Jedro

Pri priobčevanju fonogramov po radiu nosi trditveno in dokazno breme glede prihodkov radijske postaje kolektivna organizacija. Priobčevalec fonogramov nosi trditveno in dokazno breme glede tega, koliko prihodkov je imel iz radijske dejavnosti.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Spor se je vodil glede plačila, ki ga je tožeča stranka je zahtevala od tožene stranke zaradi predvajanja fonogramov.

2. Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki se ukvarja z uveljavljanjem pravic proizvajalcev fonogramov. Tožena stranka je izdajateljica radijskega programa „Radio X“.

3. Tožeča stranka je zahtevala plačilo za predvajane fonograme v mesecih: januar, februar, april, maj in junij 2013 (navedbe na l. št. 36, vloga tožeče stranke z dne 25. 3. 2014).

4. Prvostopenjsko sodišče je na temelju 1. odstavka 131. člena v povezavi s 1. odstavkom 168. člena ZASP delno ugodilo tožbenim zahtevkom.

5. Ugotovilo je, da je tožena stranka predvajala fonograme. To med strankama ni bilo sporno. Med strankama pa so se razhajala pravna mnenja glede tega, na temelju katere od več mogočih tarif bi lahko tožeča stranka zahtevala plačilo. Pravdni stranki sta namreč sklenili „Pogodbo o pogojih nadomestila za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF v komercialnih radijskih programih“ dne 13. 9. 2006 (Pogodba). V njej sta se dogovorili za višino odmene za priobčevanje fonogramov. Pogodba je nehala veljati 31. 12. 2011 (prvostopenjska sodba, r. št. 7).

6. 31. 12. 2011 je nehal veljati tudi „Skupni sporazum o pogojih in načinih uporabe varovanih del iz repertoarja zavoda IPF v komercialnih radijskih programih v Republiki Sloveniji ter o višini nadomestil za njihovo uporabo (1)“ (v nadaljevanju: SS 2006).

7. Prvostopenjsko sodišče se je odločilo, da bo odločitev o zahtevkih oprlo na Pogodbo. Presodilo je namreč, da ima največjo težo nadomestilo, ki je bilo dogovorjeno z zadnjo med strankama sklenjeno pogodbo (prvostopenjska sodba, r. št. 12) in ne nadomestilo, ki bi ga sicer tožeča stranka lahko zahtevala po SS 2006. Zadnja med strankama sklenjena pogodba pa je bila „Pogodba o pogojih nadomestila za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF v komercialnih radijskih programih“ dne 13. 9. 2006. Višina nadomestila po tej pogodbi je znašala 353,93 EUR. Glede na ta znesek in glede na s strani tožene stranke dana plačila je prvostopenjsko sodišče potem deloma ugodilo zahtevkom.

