Jedro

Tožnik je s predmetno vlogo uveljavljal iste upravičene stroške kot z vlogo z dne 20. 1. 2014, vloženo po javnem razpisu, ki se je zaprl 23. 10. 2014. Zato so izpolnjeni pogoji za uporabo 119. člena Uredbe PRP, ki določa, da se sredstva ne odobrijo in izplačajo upravičencu, ki je za iste upravičene stroške, kot jih navaja v vlogi za javni razpis in v zahtevku za izplačilo sredstev, že prejel sredstva državnega proračuna Republike Slovenije ali sredstva Evropske unije oziroma druga javna sredstva.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ, Ministrstvo za kmetijstvo in okolje, Agencija RS za kmetijskega trge in razvoj podeželja, je z odločbo št. 33119-257/2013/6 z dne 6. 8. 2013 odločila, da se zavrne vloga A.A., KMG-MID ..., za dodelitev nepovratnih sredstev Programa razvoja podeželja (v nadaljevanju PRP), sofinanciranega iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP), ukrep Posodabljanje kmetijskih gospodarstev za naložbe mladih prevzemnikov kmetij (1. točka izreka); da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (2. točka izreka) in da posebni stroški v tem postopku niso nastali (3. točka izreka). Odločitev temelji na ugotovitvi, da je bila zadnja popolna vloga, katere projekt je bil odobren, vložena 13. 2. 2013 in je dosegla 74 točk, kar predstavlja najnižje število prejetih točk za odobritev vloge. Obravnavana vloga, ki je bila vložena 25. 4. 2013, je dosegla 73 točk, zato jo je bilo treba zavrniti.

2. Pritožbo A.A., je drugostopenjski organ zavrnil. Skliceval se je na načelo materialne resnice in dolžnost, da si v postopku odločanja po uradni dolžnosti pridobi podatke o dejstvih o katerih vodi evidenco upravni organ.

3. Drugi odstavek 119. člena Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 (v nadaljevanju Uredba PRP) določa, da se sredstva ne odobrijo in izplačajo upravičencu, ki je za iste upravičene stroške, kot jih navaja v vlogi na javni razpis in v zahtevku za izplačilo sredstev, že prejel sredstva državnega proračuna Republike Slovenije, ali sredstva Evropske unije oziroma druga javna sredstva. Navedena zahteva je generalna in nanjo mora upravni organ paziti ves čas postopka. V obravnavanem primeru iz spisne dokumentacije izhaja, da je stranka na javne razpise za isti ukrep 121-Posodabljanje kmetijskih gospodarstev, vložila več vlog za pridobitev nepovratnih sredstev, za iste upravičene stroške. Z odločbo 3319-1338/2013/10 z dne 13. 5. 2014, so ji bila na podlagi vloge z dne 20. 1. 2014 dodeljena nepovratna finančna sredstva v višini 286.845,25 EUR. Do izdaje te odločbe navedena naložba še ni bila realizirana, vendar je stranka s to odločbo pridobila sredstva, ki so rezervirana zanjo. Ko bo stranka predložila utemeljen zahtevek za izplačilo, ji bodo sredstva izplačana, zato ta sredstva štejejo za porabljena. Prav tako iz spisov ne izhaja, da bi stranka odstopila od pravice do sredstev pridobljenih z navedeno odločbo. Drugostopenjski organ je ugotovil tudi, da so bila stranki na podlagi vloge z dne 20. 1. 2014, z odločbo o pravici do sredstev z dne 13. 5. 2014, že odobrena nepovratna sredstva za iste upravičene stroške, za pridobitev katerih je stranka kandidirala z vlogo z dne 25. 4. 2013, ki je predmet tega pritožbenega postopka, vlagatelj pa ne more prejeti sredstev za iste upravičene stroške, kot jih navaja v vlogi na javni razpis.

4. Tožnik v tožbi odločitvi prvostopenjskega organa oporeka in navaja, da je odločba prvostopenjskega organa z dne 6. 8. 2013 pomanjkljivo obrazložena in je zato ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), v povezavi s 4. točko prvega odstavka 237. člena ZUP. Sklicuje se na načelo enakosti iz 14. člena Ustave, ki je z netransparentno obrazložitvijo kršeno, saj ni mogoče preveriti, da so bili vsi, ki so se prijavili na razpis, obravnavani enako.

5. V nadaljevanju je tožnik navedel, da bi moral biti pri merilu „Ekonomski vidik“ ocenjen z 20 in ne 15 točkami. Obrazložitev prvostopenjskega organa je pomanjkljiva, sklepati pa je mogoče, da je organ upošteval vodenje knjigovodstva po metodologiji FADN (Farm Accountancy Data Network), v katerega je vpogledal na podlagi pooblastila stranke in s tem tožečo stranko prikrajšal za dodatnih 5 točk, pod postavko Obseg skupnega prihodka iz kmetijskega dejavnosti. Navaja tudi, da je določilo javnega razpisa, ki določa, da se točke dodelijo vlogi na podlagi samega načina izračuna obsega skupnega letnega prihodka iz kmetijskega dejavnosti, nezakonita. Merila bi namreč morala biti določena izključno po vsebinskem kriteriju. Oporeka tudi odločitvi „Intenzivnost obravnavane naložbe“, kjer je bila vloga tožeče stranke ocenjena z 0 točkami, maksimalno število točk pa je bilo 12. Agencija se je sklicevala na intenzivnost obravnavane naložbe: PDM=2,35, ni pa obrazložila, na podlagi česa je ugotovila, da je polna delovna moč oziroma PDM 2,35. Prav tako ni pojasnila, kaj pomeni izračunani količnik oziroma pri kakšni vrednosti količnika se doseže določeno število točk. Prav tako je bilo točkovanje nepravilno pri merilu II, Družbeno socialni vidik naložbe. Pri merilu „Kakovost proizvodov in varnost živil“ je bila vloga ocenjena z 0 točkami, maksimalno število točk je 5, naslovni organ pa bi moral stranki pravilno dodeliti 3 točke. Obrazložitev prvostopenjskega organa v komentarju je pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti. Tožeča stranka je že k vlogi za dodelitev EKSRP, ukrep Posodabljanje kmetijskih gospodarstev za naložbe mladih prevzemnikov kmetij, priložila certifikat za integrirano pridelavo poljščin (hmelja, koruze, pšenice in rža), kar pomeni, da bi predmetna postavka morala biti vrednotena s 3 točkami. Prav tako bi pri merilu Okoljska sprejemljivost primarne kmetijske pridelave na kmetijskem gospodarstvu, moral biti tožnik ocenjen s 3 in ne 2 točkama, kar je posledica prepoznega odločanja Agencije o strankini vlogi z dne 5. 5. 2012. 6. Poudarja, da se drugostopenjski organ ni opredelil do nobene pritožbene navedbe in s tem zagrešil bistvene kršitve določb upravnega postopka. Prav tako je v posledici neodločanja o pritožbenih razlogih nepopolno oziroma napačno ugotovil dejansko stanje in napačno uporabil materialni predpis. Svojo odločitev je drugostopenjski organ oprl na razlog, ki ni bil pritožbeno uveljavljen, niti ni bil znan v času odločanja na prvi stopnji ter v času vložitve pritožbe. Gre za napačno ugotovitev drugostopenjskega organa, ki se je skliceval na drugi odstavek 119. člena Uredbe PRP. Upravičenec lahko sodeluje na več razpisih za dodelitev istih upravičenih stroškov, omejitev iz prej navedene določbe se namreč nanaša samo na preplačilo sredstev. Ker tožnik iz naslova državnega proračuna ali sredstev EU ni prejel nobenih sredstev, se je tožena stranka na določbo drugega odstavka 119. člena Uredbe PRP sklicevala neutemeljeno.

7. Prav tako ima tožnik pravni interes, da uspe z vloženo tožbo in pridobi sredstva na podlagi svoje vloge z dne 13. 2. 2013, dopolnjene 25. 4. 2013. Med zaprtjem drugega javnega razpisa dne 13. 2. 2013, ki je predmet tega postopka in med zaprtjem 4 javnega razpisa dne 13. 10. 2013, na katerega se drugostopenjski organ sklicuje v svoji zavrnitvi pritožbe, je tožnik izvedel naložbena dela v vrednosti 50.980,70 EUR, ki jih v okviru 4 javnega razpisa ne bo mogel uveljavljati. Ob upoštevanju navedenega sta tako prvostopenjski, kot drugostopenjski organ nepravilno ugotovila dejansko stanje in s tem zagrešila kršitev 3. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1, ter napačno uporabila materialni predpis in s tem kršila 1. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1. 8. Tožnik izpodbija tudi odločitev o pritožbenih stroških, saj je odločitev, da stroške pritožbe nosi pritožnik sam, v nasprotju z ZUP. Opozarja tudi, da je drugostopenjski organ, kljub temu, da je imel tožnik v postopku pooblaščenca, svojo odločbo v nasprotju s pravili ZUP, vročil neposredno tožniku, pooblaščenec pa izpodbijane odločbe še ni prejel. 9. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani odločbi odpravi, tako da se tožeči stranki odobrijo sredstva za dodelitev nepovratnih sredstev PRP sofinanciranega iz EKSRP in da se tožeči stranki povrnjeno stroški tega postopka.

10. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, kjer povzema bistvo svoje odločitve navedene v obrazložitvi drugostopenjske odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka:

11. Tožba ni utemeljena.

12. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev tožnikove vloge za dodelitev nepovratnih sredstev politike razvoja podeželja, sofinancirane iz EKSRP, za ukrep 121, Posodabljanje kmetijskih gospodarstev za leto 2013, za naložbe mladih prevzemnikov kmetij.

13. Odločba prvostopenjskega organa, ki jo tožnik izpodbija v tem upravnem sporu, št. 33119-257/2013/6 z dne 6. 8. 2013, je bila izdana na podlagi tožnikove vloge z dne 25. 4. 2013, za dodelitev nepovratnih sredstev iz II. javnega razpisa, za Ukrep 121, Posodabljanje kmetijskih gospodarstev za leto 2013, za naložbe mladih prevzemnikov kmetij. Zaprti javni razpis, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 1/2003 je bil zaključen 13. 2. 2013. 14. Prvostopenjski organ je tožnikovo vlogo zavrnil z obrazložitvijo, da so bila sredstva iz javnega razpisa porabljena na podlagi popolnih vlog, ki so dosegla večje število točk, in ki so bile vložene pred tožnikovo vlogo. To dejstvo med strankama upravnega spora ni sporno, sporno pa je, kar je tožnik uveljavljal tako v pritožbi, kot v tožbi, ali je vloga dosegla pravilno število točk po posameznih merilih.

15. V obravnavani zadevi sodišče nadalje ugotavlja, da je tožnik zoper prej navedeno odločbo prvostopenjskega organa vložil pritožbo, o kateri je bilo odločeno z odločbo št. 33119-6/2013/4 z dne 31. 7. 2014. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil, ter odločitev utemeljil z določbo drugega odstavka 119. člena Uredbe PRP in ugotovitev, da so bila tožniku na podlagi vloge z dne 20. 1. 2014 ( na podlagi IV. javnega razpisa), z odločbo št. 33119-133872013710 z dne 13. 5. 2014, že odobrena nepovratna sredstva za iste upravičene stroške, kot jih je tožnik uveljavljal z vlogo z dne 25. 4. 2013 in pritožbenih ugovorov, ki so se nanašali na pravilnost točkovanja po posameznih merilih ni preverjal. 16. Določba drugega odstavka 119. člena Uredbe PRP določa, da se sredstva ne odobrijo in izplačajo upravičencu, ki je za iste upravičene stroške, kot jih navaja v vlogi za javni razpis in v zahtevku za izplačilo sredstev, že prejel sredstva državnega proračuna Republike Slovenije ali sredstva Evropske unije oziroma druga javna sredstva.

17. Drugostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil, da je tožnik kot upravičene stroške za naložbe iz II. javnega razpisa uveljavljal stroške za 1.1.1.18. Agregat za proizvodnjo električne energije, 1.1.1.1. Gradbeno obrtniška dela, 15.1.1.1. Naložbe v izgradnjo betonskih ali asfaltnih vozišč, 1.1.1.1. Gradbeno obrtniška dela, 1.1.1.12. Notranja oprema, 1.1.1.16. Visokotlačni čistilec, 1.1.1.20. Delovni stroj - teleskopski nakladalci oziroma nakladalci s teleskopsko roko, 2.1.3.7. Razmetalec za silažo, 1.1.1.19. Metla za pometanje (traktorska, motorna), 1.1.1.6. Krmilno mešalna prikolica, 5.3.1.1. Gradbeno obrtniška dela, 7.2.25. Cisterna za gnojevko, 7.2.80. Zgrabljalnik vrtalkasti z dvema ali več vrtalkami, 7.2.15. Rahljalnik, 9.2.1.1. Naprava za hmeljišča, brez žičnice za hmelj ter 9.2.1.4. Standardna sadika. Prav tako iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka primerjala, ali je tožnik z vlogo z dne 20. 1. 2014, na javnem razpisu, ki se je zaprl 23. 10. 2014, o kateri je bilo odločeno z odločbo z dne 13. 5. 2014, uveljavljal iste upravičene stroške. Ker je tožnik v obeh vlogah uveljavljal iste upravičene stroške, so bili tudi po presoji sodišča izpolnjeni pogoji za uporabo drugega odstavka 119. člena Uredbe PRP in posledično razlogi za zavrnitev vloge.

18. Ker je bila po presoji sodišča odločitev drugostopenjskega organa skladna z določbo 251. člena ZUP, je bilo treba tožbeni ugovor, da bi moral drugostopenjski organ presoditi pritožbene ugovore in ugotoviti, ali je bila tožnikova vloga z dne 25. 4. 2013 pravilno točkovana, kot neutemeljen zavrniti. Presoja pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na pravilnost točkovanja namreč v tem postopku ne bi mogla vplivati na drugačno odločitev drugostopenjskega organa.

19. Na drugačno odločitev v zadevi pa po presoji sodišča ne vpliva niti dejstvo, da je prvostopenjski organ o tožnikovi vlogi z dne 25. 4. 2014, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, odločil po preteku dvomesečnega roka za izdajo odločbe iz 222. člena ZUP. Gre namreč za inštrukcijski rok, katerega prekoračitev ne more vplivati na dejstvo, da je bil dolžan drugostopenjski organ upoštevati podatke znane po izdaji izpodbijane prvostopenjske odločbe in ki se nanašajo na odločitev iz IV. javnega razpisa.

20. Tožnik v tožbi ne nasprotuje ugotovitvi drugostopenjskega organa, da je v obeh vlogah, tako v vlogi z dne 25. 4. 2013, kot v vlogi z dne 20. 1. 2014, uveljavljal iste upravičene stroške, ampak svoj interes za uspeh v postopku utemeljuje z razliko v vrednosti naložb, ki bi jih lahko uveljavljal po obeh javnih razpisih. Sodišče tega tožbenega ugovora, glede na prej citirano določbo drugega odstavka 119. člena Uredbe PRP, ne more upoštevati, zato ga kot neutemeljenega zavrača. 21. Glede na navedeno je sodišče tožbo, po ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, kot neutemeljeno, na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zavrnilo.

K II. točki izreka:

22. Odločitev o stroški postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.