Jedro

Če se stranka brez upravičenega razloga ne udeleži naroka, mora trpeti morebitne škodljive posledice svoje odsotnosti z naroka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek, ker je štelo, da je tožeča stranka umaknila tožbo.

Zoper ta sklep se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP, in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je tožeča stranka upravičeno prosila za preložitev razpisanega naroka, sodišče prve stopnje pa njeni prošnji ni sledilo. Poleg tega je tudi ni obvestilo o svoji odločitvi o njeni prošnji. Ravnanje sodišča prve stopnje ni v skladu z določili ZPP in doslej uveljavljeno sodno prakso. V obravnavanem primeru je bil nedvomno izkazan obstoj upravičenih razlogov za preložitev naroka po 115. členu ZPP. Sodišče prve stopnje sploh ni obvestilo tožeče stranke o tem, da naroka ne bo preložilo. Tožeča stranka je pooblastila pooblaščenko 11.6.2009, ko ji je tudi izročila vabilo na narok 30.6.2009, kar se šteje, da je tožeča stranka izrazila željo, da jo pred sodiščem zastopa prav njena pooblaščenka. Pooblaščenka pa se zaradi že razpisanih dveh glavnih obravnav istega dne v istem času ni mogla udeležiti razpisanega naroka v tej zadevi. Svoji prošnji za preložitev naroka je priložila vabila na naroke v drugih zadevah, navedla pa je tudi, da tožeča stranka želi zastopanje njene pooblaščenke na naroku. To izhaja tudi iz sklenjenega pooblastilnega razmerja. Prošnja za preložitev naroka je bila toliko bolj utemeljena tudi zato, ker pooblaščenka v svoji odvetniški pisarni posluje sama. Tožeča stranka je pooblastila svojo pooblaščenko prav zaradi njenega strokovnega znanja, ne pa zato, da angažira za zastopanje na naroku morebitnega substituta. Stranke ne bi sklenile pooblastilnega razmerja s pooblaščenko, če bi želele, da jih v postopku zastopa drug pooblaščenec. V največji meri je potrebno upoštevati željo strank in njihov izbor, komu bodo zaupale zastopanje. Po dosedanji ustaljeni sodni praksi so sodišča večinoma preložila istočasno razpisane naroke, v nasprotnih primerih pa so obvestila stranke, da prošnjam za preložitev ne bo ugodeno. Tako je doslej vedno ravnalo tudi sodišče prve stopnje v različnih zadevah, pri čemer tožeča stranka navaja posamezne opravilne številke teh zadev. V konkretnem primeru je ravnanje sodišča prve stopnje tako očitno odstopalo od dosedanje ustaljene sodne prakse. Tako ravnanje pomeni kršitev enakopravnosti in enakega obravnavanja tožeče stranke, saj ji ni bila dana možnost, da bi bila ustrezno zastopana s pooblaščenko po svoji izbiri. Zato ni podana situacija iz 3. odstavka 282. člena ZPP. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je brez razumne pravne obrazložitve, zato jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno. Sodišče prve stopnje ni odločalo na temelju zakona, pač pa na podlagi drugih kriterijev, ki pri sojenju sploh ne bi smeli priti v poštev. V takšni situaciji je bila tožnica prikrajšana za pravico do vsebinskega dialoga s sodiščem. Tožeča stranka je bila ob takšnem položaju prikrajšana tudi v svoji pravici do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije.

Tožena stranka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče lahko preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi (1. odstavek 115. člena ZPP). Te razloge je treba strogo presojati, saj gre za izjemo. Eno temeljnih načel pravdnega postopka je namreč tudi načelo koncentracije in enotnosti glavne obravnave.

V obravnavani zadevi se je tožeča stranka v prošnji za preložitev naroka sklicevala na okoliščino, da je v času razpisanega naroka imela njena pooblaščenka razpisani obravnavi v dveh drugih zadevah in da je tožeča stranka želela, da jo na naroku zastopa njena pooblaščenka. Zasedenost pooblaščenke z drugimi naroki v istem času ni upravičen razlog za preložitev naroka, saj bi pooblaščenka tožeče stranke lahko pooblastila drugega odvetnika (substituta) za zastopanje na naroku (nobenega pomena nima okoliščina, da pooblaščenka tožeče stranke posluje v svoji odvetniški pisarni sama). Pooblaščenka tožeče stranke je v prošnji za preložitev naroka navedla, da tožeča stranka želi njeno navzočnost (zastopanje) na naroku, vendar pa ni trdila, da tožeča stranka nasprotuje substituciji oziroma pooblaščenka tožeče stranke ni trdila, da ji je tožeča stranka prepovedala prenesti pooblastilo za posamezna pravdna dejanja (kar je tudi zastopanje na naroku) na drugega odvetnika. Kaj takega ne izhaja niti iz predloženega pooblastila tožeče stranke (priloga A 1 – pooblastilo je bilo izdano pred vložitvijo tožbe 3.3.2008, ne pa 11.6.2009).

Glede na navedeno je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala upravičenih razlogov za preložitev naroka. Sodišče ni dolžno obvestiti pravdne stranke, kako je odločilo o njeni prošnji za preložitev naroka. Če stranka ne prejme obvestila sodišča o preložitvi, to pomeni, da bo sodišče narok opravilo. Če se stranka ne udeleži naroka mora trpeti morebitne škodljive posledice svoje odsotnosti z naroka. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu z določili ZPP, ko je opravilo narok. Tožeča stranka se pri tem ne more uspešno sklicevati na morebitno drugačno prakso posameznih sodnikov istega sodišča prve stopnje, da v takšnih primerih tudi ugodijo prošnjam strank za preložitev naroka oziroma jih obvestijo o svoji odločitvi, da narok ne bo preložen. Sodišče namreč ni vezano na strankin predlog za preložitev naroka. Odločitev o tem je v rokah sodišča. Tožeča stranka je bila pravilno vabljena narok (z vsemi opozorili, tudi po 282. členu ZPP) in je sodišče prve stopnje na podlagi 3. odstavka 282. člena ZPP pravilno štelo, da je tožeča stranka umaknila tožbo, saj na narok ni prišla nobena pravdna stranka. Pooblaščenka tožeče stranke je imela možnost pooblastiti substituta, zato s tem, ko sodišče ni sledilo prošnji tožeče stranke za preložitev naroka, niso bile kršene njene procesne pravice. Glede na povedano sodišču prve stopnje tudi ni moč očitati neutemeljenega odstopa od ustaljene sodne prakse ter arbitrarne oziroma samovoljne odločitve oziroma kršitve pravice tožeče stranke do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena in 1. odstavek 366. člena ZPP). Tožeča stranka mora sama trpeti svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (1. odstavek 154. člena in 1. odstavek 165. člena ZPP).