Jedro

Kot sta ugotovili sodišči druge in prve stopnje, je tožnik kot pooblaščena strokovno usposobljena uradna oseba ravnal hudo neprevidno in nepremišljeno, saj je na sredi ceste skušal zaustaviti kar dve vozili hkrati, za kar pa ni izbral niti najbolj ustreznega kraja, niti najbolj ustreznega načina. Njegovo ravnanje tudi ni bilo povsem v skladu z določbami 273. in 278. člena v času škodnega dogodka veljavnih Pravil za opravljanje pooblastil pooblaščenih uradnih oseb organov za notranje zadeve, Uradni list SRS, št. 44/88 - v nadaljevanju pravila. Ob upoštevanju omenjenih pravil bi se moral tožnik kot pooblaščena uradna oseba pri dajanju znakov na cesti postaviti tako, da bi ga lahko opazili vsi udeleženci v prometu, znake, ki so bili namenjeni določenemu udeležencu v prometu, pa bi moral dajati na tak način, da bi bilo mogoče nedvomno sklepati, na katerega udeleženca se nanašajo (3. odstavek 273.člena pravil). S svojim delom ne bi smel ovirati prometa (1. odstavek 278.člena pravil), posebno pozoren bi moral biti tudi na ravnanje voznika in na gibanje vozila (2. odstavek 278.člena pravil), za zaustavitev vozila pa bi moral izbrati tudi primerno mesto (3. odstavek 278.člena pravil). Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje pa izhaja, da vseh navedenih pravil tožnik ni spoštoval. Zato je materialnopravno pravilna odločitev, da je tudi sam soprispeval k temu, da je do nastanka škode prišlo in da znaša njegov prispevek 20 %.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da ji mora tožena stranka plačati 337.587,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 1994 dalje do plačila in ji povrniti 59.133,00 SIT stroškov postopka.

Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki poleg zneskov, ki so ji bili prisojeni s sodbo sodišča prve stopnje, še znesek 106.679,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.4.1994 dalje do plačila, iz naslova stroškov prvostopnega postopka pa še 19.083,00 SIT. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, glede pritožbenih stroškov pa odločilo, da jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v znesku 10.400,00 SIT.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ugotovitev sodišča, da je tudi tožnik kriv za to, da je do nezgode in nastanka škode prišlo, ni točna, če pa bi tožnik že bil kriv, pa bi njegov prispevek lahko znašal največ 10%. Tožnik je vozilo zavarovanca tožene stranke ustavljal v ugodnih vremenskih razmerah. Zavarovanec tožene stranke je imel vse pogoje za varno zaustavitev vozila. Vozila ni uspel zaustaviti zato, ker je bil "zaseden" z dekletom, ki je sedelo poleg njega in zato, ker med vožnjo ni nosil očal. Odločitev sodišča, da znaša soprispevek tožnika 20%, zato ni sprejemljiva. Tožbenemu zahtevku bi moralo biti v celoti ugodeno, tožena stranka pa bi morala biti obsojena tudi na povrnitev stroškov postopka z zamudnimi obrestmi. Reviziji naj se ugodi tako, da bo tožeči stranki prisojenih tudi neutemeljeno zavrnjenih 20 % zahtevane odškodnine.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP) Revizija ni utemeljena.

Revizijske trditve, da je do prometne nezgode in nastanka škode prišlo zato, ker je bil zavarovanec tožene stranke preveč "zaseden" z dekletom, ki je sedelo poleg njega in ker med vožnjo ni nosil očal, v ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje nimajo podlage in predstavljajo v revizijskem postopku nedovoljeno izpodbijanje v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP).

Ob upoštevanju v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev, na katera je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385.člena ZPP), je tudi po presoji revizijskega sodišča pravno pravilna odločitev, da je tožnik soprispeval k temu, da je do škodnega dogodka in nastanka škode prišlo in da znaša njegov prispevek 20 %. Kot sta ugotovili sodišči druge in prve stopnje, je namreč tožnik kot pooblaščena strokovno usposobljena uradna oseba ravnal hudo neprevidno in nepremišljeno, saj je na sredi ceste skušal zaustaviti kar dve vozili hkrati, za kar pa ni izbral niti najbolj ustreznega kraja, niti najbolj ustreznega načina. Njegovo ravnanje tudi ni bilo povsem v skladu z določbami 273. in 278. člena v času škodnega dogodka veljavnih Pravil za opravljanje pooblastil pooblaščenih uradnih oseb organov za notranje zadeve, Uradni list SRS, št. 44/88 - v nadaljevanju pravila. Ob upoštevanju omenjenih pravil bi se moral tožnik kot pooblaščena uradna oseba pri dajanju znakov na cesti postaviti tako, da bi ga lahko opazili vsi udeleženci v prometu, znake, ki so bili namenjeni določenemu udeležencu v prometu, pa bi moral dajati na tak način, da bi bilo mogoče nedvomno sklepati, na katerega udeleženca se nanašajo (3. odstavek 273.člena pravil). S svojim delom ne bi smel ovirati prometa (1. odstavek 278.člena pravil), posebno pozoren bi moral biti tudi na ravnanje voznika in na gibanje vozila (2. odstavek 278.člena pravil), za zaustavitev vozila pa bi moral izbrati tudi primerno mesto (3. odstavek 278.člena pravil). Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje pa izhaja, da vseh navedenih pravil tožnik ni spoštoval. Zato je materialnopravno pravilna odločitev, da je tudi sam soprispeval k temu, da je do nastanka škode prišlo in da znaša njegov prispevek 20%.

Tožnik v reviziji tudi zatrjuje, da odločitev o stroških postopka ni pravilna. V tem delu pa revizijski preizkus ni bil mogoč, saj stroškovni del izreka izpodbijane sodbe ne predstavlja sklepa iz 1. odstavka 400. člena ZPP.

Po povedanem se je izkazalo, da revizija tožeče stranke ni utemeljena. Ker je revizijsko sodišče ob preizkusu po uradni dolžnosti ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje tudi kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP nista zagrešili, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).