja. Tudi osem let stari otroci so vsakodnevno na cesti, so kot pešci udeleženi v prometu in so poučeni o temeljnih pravilih obnašanja v prometu, torej o tem in zlasti tudi o tem, da se morajo pred prečkanjem ceste prepričati, ali lahko to varno storijo. Njihovo obnašanje v prometu je velikokrat racionalno, ne pa vedno, saj zaradi svoje starosti njihova pozornost in reakcije ne morejo biti enake kot pri odraslih ljudeh. Prav zato so otroci s cestnoprometnimi pravili tudi posebej varovani.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da so dejanske ugotovitve o poteku obravnavane prometne nesreče utemeljevale tako oceno tožničinega prispevka, kot jo je določilo sodišče druge stopnje. Pri tem sicer ne pritrjuje razlogom, da naj bi voznik lahko utemeljeno pričakoval, da se zaradi prisotnosti odrasle osebe mladoletna tožnica ne bo neracionalno obnašala. Iz že pojasnjenih razlogov pri tem ne upošteva revizijske trditve, da so bili otroci na obeh straneh ceste, pač pa dejstvo, da je šlo za skupino treh otrok in ene odrasle osebe, ki so v gosjem redu hodili po desni strani ceste. Že samo ta situacija je vozniku narekovala večjo previdnost pri vožnji. Zato sta že sodišči prve in druge stopnje pravilno poudarili, da bi voznik moral skupino opozoriti z zvočnim signalom in hitrost vožnje zmanjšati tako, da bi glede na take posebne prometne razmere vozilo lahko pravočasno ustavil. Po ugotovitvah izvedenca bi to lahko storil, če bi v času, ko se je približal skupini pešcev, hitrost zmanjšal na 25 km na uro. Kljub ugotovljeni objektivni odgovornosti in zaradi kršitve cestnoprometnih predpisov tudi krivdni odškodninski odgovornosti voznika pa ni mogoče prezreti odločilnega dejstva, da je bil začetni in zato tudi pomemben vzrok za nesrečo dejstvo, da se mladoletna tožnica ni prepričala, ali lahko na mestu, kjer ni bilo prehoda za pešce, varno prečka cesto, pač pa je nenadoma stopila na cestišče. Zato sodišču druge stopnje pri oceni njenega 20 % prispevka ni mogoče očitati zmotne uporabe materialnopravne določbe iz tretjega odstavka 177. člena ZOR.

Pri preiskusu pravilne uporabe materialnega prava iz 200. in 203. člena ZOR je revizijsko sodišče upoštevalo tisto dejansko podlago o obsegu tožničine nepremoženjske škode, ki sta jo ugotovili sodišči druge in prve stopnje. Zaradi že omenjene prepovedi iz tretjega odstavka 385. člena ZPP/77 ni upoštevalo tistih revizijskih trditev, ki pomenijo nedovoljeno razširjanje dejanske podlage, zlasti trditev o telesnih bolečinah tudi v ledvenem predelu hrbtenice in s tem povezanimi zatrjevanimi omejitvami ter trditev o tem, da se tožnica ne bo mogla ukvarjati prav z nobeno športno aktivnostjo in da bo omejena pri izbiri bodočega poklica. Tožnica takih trditev v postopku na prvi stopnji ni uveljavljala.

V prometni nesreči 21.5.1993 je prišlo do poševnega preloma tožničine leve goleni, zaradi česar je bila tožnica dvakrat po šest dni v bolnici in dvakrat operirana. Levo nogo so ji zamavčili za 25 dni, kasneje je nosila 14 dni dokolenski mavec in nato morala še 10 dni povijati nogo z elastičnim povojem. Opornice je uporabljala pet mesecev, hodila je k fizioterapiji, na več kontrolnih pregledov, večkrat so jo rentgensko slikali, v obdobju od nesreče do novembra istega leta je izostala od šolskega pouka 120 ur. Trajne hude bolečine je trpela tri dni, občasne hude pet dni, trajne srednje 8 dni, občasne srednje 10 dni, trajne zmerne štiri tedne, občasne in pojemajoče zmerne pa nadaljnjih 6 tednov. Poleg tega še trpi in bo tudi v bodoče prestajala občasne telesne bolečine. Obe sodišči sta tožnici za to obliko škode od zahtevanih 2.500.000 SIT odmerili 1.000.000 SIT odškodnine.

Tožnica se je ob škodnem dogodku močno ustrašila, v času prvega in drugega hospitalnega zdravljenja pa je bila tudi znatno psihično prizadeta, kar je trajalo še približno tri tedne po prvem odpustu iz bolnice. Za to obliko škode sta obe sodišči tožnici od zahtevanih 500.000 SIT odmerili 250.000 SIT odškodnine.

Zaradi predhodne bolezni (desnostranske lahne omrtvičenosti telesa) je pred nesrečo znašala razlika v dolžini tožničinih nog 7 milimetrov. Poškodba je povzročila hitrejšo rast leve noge in je zato ta razlika v času izdelave izvedenskega mnenja pred pravdo znašala že 2 centimetra, v letu 1998 med pravdo pa je znašala 1,5 cm. Po oceni izvedenca ugotovljeno podaljšanje leve spodnje okončine predstavlja 15 % zmanjšanje tožničinih življenjskih aktivnosti. Tožnica je opustila igranje z žogo z drugimi otroci, opustila je vožnjo s kolesom, športni krožek in plesne vaje, ne zmore več hoje na daljšje razdalje, zato ne hodi več na športne dneve in se doma joče. Ker ne zmore več izvajati določenih aktivnosti, jo je sram pred drugimi otroki in se zadržuje doma. Zaradi ugotovljenih omejitev trpi duševne bolečine in jih bo trpela tudi v bodoče. Sodišči sta mladoletni tožnici za to obliko nepremoženjske škode odmerili odškodnino v višini 2.000.000 SIT, presežno zahtevanih 200.000 SIT pa zavrnili.

Tožnica trpi tudi duševne bolečine zaradi skaženosti, saj je povečana razlika med dolžino obeh nog povzročila, da je desnostransko šepanje večje kot je bilo pred nezgodo. Očitno je pri bosi hoji, večje pa je tudi pri uporabi vložkov za čevlje. Tožnica ima dolgo postoperativno brazgotino na levi nogi. Za prestane in bodoče duševne bolečine sta sodišči tožnici odmerili 750.000 SIT, ne pa vseh zahtevanih 800.000 SIT odškodnine.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta obe sodišči s tako odmero odškodnine za vsako od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode in za vso nepremoženjsko škodo skupaj odmerili pravično odškodnino, ki ustreza vsem kriterijem iz 200. in 203. člena ZOR. Obseg škode sta objektivizirali, upoštevali sta tudi vse tožničine individualne značilnosti, zlasti njeno mladost in predvideno trajanje bodočih telesnih in duševnih bolečin. Zato je revizijsko poudarjanje te okoliščine neutemeljeno. Revizijsko sodišče je opravilo tudi primerjavo prisojene odškodnine s prisojo v tistih odškodninskih zadevah, ki so primerljive z obravnavano. Ugotovilo je, da mladoletni tožnici prisojena odškodnina ne odstopa od siceršnje prisoje v podobnih zadevah.

Ker uveljavljani revizijski razlog ni utemeljen in ker v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP/77 tožničino neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia