Jedro

Tožena stranka je pri izračunu višine pokojnine pravilno izhajala iz zakonsko določenega maksimalnega zneska pokojninske osnove. Dejanska izračunana pokojninska osnova je namreč bistveno presegala zakonski maksimum določen v drugem odstavku 36. člena ZPIZ-2. Tudi, če bi tožnik dokazal, da je bil izračun dejanske pokojninske osnove nepravilen, to na višino njegove pokojnine ne bi imelo nobenega vpliva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 16. 9. 2020 in št. ... z dne 5. 2. 2021. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 10. 6. 2021 in št. ... z dne 18. 8. 2021, ter da se toženi stranki naloži, da v roku 30 dni ponovno opravi izračun pokojninske osnove z upoštevanjem vseh plačnih prispevkov po podatkih, ki jih je posredoval tožnik ter opravi ponovni izračun dejanske pokojninske dobe. Nadalje je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov z zaslišanjem tožnika in prič ter s postavitvijo izvedenca finančne stroke. Tako odločitev je tožnik grajal na naroku v skladu z določbo 286.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1. Skliceval se je tudi na bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravica strank do sodelovanja v postopku je osrednja in najpomembnejša procesna pravica. Kršitev pravice do izjavljanja pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka. Tožniku je bila s tem, da ga sodišče ni zaslišalo niti ni zaslišalo prič, odvzeta možnost sodelovanja v postopku. Sodišče je tudi neutemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke, ki bi lahko potrdil pravilnost obsežnih izračunov, ki jih je napravil tožnik. Ugotovil bi tudi, da mora tožena stranka pri izračunih upoštevati tudi odločbo ustavnega sodišča glede plačanih prispevkov iz naslova vrednostnih papirjev. Tožnik se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi bilo ugotavljanje dejanske pokojninske osnove neekonomično in bi po nepotrebnem zavlačevalo postopek. Prav tako se ne strinja s trditvijo, da priče ne bi mogle vedeti za točen datum trajanja pravice tožnika ter da je samo uradna evidenca tista, ki jo sodišče šteje kot zanesljivo podlago. Ravno priče, ki jih je predlagal tožnik, bi lahko pojasnile, kako je bilo z zavarovanjem tožnika oziroma plačevanjem prispevkov za ZPIZ. Sodišče tudi ne more že vnaprej vedeti o čem bo priča izpovedala. Na napake v izračunih, ki jih opravi tožena stranka, pa je tudi že opozorilo Računsko sodišče RS. Glede zahteve za dokup sporne dobe, s katero naj bi tožnik priznal, da v času od 15. 10. 2016 do 20. 10. 2016 ni bil vključen v obvezno zavarovanje v Sloveniji pa tožnik navaja, da je bil sporna plačila pripravljen sam dodatno plačati, saj gre za minimalni znesek. Tožnik tako nikakor ni imel razloga, da bi se izogibal plačilu pokojninskega zavarovanja za 6 dni. Z neupoštevanjem spornega obdobja pa je oškodovan zaradi znižanja odmernega odstotka iz 73,65 % na 72,91 %. Za sporno obdobje niso bili plačani prispevki, in sicer zaradi napake prijavne službe ZZZS, ki opravlja prijavo tudi za ZPIZ. Sodišče dokazil, ki jih je predložil tožnik ni presojalo, temveč se je oprlo zgolj na dokazila tožene stranke. Tožnik meni, da je bil v spornem obdobju upravičen do nadomestila za brezposelnost. Vključen bi moral biti v obvezno zavarovanje, plačani pa bi morali biti tudi prispevki za pokojninsko zavarovanje.

Glede nepopolne ter zmotne uporabe dejanskega stanja pa tožnik navaja, da je sodišče upoštevalo enostransko tolmačenje 6. odstavka 37. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2, veljavnega do uveljavitve novele ZPIZ-2H3. Sodišče tako sploh ni podrobneje preučilo načina ugotavljanja in vrednotenja zavarovalne dobe po tem, ko je tožnik dopolnil pogoje za starostno pokojnino. Ob tem, ko je tožnik izpolnil pogoje za starostno pokojnino, je ostal vključen v zavarovanje še 6 let in 1 mesec, tožena stranka pa mu je priznala ugodnejše vrednotenje le za 2 leti in 6 mesecev. Ugodneje pa bi morala vrednotiti 3 leta in 0 mesecev. Prekinitev zavarovanja, na katero se sklicuje tožena stranka, nima podlage v zakonu. Prekinitev je nastala na podlagi napake prijavne službe tožene stranke. To pa je bil eden od ključnih elementov tožbe pred sodiščem prve stopnje, saj sodišče dokazov, ki jih je predložil tožnik, ni izvajalo. Tožena stranka je namreč skrajšanje dobe z ugodnejšim vrednotenjem za 6 mesecev utemeljila s prekinitvijo zavarovanja od 15. 10. 2016 do 20. 10. 2016. Sodišče pri svoji odločitvi tudi ni upoštevalo odločitve ustavnega sodišča glede upoštevanja plač, izplačanih v obliki vrednostnih papirjev v postopkih lastninskega preoblikovanja podjetij. Pokojninska osnova tako ni odmerjena pravilno in zakonito. Tožnik pa ima pravico do pravilno ugotovljene pokojninske osnove, in sicer na osnovi dejansko plačanih prispevkov. Tožniku so znane trenutne odločbe ustavnega sodišča, vendar pa meni, da so v konkretnem primeru razkoraki preveliki. Ob upoštevanju dejansko plačanih prispevkov pa je razkorak še večji in po mnenju tožnika ni več v mejah dopustnega. Tožnik bo dokazal, da je tožena stranka napačno izračunavala pokojninsko osnovo, ne samo za tožnika, ampak tudi za ostale prejemnike pokojnin, ki pa ne dosegajo najvišje pokojninske osnove. Razkorak med plačanimi prispevki in pokojnino, kadar se ta odmerja od najvišje pokojninske osnove, je po mnenju tožnika prevelik. Tožena stranka nasprotuje ponovnemu izračunu pokojninske osnove iz razloga, da se ne bi pokazale napake v načinu izračunavanja, kar bi lahko vplivalo na višino zneska izplačanih pokojnin v primerih, kjer zneski vplivajo na odmero pokojnine. Glede na stališče sodišča prve stopnje, da ni pomembno, kakšna je dejanska pokojninska osnova, saj je bila tožniku pokojnina odmerjena od najvišje pokojninske osnove pa tožnik navaja, da je takšno stališče napačno. Ob ponovnem ugotavljanju pokojninske osnove bi se izkazalo, da v pokojninski osnovi sploh niso bile upoštevane odločbe oziroma sodbe, ki se nanašajo na priznavanje plač izplačanih v obliki vrednostnih papirjev v postopkih lastninskega preoblikovanja podjetij. Trditev, da v tem primeru ni pomembna višina plačanih prispevkov predstavlja kršitev 30. člena ZPIZ-2, ki govori o pokojninski osnovi. Po mnenju tožnika pokojninski sistem dolgoročno ne bo mogel temeljiti samo na povečevanju pravic, ampak bo moral zagotoviti tudi ustrezno visoke prispevke v pokojninski sistem. V tej luči je dolžnost tožene stranke, da pravilno ugotovi pokojninsko osnovo ter tudi pokojninsko dobo, o čemer obstoji spor. Tudi o zahtevku tožnika glede mednarodne napotitve, se sodišče ni izreklo. Tožnik v nadaljevanju podaja še primerjavo po podatkih OECD, glede pokojnin in plačevanjem prispevkov. Razmerje med najnižjo in najvišjo pokojninsko osnovo v razmerju 1:4, po mnenju tožnika, ni več ustrezno.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka meni, da pritožba ni utemeljena. Glede navedb, ki se tičejo pokojninske osnove oziroma glede odmere od najvišje pokojninske osnove, tožena stranka navaja, da upoštevaje materialnopravno ureditev, ki je ustavno skladna, navedbe tožnika v tej smeri ne morejo biti pravno relevantne in upoštevne. Iz izračuna dejanske pokojninske osnove je razvidno, da gre za znesek, ki je višji od najvišje pokojninske osnove, kar pomeni, da zavzemanje tožnika za višji izračun pokojninske osnove, v nobenem primeru ne more vplivati na vprašanje pravilnosti in zakonitosti dokončne odločitve (tudi v „luči“ 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-14). Glede navedb o obdobju prekinitve v pokojninskem in invalidskem zavarovanju (6 dni) pa tožena stranka navaja, da že iz same vložene vloge za dokup izhaja, da v danem primeru ne gre za obstoj pokojninske dobe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika v celoti zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 5. 2. 2021, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 16. 9. 2020. Z navedeno odločbo je bilo odločeno, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 2.377,88 EUR na mesec od 14. 3. 2020 dalje.

7. Nadalje je sodišče presojalo tudi dokončno odločbo št. ..., št. dosjeja ... z dne 18. 8. 2021, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 10. 6. 2021. Z navedeno odločbo je bila tožniku ponovno odmerjena starostna pokojnina ter odločeno, da ima pravico do starostne pokojnine v znesku 2.728,58 EUR na mesec od 1. 1. 2021 dalje.

8. V zadevi je sporna odmera starostne pokojnine.

9. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)5 v prvem odstavku 30. člena določa, da se starostna pokojnina odmeri od pokojninske osnove, ki jo tvori mesečno povprečje osnov zavarovanca za posamezno leto zavarovanja, od katere so bili plačani prispevki za obvezno zavarovanje. Za izračun pokojninske osnove se upoštevajo osnove iz 1. odstavka 30. člena, zmanjšane za davke in prispevke, ki se plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji, iz katerihkoli zaporednih 24 let zavarovanja od 1. 1. 1970 naprej, ki so za zavarovanca najugodnejša. Povprečno stopnjo davkov in prispevkov iz tega odstavka določi in objavi minister, pristojen za finance. V nadaljnjih določbah v okviru III poglavja ZPIZ-2 pa je način izračuna pokojninske osnove še dodatno konkretiziran.

10. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje in kar izhaja tudi iz listinske dokumentacije v spisu in iz obrazložitve izpodbijanih odločb, je tožena stranka izračunala, da je za tožnika najugodnejši izračun na podlagi 24-letne pokojninske dobe, na podlagi plač oziroma osnov iz obdobja 1988 do 2011. V tem primeru znaša pokojninska osnova 9.758,93 EUR. Pri odmeri pokojnine pa je potrebno upoštevati tudi starost tožnika do dneva uveljavitve pravice starostne pokojnine. Tožnik je tedaj dopolnil 65 let in 6 mesecev starosti. Nadalje pa je potrebno upoštevati tudi dopolnjeno pokojninsko dobo. Kot je to ugotovila tožena stranka v predsodnem postopku je tožnik do dneva uveljavitve pravice do starostne pokojnine dopolnil 46 let in 1 mesec pokojninske dobe, od tega 40 let, 6 mesecev in 17 dni pokojninske dobe brez dokupa ter 5 let, 6 mesecev in 13 dni druge zavarovalne dobe. S tem so bili izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do starostne pokojnine. Tožena stranka je nato odmerila starostno pokojnino upoštevaje 37. člen ZPIZ-2, kjer je določeno, da se starostna pokojnina odmeri od pokojninske osnove v odstotku, odvisnem od dolžine pokojninske dobe. V času izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke je bilo določeno, da se za 15 let zavarovalne dobe starostna pokojnin odmeri v višini 26 % (moškemu) ali 29 % (ženski). Za vsako nadaljnje leto pokojninske dobe pa se prišteje 1,25 % brez zgornje omejitve na način, določen v 37. členu ZPIZ-2. Tožena stranka je izračunala, da bi v primeru, da se upošteva izračunana pokojninska osnova v znesku 9.758,93 EUR, z upoštevanjem 66,43 odmernega odstotka ter ob upoštevanju uskladitev na dan 14. 3. 2020 (datum priznanja pravice do starostne pokojnine) pokojnina znašala 6.690,30 EUR na mesec. Ker znesek presega zgornjo mejo, ki jo za pokojnine določa ZPIZ-2, je tožena stranka pravilno upoštevala 2. odstavek 36. člena ZPIZ-2, kjer je določeno, da se najvišja pokojninska osnova določi v višini štirikratnika najnižje pokojninske osnove.

11. Kot izhaja iz komentarja k navedenemu členu6 uvedba najnižje in najvišje pokojninske osnove v sistem pomeni neposredno realizacijo dveh temeljnih načel obveznega zavarovanja, uveljavljanega z ZPIZ-2 pa tudi v preteklih zakonskih ureditvah, v katerih sta ta instituta prav tako obstajala. To sta načeli vzajemnosti in solidarnosti, ki sta izrecno navedeni v 1. odstavku 2. člena. Njuna uresničitev omogoča razporejanje pokojnin po višini v odvisnosti od pravil, veljavnih za njihovo odmero in prerazporejanje sredstev, zbranih s prispevki in iz drugih virov v zakonsko določenih razmerjih. Z določitvijo najnižje in najvišje pokojninske osnove so vzpostavljene meje, v okviru katerih se lahko giblje višina pokojnin. Funkcija najvišje pokojninske osnove je omejevalna. Znižuje pokojnino, kakršno bi zagotavljala odmera od dejanske pokojninske osnove. Iz sklepa o najnižji in najvišji pokojninski osnovi in najnižji pokojnini7 izhaja, da je v spornem obdobju najvišja pokojninska osnova od 1. 1. 2020 dalje znašala 3.579,52 EUR. Tožena stranka je torej pri izračunu pravilno upoštevala navedeno osnovo, ne pa dejansko izračunane pokojninske osnove. Tožniku je bila tako pokojnina odmerjena v višini 66,43 % od najvišje pokojninske osnove, ki je znašala 3.579,52 EUR. Izračun tako pokaže, da je tožnikova starostna pokojnina na dan 14. 3. 2020 znašala 2.377,88 EUR na mesec.

12. Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje uveljavljal (enako izhaja tudi iz pritožbenih navedb), da dejansko izračunana pokojninska osnova v višini 9.758,93 EUR ni pravilna. Meni namreč, da bi moral biti ta znesek višji, kot pa izhaja iz izračuna, ki ga je napravila tožena stranka.

13. Kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje, je tožena stranka pri izračunu višine pokojnine pravilno izhajala iz zakonsko določenega maksimalnega zneska pokojninske osnove. Dejanska izračunana pokojninska osnova je namreč bistveno presegala zakonski maksimum določen v drugem odstavku 36. člena ZPIZ-2. Tudi, če bi tožnik dokazal, da je bil izračun dejanske pokojninske osnove nepravilen, to na višino njegove pokojnine ne bi imelo nobenega vpliva. Sodišče prve stopnje je v tem primeru utemeljeno zavrnilo izvedbo dokazov za ugotovitev višje dejanske pokojninske osnove. Kot to izhaja iz pravne literature ter sodne prakse8 gre za kršitev pravice do dokaza v primeru, kadar sodišče vnaprej zavrne dokaz ob bistvenem dejstvu, ki je bil jasno predlagan in ki bi, če bi uspel, lahko pomenil uspeh v sporu. Izvedba predlaganih dokazov, s katerimi hoče tožnik dokazovati, da je dejanska pokojninska osnova višja, kot pa jo je izračunala tožena stranka, na višino pokojnine iz zgoraj navedenih razlogov, ne bi imela nobenega vpliva. Izvedba dokazov ne bi pomenila uspeha v sporu. Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS9 izhaja, da tako upravni organ kot tudi sodišče imata določeno diskrecijo glede izvedbe dokazov (160. člen ZUP, 220. člen ZPP) in lahko zavrneta izvedbo dokaza, ki ne bi bil bistven za zadevo. Sodišče prve stopnje je izvedbo dokaza kot nebistvenega za rešitev sporne zadeve tudi ustrezno obrazložilo. V tem primeru torej ni prišlo do kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to v pritožbi uveljavlja tožnik.

14. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na samo zakonsko ureditev v zvezi z določitvijo najvišje pokojninske osnove, pa je pritožbeno sodišče stališče zavzelo že v več zadevah10. Poudarilo je, da določba 36. člena ZPIZ-2 še ni bila predmet ustavne presoje. Je pa že leta 2003 Ustavno sodišče RS11 obravnavalo bistveno enako ureditev odmere starostne pokojnine od najvišje pokojninske osnove. Tedaj je ocenilo, da 8. in 49. člen ZPIZ-1 nista bila v neskladju z Ustavo. Poudarilo je, da je pravica do socialne varnosti iz 50. člena Ustave, med katero je umeščena tudi pravica do pokojnine, z ustavo zagotovljena človekova pravica, ki se ne uresničuje neposredno po Ustavi. Pri pokojnini gre za pravico, ki je z 2. odstavkom 50. člena v zvezi s 15. členom Ustave prepuščena zakonodajni ureditvi. Pri presojanju zakonske ureditve pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je Ustavno sodišče RS tudi že večkrat izpostavilo, da ima zakonodajalec široko polje avtonomnega urejanja in da pravice iz tega zavarovanja niso odvisne le od prispevkov posameznika na podlagi dela, temveč tudi od načela vzajemnosti in solidarnosti. Namen socialnega zavarovanja namreč ni v zagotavljanju nadpovprečno visoke pokojnine, temveč takšnih prejemkov, ki zagotavljajo socialno varnost. Višina pokojnine se zato lahko določa tako, da se le v določeni meri zagotavlja kontinuiteta življenjskega standarda, ki ga je imel zavarovanec v aktivni dobi. Tudi po ustavni presoji 49. člena ZPIZ-1, ki je določal enako razmerje med najnižjo in najvišjo pokojninsko osnovo, je bilo ugotovljeno, da je razkorak med plačanimi prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in pokojnino, kadar se ta odmerja od najvišje pokojninske osnove velik, vendar še vedno v mejah dopustnega.

15. Glede pritožbenih navedb, da bi moralo biti tožniku priznano tudi sporno obdobje 6 dni pokojninske dobe, in sicer od 15. 10. 2016 do 20. 10. 2016, kar bi vplivalo tudi na odmerni odstotek, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz potrdila Zavoda RS za zaposlovanje št. ..., ... z dne 21. 10. 2016 (priloga A/35) izhaja, da je bil tožnik voden v evidenci brezposelnih oseb od 21. 10. 2016, ne pa od 15. 10. 2016. Tudi iz listinske dokumentacije, ki jo je predložil tožnik (A/36) je razvidno, da je bila za čas od 15. 10. 2016 podlaga za zavarovanje tožnika 048. Po navedeni podlagi se zavarujejo osebe s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki ne izpolnjujejo pogojev za zavarovanje po drugih podlagah in si same plačujejo prispevke za zdravstveno zavarovanje. Take osebe niso vključene v pokojninsko in invalidsko zavarovanje in torej za navedeno zavarovanje niso plačani prispevki. V tem primeru tožena stranka sporno obdobje utemeljeno ni štela v pokojninsko dobo, saj prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje niso bili plačani, kar med strankama niti ni sporno. Tožnik namreč uveljavlja, da naj bi prišlo do napake pri prijavni službi. V zvezi s tem pa pritožbeno sodišče poudarja, da je bila predmet presoje pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb tožene stranke. Te odločbe se niso nanašale na prijavo tožnika v zavarovanje. V tem postopku tožnik ne more uspešno uveljavljati ter dokazovati, da je prišlo do napake na strani tožene stranke oziroma prijavne službe. Prijavo v zavarovanje namreč za toženo stranko opravlja ZZZS. Za odločitev v sporni zadevi je ključno zgolj dejstvo, da za sporno obdobje niso bili plačani prispevki in da zato tega obdobja ni mogoče šteti tožniku v pokojninsko dobo. Kot je to poudarilo pritožbeno sodišče že v drugi zadevi, ki jo omenja tudi sodišče prve stopnje12, je obdobje, za katerega je zavarovanec upravičen do nadomestila za čas brezposelnosti (od tega nadomestila se tudi plačujejo prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje), tako obdobje, ki se šteje v pokojninsko dobo. Tožniku pa za sporno obdobje ni bila priznana pravica do denarnega nadomestila za brezposelnost, kar tožnik tudi sam priznava. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič. Tudi predlagane priče namreč za odločitev sodišča niso odločilne in predlagani dokazi tudi ne bi pripeljali do uspeha tožnika v sporu. Pristojnost za odločanje o priznanju pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ni v pristojnosti tožene stranke, temveč Zavoda RS za zaposlovanje.

16. Glede na navedeno so torej tudi s tem v zvezi neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi sodišče zagrešilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

17. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 139/2020. 4 Ur. l. RS, št. 2/2004. 5 Ur. l. RS, št. 96/2012. 6 Glej Veliki komentar Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, avtorjev M. Papež in ostali, Lexpera in GV Založba, Ljubljana 2021, str. 172. 7 Glej Ur. l. RS, št. 64/2020. 8 Glej Lojze Ude in ostali, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Uradni list, št. 2009, str. 297. 9 Glej Up-181/95 z dne 28. 5. 1998. 10 Glej Psp 16/2022 z dne 9. 3. 2022, Psp 429/2016 z dne 5. 1. 2017. 11 Odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-36/00 z dne 11. 12. 2003. 12 Glej Psp 111/2020 z dne 10. 6. 2020.