2. 4. 2013

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki so jo vložili Darko Rajčič, Slavica Rajčič in Nela Rajčič, vsi Koper, ki jih zastopa Odvetniška družba Gabrič, o. p., d. o. o., Sežana, na seji 2. aprila 2013

sklenil:

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II DoR 590/2010 z dne 8. 12. 2011 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek pritožnikov za plačilo odškodnine za njihove duševne bolečine, ki jih trpijo zaradi posebno težke invalidnosti sina (oziroma brata tretje pritožnice) Milana Rajčiča, ter njihov zahtevek za povračilo materialne škode, ki so jo utrpeli v zvezi z njegovim zdravljenjem. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnikov in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je zavrnilo predlog pritožnikov za dopustitev revizije.

2.Pritožniki izpodbijajo sklep Vrhovnega sodišča o zavrnitvi njihovega predloga za dopustitev revizije. Zatrjujejo kršitev pravic iz 14., 21., 22., 23., 25. in 35. člena Ustave. Navajajo, da jim je bila z zavrnitvijo predloga za dopustitev revizije kršena pravica do enakega varstva pravic in pravica do enakosti pred zakonom. Menijo, da sodišča pri presoji, ali je pri Milanu Rajčiču podana posebno težka invalidnost, niso upoštevala vseh dejstev ter da popoškodbena epilepsija, ki je še napredovala, zagotovo sodi pod pravni standard posebno težke invalidnosti. Menijo, da njihov primer ni podoben primerom iz sodb, na katere se sklicujeta sodišči prve in druge stopnje, temveč od njih bistveno odstopa. Pritožniki zato menijo, da bi moralo Vrhovno sodišče njihovo revizijo dopustiti, ker na področju hude popoškodbene epilepsije, ki se še stopnjuje, sodna praksa še ni izoblikovana. Z izpodbijano odločitvijo naj bi tako Vrhovno sodišče pritožnikom neutemeljeno odvzelo pravico do pravnega sredstva in jim s tem kršilo pravico iz 25. člena Ustave. Menijo, da jim je s formalno presojo zadeve brez obrazložitve kršilo tudi pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Zatrjujejo, da je zaradi izpodbijane odločitve prizadeta njihova duševna celovitost in da so jim kršene pravice iz 35. člena Ustave. Navajajo, da se počutijo, kot da se celotno sodstvo norčuje iz njih, zaradi česar naj bi bilo prizadeto tudi njihovo dostojanstvo in kršena njihova pravica iz 21. člena Ustave.

B.

3.V primeru, da revizija ni dovoljena, Vrhovno sodišče dopusti revizijo (dopuščena revizija), če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – v nadaljevanju ZPP). Na podlagi navedene določbe ima Vrhovno sodišče pri odločanju o dopustitvi revizije (367.a člen ZPP) pristojnost in dolžnost, da samostojno, odgovorno in neodvisno presodi, kdaj so izpolnjeni pogoji za dopustitev revizije. Navedeno pooblastilo Vrhovnemu sodišču kot najvišjemu sodišču v državi (prvi odstavek 127. člena Ustave) omogoča, da izpolnjuje svoje naloge, med drugim tudi, da skrbi za enotno sodno prakso (prvi odstavek 109. člena Zakona o sodiščih, Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 96/09 in 33/11 – ZS) in s tem za zagotovitev enakosti pred zakonom.[1] Ustavno sodišče ni pristojno presojati, ali je odločitev Vrhovnega sodišča glede izpolnjenosti pogojev za dopustitev revizije zakonita, ampak v skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) odločitev sodišča preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Za obrazložitev sklepa, s katerim se predlog za dopustitev revizije zavrne, zadošča, da se Vrhovno sodišče splošno sklicuje na neobstoj pogojev iz 367.a člena ZPP (drugi odstavek 367.c člena ZPP). Ustavno sodišče je že v sklepu št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 zavrnilo očitke o protiustavnosti drugega odstavka 367.c člena ZPP. V njem je med drugim zapisalo, da odsotnost vsebinske obrazložitve takšnega sklepa strank ne izpostavlja protiustavni nevarnosti arbitrarnih posegov v njihove pravice oziroma pravne interese. Čeprav Vrhovno sodišče glede na navedeno v obrazložitvi sklepa o zavrnitvi predloga za dopustitev revizije ne utemelji stališč, na podlagi katerih sprejme odločitev, je Ustavno sodišče pristojno opraviti ustavnosodno presojo te odločitve; pri čemer se pri presoji opre na predlog za dopustitev revizije in navedbe v ustavni pritožbi.

5.Pritožniki zatrjujejo, da bi Vrhovno sodišče revizijo moralo dopustiti, ker naj na področju popoškodbene epilepsije, ki še napreduje, ne bi bilo sodne prakse o tem, ali gre za posebno težko invalidnost, ter da njihov primer ni podoben primerom iz sodb, na katere se sklicujeta sodišči prve in druge stopnje. Pritožniki s tem smiselno zatrjujejo, da je odločitev Vrhovnega sodišča o dopustitvi revizije očitno napačna in da krši njihovo pravico iz 22. člena Ustave. Vendar pritožniki svojih splošnih navedb ne utemeljijo in sodnih odločb ne priložijo. Ustavnemu sodišču tako zgolj z izraženim nestrinjanjem z odločitvijo Vrhovnega sodišča ne vzbujajo dvoma v to, da odločitev Vrhovnega sodišča ni očitno napačna in da ne temelji na stališču, ki bi bilo v neskladju s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino.

6.Ustavno sodišče je že večkrat zavzelo stališče (primerjaj na primer sklepa Ustavnega sodišča št. Up-11/94 z dne 15. 2. 1995, OdlUS IV, 140, in št. Up-204/01 z dne 5. 11. 2002, OdlUS XI, 296), da pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave več kot dvostopenjskega sojenja (tj. več kot pritožbe proti odločbi sodišča prve stopnje) ne zagotavlja. Pravica do revizije in s tem do tristopenjskega sodnega postopka pa s pravico do pravnega sredstva po 25. členu Ustave ni zajeta. Pritožniki so v obravnavanem postopku vložili pritožbo in o njej je Višje sodišče vsebinsko odločilo. S tem jim je bila pravica do pritožbe zagotovljena in jim zato pravica iz 25. člena Ustave ni bila kršena. Prav tako jim ni bila kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, saj so pritožniki zahtevek predložili sodišču in sodišče je v sporu meritorno odločilo. Vprašanje obrazložitve odločitve sodišča pa ni predmet varstva te ustavne pravice.

7.Pritožniki zatrjujejo, da izpodbijana odločitev krši tudi njihove pravice iz 21. in 35. člena Ustave, pri čemer pa ne zatrjujejo, da bi bilo kakšno stališče Vrhovnega sodišča v nasprotju s temi človekovimi pravicami. Zato Ustavno sodišče teh očitkov ni moglo niti preizkusiti.

8.Ustavno sodišče ne more samo iskati razlogov za utemeljenost ustavne pritožbe, ki bi morda lahko izhajali iz priloženih odločb ali listin. Dolžnost pritožnikov, še zlasti pa njihovih pooblaščencev, je, da navedejo ustavnopravno pomembne argumente in jih ustrezno utemeljijo. Takih argumentov pa v tej ustavni pritožbi ni.

9.Senat ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS.

C.

10.Senat je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Etelka Korpič − Horvat ter člana dr. Dunja Jadek Pensa in Jan Zobec. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Etelka Korpič – Horvat Predsednica senata

[1]Ustavno sodišče je več o vlogi Vrhovnega sodišča pri odločanju o dopustitvi revizije pojasnilo v sklepu št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 z dne 12. 5. 2011 (Uradni list RS, št. 43/11), 13. do 16. točka obrazložitve.