Jedro

Prvi odstavek 24. člena ZVPot določa generalno klavzulo o tem, kaj se šteje za nepošten pogodbeni pogoj, tretji odstavek omenjenega člena pa primeroma določa, kaj se zlasti šteje za nepošten pogodbeni pogoj.

Glede trditve, da gre v danem primeru pri plačilu stroškov opomina oziroma spornem strošku upravljanja s terjatvami za dva povsem ločena instituta in posledično za spoštovanje 27.a člena ZVPot, sodišče pripominja naslednje: Strošek izvensodne poravnave oziroma morebitnega vlaganja elektronskih izvršb (kar naj bi strošek upravljanja s terjatvami po navedbah tožeče stranke predstavljal), je samostojen strošek izvensodnega postopka oziroma postopka sodne izterjave, kolikor do takega postopka sploh pride. Zaračunavanje stroška, ki dejansko še ni nastal in ki se ga zato zaračunava še v okviru opomina, predstavlja nedovoljen poskus izigravanja določbe 27.a člena ZVPot. Zato ga v tej fazi postopka lahko opredelimo zgolj kot strošek opomina.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Tržna inšpektorica Tržnega inšpektorata RS, Območne enote Ljubljana, je po uradni dolžnosti izdala odločbo št. 0610-541/2011-6-30029 z dne 27. 7. 2011, s katero je gospodarski družbi A. d.o.o. do odprave pomanjkljivosti prepovedala sklepanje pogodb s potrošniki, katerih sestavni del je tudi cenik, na katerem se nahaja strošek upravljanja s terjatvami. V izreku odločbe je tudi navedla, da slednje odreja iz razloga, ker pri poslovanju s potrošniki v omenjenih pogodbah gospodarska družba uporablja nepošten pogodbeni pogoj. Po njem kot strošek upravljanja s terjatvami potrošnikom, ki so zamudil s plačilom rednih mesečnih obveznosti, zaračuna 2,00 EUR poleg stroškov opomina, ki ga omenjena družba zaračunava potrošnikom na podlagi cenika gospodarske družbe, ki predstavlja sestavni del pogodbenih pogojev. Pri tem pojasnjuje, da se strošek opomina zaračuna v višini zamudnih obresti na dolgovani znesek, vendar največ do zneska dejanskih stroškov izdelave in pošiljanja opominov v višini 1,83 EUR, stroški upravljanja s terjatvami za naročnike, ki so potrošniki, pa znašajo 2,00 EUR. Pri tem je na ceniku navedeno, da je strošek upravljanja s terjatvami nadomestilo A. d.o.o. za stroške upravljanja s terjatvami oziroma tveganji zaradi izpada plačila v pogodbeno dogovorjenem roku in ga A. d.o.o. obračuna ob vsaki aktivnosti, ki je namenjena doseganju poplačila zapadlih, a še ne plačanih terjatev. S tem je od potrošnika zahtevala plačilo nesorazmerno visokega nadomestila v primeru, ko ta ne izpolni svojih pogodbenih obveznosti. S tako oblikovanim enostransko določenim pogojem, je postavila pogodbeni pogoj, ki lahko povzroči, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika in kot taka nepoštena do njega. V obrazložitvi se sklicuje na Zakon o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju ZVPNPP) in Zakon o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot). Pojasnjuje, da je bilo v inšpekcijskem pregledu ugotovljeno, da je strošek upravljanja s terjatvami strošek, ki ga A. d.o.o. zaračunava svojim uporabnikom v primeru obstoja zapadlih oziroma še ne plačanih obveznosti. Strošek upravljanja je bil objavljen na spletni strani tožeče stranke. V nadaljevanju inšpekcijskega postopka je bilo ugotovljeno, da se potrošniku v primeru zamude s plačilom istočasno pošlje pisni opomin po pošti in opomin preko poslanega SMS, kot opozorilo o neporavnanih zapadlih obveznostih. Opomin se kreira na 23. dan v mesecu, na podlagi podatkov o neplačnikih, zbranih 21. dne v mesecu. Obresti in stroški upravljanja s terjatvami se potrošniku zaračunajo v vsakem primeru, ko zamudi s plačilom. Potrošnik, ki zamuja s plačilom, tako prejme v roku enega tedna po zapadlosti računa opomin, pri naslednjem rednem izstavljenem računu pa tožeča stranka zaračuna tudi strošek upravljanja s terjatvami. Po mnenju tržne inšpektorice gre v konkretnem primeru za obid zakona, to je ravnanje, s katerimi se formalno zakon sicer ne krši, v resnici pa se poskuša doseči ravno to, kar želi ZVPot z drugim odstavkom 27.a člena preseči. Strošek upravljanja s terjatvami se ne more zaračunavati kot posebna postavka, saj bi le-ta morala biti že vključena v strošek opomina. Tožeča stranka je enostransko določila pogodbeni pogoj, ki je bistven za pogodbeno razmerje. Tako je povzročila znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Uporaba nepoštenega pogodbenega pogoja v razmerju do potrošnikov predstavlja kršitev 23. člena ZVPot, ki podjetjem prepoveduje postavljanje pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnika. Zato je na podlagi določil prve alinee prvega odstavka 72. člena ZVPot gospodarski družbi A. d.o.o. potrebno prepovedati uporabo omenjenega nepoštenega pogodbenega pogoja do odprave pomanjkljivosti oziroma odprave takšnega pogodbenega določila, ki šteje za nepoštenega.

2. Ministrstvo za gospodarstvo je s svojo odločbo št. 0211-93/2011-2-VB z dne 4. 10. 2011 pritožbo tožeče stranke najprej zavrnilo, nato pa zgoraj citirano odločbo inšpektorice Tržnega inšpektorata, odpravilo. V nadaljevanju je odločilo tako, da je gospodarski družbi A. d.o.o. prepovedalo zaračunavanje stroškov upravljanja s terjatvami, ki jih poleg stroškov opomina zaračunava potrošnikom, ki so zamudili s plačilom rednih mesečnih obveznosti, ker tako zaračunavanje predstavlja poslovno prakso, ki je agresivna in kot taka nepoštena. V izreku odločbe je še ugotovilo, da stroškov pritožbenega postopka ni bilo. Ugotavlja, da je bistveno za odločitev v obravnavani zadevi vprašanje, ali uvedba nove postavke, to je stroškov upravljanja s terjatvami zaradi nepravočasnega plačila obveznosti po naročniški pogodbi, predstavlja nepošten pogodbeni pogoj oziroma, ali je uvedba take postavke ustrezna in zakonita. V zvezi s slednjim pritožbeni organ nima pomislekov glede presoje prvostopnega organa, da sprememba v ceniku predstavlja dejansko spremembo pogodbenih pogojev. Pri tem se sklicuje na 22. člen ZVPot. Opozarja na pogodbeni pogoj po prvem odstavku 24. člena ZVPot. Pritožnica je z uvedbo nove postavke v ceniku enostransko določila pogodbeni pogoj, ki je bistven za pogodbeno razmerje, s čimer je v škodo potrošnika povzročila znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznosti strank. Zaradi uvedbe nove postavke, se od potrošnikov zahteva nesorazmerno visoko nadomestilo v primeru, ko potrošnik ne izpolni svojih pogodbenih obveznosti. Pritožbeni organ ne more upoštevati sklicevanja pritožnice na povprečni znesek računa, danega njenim naročnikom v določenem obdobju. Ukrep prvostopnega organa se namreč nanaša predvsem in zgolj na tista pogodbena razmerja, ki jih ima pritožnica s potrošniki in ne na razmerja, ki jih ima z drugimi naročniki. Poleg tega pritožnica naročnikom, ki niso potrošniki, zaračunava tudi višji znesek za upravljanje s terjatvami in sicer 5,00 EUR, tako da tudi iz tega razloga ni mogoče enačiti vseh naročnikov pri izračunu odstotka, ki ga glede na znesek računa, predstavlja sporna postavka. Pritožbeni organ se tudi v celoti strinja s prvostopnim organom, da gre v obravnavani zadevi dejansko za pritožničin poskus obida zakonske obveznosti iz drugega odstavka 27.a člena ZVPot. Omenjeno zakonsko določilo je namreč potrebno razlagati restriktivno, v smislu varstva potrošnikov. To pa pomeni, da potrošnikom zagotavlja pravice tudi v primeru njihove zamude plačila. Takšna omejitev bi bila nesmiselna, če bi omogočala podjetjem, da potrošnikom za zamudo plačila zaračunavajo stroške, ki jih zgolj drugače poimenujejo, njihov namen pa je praktično enak. Določila ZVPot je treba razlagati strožje v primerjavi s splošnimi določilo obligacijskega prava ravno iz razloga, ker je potrošnik šibkejša stranka v primerjavi z drugimi udeleženci obligacijskih razmerij. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) dopušča višjo obrestno mero, če je predpisana s posebnim zakonom. ZVPot pa v prvem odstavku 27.a člena jasno določa, da se v primeru zamude pri plačilu s strani potrošnika ne sme dogovoriti o uporabi višjih zamudnih obrestih, kot jih določa OZ. Pogodbeni pogoji, ki so nepošteni do potrošnika, so na podlagi 23. člena ZVPot nični po samem zakonu. Ker se nadalje vsebina odločbe ne nanaša na ugotovitev ničnosti, pritožbeni organ zavrača tudi vse navedbe v zvezi s slednjim. Na odločitev v obravnavani zadevi prav tako ne more imeti vpliva pritožničino sklicevanje na določbe Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom). Glede na to, da pritožnica vstopa tudi v pogodbena razmerja s potrošniki, kot uporabniki njenih storitev, se ne more izogniti svoji obveznosti upoštevanja določb ZVPot. Bistvo obravnavane zadeve je, da pritožnica zaračunava potrošnikom stroške za zamudo pri plačilu, do katerih glede na določbe ZVPot ni upravičena. Zato je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrniti.

3. Ne glede na omenjeno pa pritožbeni organ ocenjuje, da je potrebno na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja v obravnavani zadevi uporabiti drugačen ukrep, kot izhaja iz izpodbijane odločbe. Ena izmed pomembnejših okoliščin, ki jih je pritožbeni organ upošteval pri odločitvi je dejstvo, da je pritožnica spremenila način zaračunavanja zaradi zamude pri plačilu tudi potrošnikom, ki so že predhodno sklenili naročniško pogodbo, in ne le tistim, ki so morebiti sklenili pogodbo šele po uvedbi spremembe. Pritožbeni organ zato ocenjuje, da izvršitev ukrepa, ki ga je izrekel prvostopni organ z izpodbijano odločbo, ne more v celoti vzpostaviti zakonitega stanja. Izpodbijana odločba namreč nalaga prepoved sklepanja pogodb s potrošniki, vendar pa z ničemer ne uredi vprašanja statusa že sklenjenih pogodb. V nadaljevanju se sklicuje na 4. člen ZVPNPP. Glede na to, da je tožnica zgolj v ceniku dodala novo postavko, ni pa nikjer posebej pojasnila, da bo ta postavka potrošnikom zaračunana poleg stroškov opomina, je po oceni pritožbenega organa podana velika verjetnost, da se potrošniki v trenutku spremembe niso dejansko zavedali posledic, ki jih ta prinaša. Niso bili namreč nedvoumno seznanjeni s tem, da bodo morali poleg stroškov opomina plačati še stroške upravljanja s terjatvami. Tako se niso mogli zavedati, da bo z uvedbo nove postavke praktično precej višje nadomestilo zaradi zamudne pri plačilu, kot pred njeno uvedbo. Tožeča stranka je s svojim ravnanjem izkrivljala ekonomsko obnašanje potrošnikov, ki jim je bilo namenjeno. V nadaljevanju pojasnjuje 8. člen ZVPNPP oziroma njegov 3. člen. Ugotavlja, da ni dvoma, da je pritožnica močnejša udeleženka na trgu in kot taka v premoči v razmerju do potrošnikov. Dejstvo, da potrošnikom, ki so ji zaupali in z njo stopili v pogodbeno razmerje, v primeru zamude plačila zaračunava storitev, ki je ne bi smela, pa se nedvomno kaže kot njeno izkoriščanje premoči v razmerju do potrošnika. Pritožnica je morala vedeti, da potrošnikom ne bi smela za zamudo pri plačilu zaračunati stroškov, ki niso v skladu z določili ZVPot, pa je kljub temu objavila spremembo cenika in uvedla novo nezakonito postavko. Potrošniki torej niso imeli možnosti, da uvedbo postavke svobodno izberejo. Gre torej za dejanje agresivne poslovne prakse. Ni torej dvoma o izpolnjenih pogojih za izdajo odločbe iz drugega odstavka 12. člena ZVPNPP.

4. Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo organa druge stopnje. Ne strinja z mnenjem tožene stranke, da predstavlja strošek upravljanja s terjatvami obid zakona, ter da skuša tožeča stranka s svojim ravnanjem doseči ravno to, kar poizkuša ZVPot v drugem odstavku 27.a člena ZVPot preprečiti. Pri tem se sklicuje na 278. člen OZ. Meni, da ne obstoji podlaga za ugotovitev, da sta strošek upravljanja s terjatvami in strošek opomina povezana oziroma nadomestljiva. Z opominom se potrošnika opomni, da je v zamudi in se ga ponovno pozove k plačilu, kar je A. d.o.o. dolžan storiti v skladu z drugim odstavkom 94. člena ZEKom. Drugi odstavek 27.a člena ZVPot opredeljuje, da strošek opomina ne sme presegati dejanskih stroškov izdelave in pošiljanja opomina. Potrebno je ugotoviti, ali se strošek upravljanja s terjatvami kakorkoli pokriva s stroškom izdelave in pošiljanja opomina. Po mnenju tožeče stranke omenjenih dveh stroškov ne gre enačiti, saj strošek opomina po 27.a členu ZVPot obsega izdelavo in pošiljanje opomina, strošek upravljanja s terjatvami pa ne posega niti v izdelavo niti v pošiljanje opomina. Strošek upravljanja s terjatvami je strošek, ki se veže na aktivnosti, ki se izvajajo z namenom poplačila zamudnih, še ne plačanih terjatev. Strošek upravljanja s terjatvami tako ni strošek opomina ali kakorkoli povezan s stroškom opomina. Oba stroška sta namenjena poplačilu zapadlih, še ne plačanih terjatev, aktivnosti pa so povsem različne. Aktivnosti pri opominu gredo v smeri izdelave stroškov opomina, aktivnosti pri strošku upravljanja s terjatvami pa so povezane in usmerjene v izterjavo dolga, ki se sprva prične kot izvensodna, nadaljuje pa kot sodna izterjava oziroma vložitev elektronske izvršbe, kar omogoča Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Gre za povsem različen strošek. Pri uvedbi stroškov upravljanja s terjatvami je v celoti upoštevano določilo ZVPot, kot tudi ZEKom. V nadaljevanju se sklicuje na 74. člen Ustave, ki opredeljuje, da je gospodarska pobuda svobodna. Zaračunavanje stroškov upravljanja s terjatvami ne moremo opredeliti kot stroška, ki bi bil v nasprotju z javno koristjo ali bi omejeval konkurenco. V obravnavanem primeru izpolnitev pogodbe ni v škodo potrošnika. Potrošnik se je zavezal izpolnjevati obveznosti po pogodbi in redno plačevati storitev. Izpolnjevanje pogodbenih obveznosti pa ne more biti v škodo potrošniku, pač pa mu je lahko le v korist. Zato pogoj iz druge alinee prvega odstavka 24. člena ZVPot ni izpolnjen. Posledično pa tudi ne pogoj iz 12. alinee tretjega odstavka 24. člena ZVPot. Kolikor pa bi šteli, da je izpolnjen pogoj iz tretje alinee prvega odstavka 24. člena ZVPot, pa je potrebno poudariti, da strošek upravljanja s terjatvami ni nesorazmerno visoko nadomestilo v primeru, ko potrošnik ne izpolni svojih pogodbenih obveznosti. Strošek upravljanja s terjatvami ni bistvena sestavina pogodbe. Od potrošnika se ne zahteva nobena dodatna aktivnost, kot le, da plača svojo obveznost. Ne gre tudi zanemariti ZEKom oziroma tretjega odstavka 85. člena zakona. Ta določa, da mora biti o vsaki spremembi pogojev, določenih v naročniških pogodbi, naročnik obveščen najmanj 30 dni pred predlagano uveljavitvijo spremembe. Strošek upravljanja s terjatvami je del cenika in kot tak del naročniške pogodbe. A. d.o.o. je v tem delu dosledno upošteval zakonsko dolžnost. Zato je potrebno obravnavati ZEKom kot lex specialis v razmerju do ZVPot. 5. Očitek tožene stranke tožeči, da uvedba stroška upravljanja s terjatvami povzroča znatno neravnotežje v škodo potrošnika, pa je po oceni tožeče stranke nerelevanten. Pri presoji, ali je določen pogodbeni pogoj nepošten, je potrebno izhajati iz drugega odstavka 24. člena ZVPot. Ob restriktivni razlagi v korist potrošnika je potrebno imeti v mislih tudi sam namen zakona. Njegovo bistvo je v zagotovitvi ravnotežja med pogodbenima strankama, ko sta si nasproti potrošnik in podjetje. Prav ravnotežje je tisto, ki odlikuje tožečo stranko pri sklepanju naročniških pogodb, katerih sestavni del je tudi cenik. Kolikor podjetje, kot tožeča stranka ne zagotovi pogodbeno dogovorjene obveznosti, se sorazmerno zniža tudi višina njene terjatve do potrošnika, ker enako velja v nasprotni smeri. Slednje ponazarja na spletni strani tožeče stranke objavljen Opis nivoja storitev. Očitek, da tožeča stranka ob objavi stroškov upravljanja s terjatvami ni pojasnila, da bo ta strošek zaračunavala poleg stroškov opomina, je povsem umeten in nima osnove. Tožeča stranka je upoštevala vse zakonske zahteve ob uvedbi stroškov upravljanja s terjatvami, to je predhodno 30 dnevno objavo nameravanega zaračunavanja spornega zneska ter navedla tudi definicijo le-tega. Povprečnemu potrošniku je tako povsem jasno, da je zaračunavanje tega stroška posledica neplačila v pogodbeno dogovorjenem roku. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo Ministrstva za gospodarstvo odpravi in zadevo vrne temu organu v nov postopek, njej pa povrne nastale stroške upravnega spora.

6. Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala.

7. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Pravna podlaga za izrek izpodbijanega inšpekcijskega ukrepa so določbe ZVPNPP v zvezi z določbami ZVPot. ZVPNPP v drugem odstavku 12. člena določa, da v primeru, če tržni inšpektorat ali drug pristojni inšpekcijski organ ugotovi, da podjetje uporablja nepošteno poslovno prakso, ali je tik pred tem, da jo uporabi, podjetju z odločbo prepove uporabo take prakse, če presodi, da bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov ne glede na obliko krivde podjetja. Kdaj je poslovna praksa nepoštena, opredeljuje 4. člen zakona. Slednji tudi določa, da so nepoštene poslovne prakse prepovedane pred, med in po sklenitvi posla. Pri tem določa, da so zlasti nepoštene tiste poslovne prakse, ki so zavajajoče ali agresivne. Da gre v danem primeru za agresivno poslovno prakso, ki ustreza definiciji iz 8. člena ZVPNPP, je tožena stranka po mnenju sodišča pravilno ugotovila.

10. Definicijo nepoštenega pogodbenega pogoja dajeta 23. in 24. člen ZVPot. Pogodbeni pogoj je nepošten, če ima vsebino iz tretjega odstavka 24. člena ZVPot in če povzroči eno od naslednjih posledic, ki jih opisuje prvi odstavek 24. člena ZVPot: če v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, če povzroči, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika, če povzroči, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačno od tiste, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ter če nasprotuje načelu poštenja in vestnosti. Sodišče pritrjuje mnenju tožene stranke, da so splošni pogoji za opredelitev nepoštenih pogodbenih pogojev v prvi do četrti alinei prvega odstavka 24. člena ZVPot določeni alternativno in ne kumulativno. Zato je dovolj, da je izpolnjen eden izmed njih. Prvi odstavek 24. člena ZVPot tako določa generalno klavzulo o tem, kaj se šteje za nepošten pogodbeni pogoj, tretji odstavek omenjenega člena pa primeroma določa, kaj se zlasti šteje za nepošten pogodbeni pogoj. Sodišče se zato tudi strinja s toženo stranko, da je v danem primeru nepošten pogodbeni pogoj, določen v 12. alinei tretjega odstavka 24. člena ZVPot, naštet primeroma. Gre za alineo, ki govori o določbi pogodbe, ki od potrošnika zahteva plačila nesorazmerno visokega nadomestila v primeru, ko potrošnik ne izpolni svojih pogodbenih obveznosti.

11. Glede trditve, da gre v danem primeru pri plačilu stroškov opomina oziroma spornem strošku upravljanja s terjatvami za dva povsem ločena instituta in posledično za spoštovanje 27.a člena ZVPot, sodišče pripominja naslednje: Strošek izvensodne poravnave oziroma morebitnega vlaganja elektronskih izvršb (kar naj bi strošek upravljanja s terjatvami po navedbah tožeče stranke predstavljal), je samostojen strošek izvensodnega postopka oziroma postopka sodne izterjave, kolikor do takega postopka sploh pride. Zaračunavanje stroška, ki dejansko še ni nastal in ki se ga zato zaračunava še v okviru opomina, tudi po mnenju sodišča predstavlja nedovoljen poskus izigravanja določbe 27.a člena ZVPot. Zato ga v tej fazi postopka lahko opredelimo zgolj kot strošek opomina. Sporen način obračunavanja zato po mnenju sodišča presega pričakovanja potrošnika. Izkoriščanje močnejšega položaja podjetja potrošnika prisili, da v primeru zamude poravna znesek, ki bo ali pa ne nastal v drugem postopku, prav tako s stroškovnimi posledicami. Dejansko bi lahko prišlo deloma pri zaračunavanju stroškov upravljanja s terjatvami in kasnejšim izvensodnim oziroma izvršilnim postopkom, do podvajanja omenjenih stroškov.

12. Sodišče se tudi strinja s toženo stranko, da predstavlja ravnanje tožeče stranke nepošteno poslovno prakso, ki se šteje za agresivno iz 4. in 8. člena ZVPNPP, saj njeno ravnanje nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti in bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika. Po ugotovitvah tožene stranke potrošniki niso imeli možnosti, da uvedbo postavke svobodno izberejo, ker niso vedeli, da gre za nezakonito zaračunavanje zaradi zamude pri plačilu. Trditev tožeče stranke, da je bilo povprečnemu potrošniku jasno, za kakšen strošek gre, pa je pavšalna in ob ugotovitvah tožene stranke neizkazana.

13. Sodišče glede na povedano ugotavlja, da so dejanske okoliščine, ki sta jih ugotovila oba upravna organa, skladne s podatki spisa. Utemeljen je zato zaključek iz izpodbijane odločbe, da splošni pogoji poslovanja tožeče stranke pri sklepanju pogodb za elektronske komunikacijske storitve s potrošniki vsebujejo pogodbene pogoje, ki so do potrošnika nepošteni oziroma pomenijo nepošteno poslovno prakso. Po presoji sodišča je zato tožena stranka, glede na podane dejanske ugotovitve, pravilno uporabila materialno pravo. Sodišče se zato z razlogi, ki jih je navedla v obrazložitvi, strinja in se nanje v izogib ponavljanju v svoji obrazložitvi v celoti sklicuje, v smislu drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

14. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.