21. 5. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 25. aprila 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 114/2001 z dne 24. 1. 2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Kp 161/2000 z dne 28. 2. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

S prvostopenjsko sodbo je bil pritožnik spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju KZ).

Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo treh mesecev zapora v preizkusni dobi treh let. Višje sodišče je pritožbi okrožne državne tožilke (v nadaljevanju tožilka) ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je pritožniku izreklo kazen treh mesecev zapora in stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo šestih mesecev. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti pritožnikovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo procesnega in materialnega prava ter kršitve 22. člena Ustave (enako varstvo pravic), 25. člena Ustave (pravica do pravnega sredstva) in smiselno tretje alineje 29. člena Ustave (izvajanje dokazov v korist obdolženca). Pritožnik meni, da se Višje sodišče v sodbi zgolj z zavrnitvijo, da so te neutemeljene, ni zadostno opredelilo do njegovih navedb v odgovoru na pritožbo tožilke in da sodba ni obrazložena. Sledilo naj bi le navedbam in predlogom, ki jih je v pritožbi navedla državna tožilka. Takšna odločitev naj bi bila arbitrarna in naj bi pomenila kršitev 22. in 25. člena Ustave. Pravica do pritožbe naj bi mu bila kršena tudi zato, ker zoper odločitev Višjega sodišča v konkretnem primeru pritožba ni dopustna. Pritožnik smiselno zatrjuje kršitev tretje alineje 29. člena Ustave. Navaja, da mu je Višje sodišče na seji izreklo strožjo kazensko sankcijo, ne da bi mu omogočilo zadostno možnost obrambe. Pravica do obrambe bi bila pritožniku po njegovem mnenju zagotovljena le v primeru, če bi bila zadeva vrnjena v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču. Le v ponovljenem postopku bi, kot navaja, lahko predlagal izvedbo dokazov v svojo korist. Temu naj bi zgolj z možnostjo, da je odgovoril na pritožbo državnega tožilca, ne bilo zadoščeno.

Pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijane sodbe odpravi.

B.

Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da izpodbija sodbo Vrhovnega in Višjega sodišča. Njegove navedbe pa se izrecno nanašajo le na sodbo Višjega sodišča. Glede na to, da se je o pritožnikovih očitkih, ki jih pritožnik uveljavlja v ustavni pritožbi, izreklo tudi Vrhovno sodišče, je Ustavno sodišče štelo, da sta predmet presoje v tem postopku obe izpodbijani sodbi.

Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v kazenskem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic, nesprejemljivem pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno (tako Ustavno sodišče že v sklepu št. Up-103/97 z dne 26. 2. 1998, OdlUS VII, 118). V presojo o obstoju zatrjevanih kršitev zakona se torej Ustavno sodišče spusti le, če bi šlo lahko hkrati tudi za kršitev človekove pravice.

Iz jamstva enakega varstva pravic (22. člen Ustave) izhaja med drugim zahteva, da so odločbe, s katerimi je pristojni organ odločil o posameznikovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, obrazložene. Zoper take odločbe Ustava zagotavlja pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave), to jamstvo pa je lahko učinkovito le, če je odločba v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten (ne pavšalen, abstrakten, splošen) način, da je mogoča presoja njene pravne pravilnosti. Če je obrazložitev pomanjkljiva, so lahko pravna sredstva le navidezna. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je zato določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru. Kriterije v zvezi s tem je Ustavno sodišče postavilo že v odločbah št. U-I-98/91 z dne 10. 12. 1992 (OdlUS I, 101) in št. Up-7/98 z dne 23. 9. 1998 (OdlUS VII, 233). Nanje se sklicuje tudi v tej zadevi.

Iz obrazložitve sodbe Višjega sodišča izhaja, da se je ob presoji utemeljenosti navedb v pritožbi tožilke in s tem v odločitvi o izreku za pritožnika sicer strožje, a zakonsko dopustne sankcije, opredelilo tudi do navedb, ki jih je podal v odgovoru na pritožbo okrožne državne tožilke in jih ocenilo kot neutemeljene. Ker je sodba Višjega sodišča po presoji Ustavnega sodišča obrazložena v skladu z zgoraj navedenimi kriteriji, za kršitev 22. in 25. člena Ustave očitno ne gre.

Neutemeljen je tudi nadaljnji pritožnikov očitek o kršitvi 25. člena Ustave, ki naj bi bila v tem, da zoper spremenjeno drugostopenjsko sodbo ni imel možnosti vložiti pritožbo.

Pritožnik je imel v kontradiktornem postopku na prvi stopnji tako glede ugotavljanja dejanskega stanja kot glede uveljavljanja ugovorov pravne narave enaka orožja kot nasprotna stranka (tožilec). Po izdani sodbi je imel enako kot nasprotna stranka pravico vložiti pritožbo, s čimer mu je bila zagotovljena pravica iz 25. člena Ustave. Četudi v konkretni zadevi ni imel "pravnega interesa" za vložitev pravnega sredstva oziroma se ni pritožil, je svoja stališča do pritožbenih navedb lahko v celoti uveljavljal v odgovoru na pritožbo tožilke in v zahtevi za varstvo zakonitosti. To pomeni, da je moralo instančno sodišče v postopku po vloženem pravnem sredstvu obravnavati (in odločiti) o njegovem odgovoru zoper vloženo pritožbo tožilke po enakih kriterijih kot o zahtevku stranke, ki je pravno sredstvo vložila. Kot je bilo navedeno v prejšnji točki obrazložitve, je drugostopenjsko sodišče to tudi storilo. Pravica do pravnega sredstva zoper sodbo Višjega sodišča in s tem do tristopenjskega sodnega postopka ni zajeta s pravico do pravnega sredstva po 25. členu Ustave. Ta več od dvostopenjskega sojenja (tj. več od pritožbe zoper odločbo sodišča prve stopnje) ne zagotavlja.

Primeri, v katerih je zakonodajalec v kazenskem postopku zoper sodbo sodišča druge stopnje dopustil pritožbo na Vrhovno sodišče, so izrecno določeni v 398. členu Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - ZKP). Med njimi pritožnikovega primera ni.

Pravica do izvajanja dokazov v korist obdolženca naj bi bila pritožniku kršena zato, ker mu je Višje sodišče izreklo strožjo kazensko sankcijo, pri čemer mu naj ne bi bila dana zadostna možnost obrambe. S tem smiselno utemeljuje kršitev pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca iz tretje alineje 29. člena Ustave.

Za kršitev te pravice očitno ne gre. Iz obrazložitve sodbe Višjega sodišča izhaja, da je bila pritožniku izrečena strožja kazenska sankcija zgolj na podlagi drugačne presoje že obstoječih okoliščin. To je stvar dokazne ocene, v katero Ustavno sodišče v skladu s stališčem iz 4. točke obrazložitve tega sklepa poseže le, če bi jo bilo mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno. Za tak primer ne gre. Višje sodišče svoje odločitve o izreku strožje kazenske sankcije ni oprlo na okoliščine, glede katerih se pritožnik ne bi imel možnost izjaviti tako v postopku pred prvostopenjskim sodiščem kot v odgovoru na tožilčevo pritožbo in o njih zavzeti stališča.

Ker zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin očitno niso podane, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk.

Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča.

Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer