Jedro

Za uporabo določb 3. in 4. odstavka 16. člena in 19. člena ZDen je potrebno najprej ugotoviti pravni status zavezanca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 22.1.2001, s katero je le-ta odpravila delno odločbo Upravne enote K. z dne 10.7.2001, in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponoven postopek in odločanje. Prvostopni organ je z navedeno delno odločbo odločil: da se upravičencu Š. uniji Slovenije vrne v last in posest podržavljeno premoženje - nepremičnine parc. št. 133/1, parc. št. 134/1 in parc. št. 133/5, vse vpisane v vl. št. 663 k. o. Mekinje; da je zavezanec za vračilo D.d. K. p.o., K. dolžan navedene nepremičnine izročiti upravičencu v last v 15 dneh, v posest pa v 60 dneh po pravnomočnosti te odločbe; da je ta odločba po pravnomočnosti podlaga za vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Kamniku, tako da se pri nepremičninah navedenih v tej odločbi vknjiži po uradni dolžnosti lastninska pravica v korist upravičenca Š. unije Slovenije; da vrednost premoženja iz 1. točke izreka te odločbe znaša v času podržavljanja 826.173,70 DEM, v času vračanja pa 823.549,49 DEM; da so v postopku nastali stroški v višini 145.348,61 SIT (stroški izvedenca), ki bremenijo vlagatelja zahteve in so bili med postopkom že plačani ter da vsaka stranka sama trpi svoje stroške.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče navaja, da so bile nepremičnine, ki so predmet odločitve, ob izdaji odločbe prve stopnje vpisane kot družbena lastnina s pravico uporabe zavezane stranke. Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) v 3. in 4. odstavku 16. člena določa, da ni mogoče vrniti premoženja, če je na njem lastninska pravica fizičnih oseb ali civilnih pravnih oseb; premoženje pravnih oseb v mešani lastnini pa se vrača samo v obliki lastninskega deleža na tej pravni osebi, do višine deleža družbenega premoženja. Ovire za vrnitev nepremičnin v naravi določa tudi 19. člen ZDen, po določbi katerega nepremičnine ni mogoče vrniti, če služi za opravljanje dejavnosti državnih organov ali za dejavnost s področja zdravstva, vzgoje in izobraževanja, kulture oziroma drugih javnih služb, pa bi bila s tem bistveno okrnjena možnost za opravljanje teh dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški. Tožena stranka je po presoji prvostopnega sodišča glede na neugotovljen status zavezanca v postopku, pravilno odpravila odločbo organa prve stopnje, v kateri je organ zavzel stališče, da v postopku uveljavljena ovira za vrnitev v naravi po 1. točki 1. odstavka 19. člena ZDen, ni podana. Ni bilo nesporno ugotovljeno, ali je D.d. K. p. o. javni zavod, ali podjetje, ki se je že privatiziralo ter kakšen je njegov status danes. Strinja se s toženo stranko, da je v ponovnem postopku treba ugotoviti ali predmetna nepremičnina služi za opravljanje dejavnosti, to je za opravljanje dejavnosti, ki jo je šteti kot javno službo. Če se ugotovi, da nepremičnina služi za opravljanje takšnih dejavnosti, je treba nadalje ugotoviti, ali bi bile z vrnitvijo bistveno okrnjene možnosti opravljanja te dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški. Neraziskano je ostalo tudi dejansko stanje glede vprašanja, ali je šlo v primeru zavezanca za podjetje v mešani lastnini in s tem povezanega odločanja o obsegu in načinu vračanja premoženja. Zavezanec se bo moral opredeliti, ali gre pri njegovi dejavnosti za javno službo in v tej smeri ponuditi dokaze, da je zavod oziroma javni zavod, ali je zasebnopravni subjekt oziroma mešano podjetje. Glede na navedeno je po presoji prvostopnega sodišča preuranjeno sklepanje tožeče stranke, ki ugovarja, da ne obstoji nobena ovira za vrnitev nepremičnin po 16. oziroma 19. členu ZDen in je odločitev tožene stranke pravilna in temelji na zakonu.

Tožeča stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Smiselno ponovi tožbene navedbe in zatrjuje, da v obravnavanem primeru ne obstajajo ovire za vrnitev nepremičnin iz 16. in 19. člena ZDen. Meni, da je napačno stališče prvostopnega sodišča, da se bo moral zavezanec opredeliti, ali gre pri njegovi dejavnosti za javno službo in izkazati, da je javni zavod. To dejstvo bi se moralo ugotavljati na čas uveljavitve ZDen. Po uveljavitvi ZDen so nedopustna vsa dejanja, ki bi bila usmerjena na to, da se onemogočijo zahtevki upravičencev in se jim na ta način odvzame pravica do vrnitve podržavljenega premoženja. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Prizadeta stranka D.d. K. p. o., po odvetniku S.S. iz L., v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožeče stranke in se strinja z odločitvijo prvostopnega sodišča. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa, na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in temelji na zakonu. Za svojo odločitev je navedlo tudi utemeljene razloge, ki so v skladu z vsebino odločbe tožene stranke ter s podatki in listinami v upravnih spisih, imajo pa tudi podlago v predpisih, na katere se prvostopno sodišče sklicuje.

Pritožbeno sodišče se z razlogi izpodbijane sodbe strinja. Ker je v postopku pred izdajo odločbe potrebno ugotoviti resnično stanje stvari in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8. člen Zakona o splošnem upravnem postopku), kar pa v obravnavani zadevi ni bilo storjeno, je tudi po presoji pritožbenega sodišča odločitev tožene stranke, s katero se prvostopno sodišče strinja, da je odpravila delno odločbo upravnega organa prve stopnje in zadevo vrnila v ponoven postopek, pravilna. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je za uporabo določb 3. in 4. odstavka 16. člena in 19. člena ZDen, ki jih prvostopno sodišče pravilno povzema, potrebno v obravnavanem primeru najprej ugotoviti, kakšen je pravni status D.d. K. p. o., ki je v tem denacionalizacijskem postopku označen kot zavezanec za vrnitev podržavljenih nepremičnin in šele po ugotovitvi tega pravno pomembnega dejstva odločiti, kdo je zavezanec v tem postopku ter ali je sporne nepremičnine sploh mogoče vrniti v naravi.

Prav iz navedenih razlogov tožeča stranka glede ugovorov, ki jih je uveljavljala že v upravnem sporu na prvi stopnji in jih je prvostopno sodišče po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo, tožeča stranka pa jih v pritožbi zoper izpodbijano sodbo smiselno ponavlja kot pritožbene ugovore, s pritožbo ne more uspeti.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in ni kršilo določb postopka v upravnem sporu. Glede uveljavljanega pritožbenega razloga iz 3. točke 1. odstavka 72. člena ZUS pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba ne temelji na dejanskem stanju, ki bi bilo ugotovljeno v sodnem postopku, zato pritožbeni razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni dopustno uveljavljati (5. odstavek 72. člena ZUS).

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.