8. Zoper prvostopenjsko sodbo sta vložili pritožbo obe stranki.

9. Tožeča stranka je v pritožbi navedla, da ne drži, da je bilo nadomestilo v višini 353,93 EUR dogovorjeno z zadnjo sklenjeno pogodbo, ker je bilo nadomestilo dogovorjeno glede na prihodke. Tožeča stranka meni, da bi se namesto med strankama sklenjene pogodbe moral uporabiti SS 2006 in se v pritožbi sklicuje na odločbi VSL opr. št. V Cpg 719/2015 in V Cpg 1509/2015. Meni, da bi bilo višino terjatve mogoče ugotoviti s pomočjo izvedenca in drugih dokazov, ki pa naj bi jih prvostopenjsko sodišče popolnoma prezrlo. Nepravilni naj bi bili tudi odločitvi glede zahtevka za zvišanje plačila za DDV in glede zahtevka v višini 40,00 EUR po ZPreZP-1. 10. Tožena stranka je v pritožbi navedla svoje mnenje, da naj bi procesno pravo tožeči stranki ne dajalo pravice do vodenja zadevnega spora. Tožena stranka naj bi postavila dokazne predloge po 227. in 228. členu ZPP, in sicer po izročitvi listin in postavitvi izvedenca finančne stroke. Tožena stranka naj ne bi mogla dokazati, da tožeča stranka ne more uveljavljati zahtevkov, če ne prejme listin, ki bi jih moralo pridobiti sodišče. Te listine bi potrdile navedbe, da tožeča stranka ne zastopa vseh tujih avtorjev, ne pošilja denarja v tujino in da porablja denar le za sebe. Če tožeča stranka ne izplačuje nadomestil imetnikom pravic, bi moralo sodišče zavzeti ustrezno stališče. V nadaljevanju pritožba obširno razlaga, da obstajajo materialne in mehanične avtorske pravice. Po mnenju pritožbe ne obstajajo sorodne male pravice glede pisanih del in je uporaba 1. točke 147. člena ZASP glede fonogramov nemogoča. Tožeča stranka naj ne bi bila izključni nosilec varovanja malih avtorskih pravic v RS, temveč naj bi morala dokazati toženi stranki, da je tožena stranka uporabljala avtorska dela iz seznama avtorskih del avtorjev, ki jih naj bi zastopala tožeča stranka. Sodišče EU naj bi v sodbi C-395/87 presojalo učinek tarif kolektivnih organizacije in naj bi ugotovilo, da lahko pripeljejo do zlorabe prevladujočega položaja. Tožeča stranka se naj bi že v prvi pripravljalni vlogi sklicevala na Pogodbo. V njej je bil določen popust v višini 47 % glede na SS 2006. Po pritožnikovem mnenju bi se moral takšen popust uporabiti tudi pri odločanju o primernem nadomestilu. V nadaljevanju pritožba obširno razlaga, zakaj naj bi se ZT ne mogla uporabiti.

11. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila.

12. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zoper točko II izreka zavrglo (352. člen ZPP). Pritožba zoper zavrnilni del sodbe (točka II izreka prvostopenjske sodbe) je nedovoljena. Zavrnilni del sodbe je za toženo stranko ugoden. S pritožbo si svojega ugodnega pravnega položaja ne more več izboljšati. Za vložitev pritožbe zato nima pravne koristi (4. odstavek 343. člena ZPP).

13. Ugodilo pa je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke zoper točki II in III izreka in pritožbi tožene stranke zoper točki I in III izreka prvostopenjske sodbe. Sodbo je razveljavilo v celoti in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje (1. odstavek 354. člena ZPP).

14. Postopek lahko vodi le stranka, ki ima za vodenje postopka procesno upravičenje. Tožena stranka v velikem delu svoje pritožbe navaja razloge, da naj bi tožeča stranka ne imela upravičenja za vodenje postopka zoper toženo stranko.

15. Pritožba tožene stranke je v tem delu neutemeljena.

16. Glede procesnega upravičenja je pritožbeno sodišče že odločilo v zadevi z opr. št. VSL V Cpg 338/2015 z dne 2. 12. 2015 in sicer tako, da tožeča stranka v tovrstnih sporih ima procesno upravičenje. Tožeča stranka lahko namreč uveljavlja pravice že na temelju zakona (1. odstavek 146. člena ZASP) in ker ima za to dovoljenje (glej r. št. 22 in nasl.). Takšno svojo odločitev je pritožbeno sodišče potem ponovilo še v drugih zadevah, npr. v zadevi z opr. št. V Cpg 1403/2015. Ponovno obširno navajanje razlogov proti stališču tožene stranke, da tožeča stranka sploh nima pravice voditi postopka, že iz ga razloga ni potrebno.

17. Natančen odgovor na pritožbo je poleg tega tudi nemogoč. Tožena stranka je namreč v svoji pritožbi navajala različna pravna mnenja, ki se nanašajo na avtorske pravice, na male avtorske pravice, materialne in mehanične pravice. Tožeča stranka je uveljavljala pravice proizvajalcev fonogramov. Te so urejene v 128. členu in nasl. ZASP. Proizvajalci fonogramov imajo zgolj avtorski sorodne pravice. Glede tega gl. peto poglavje ZASP: „Sorodne pravice“, v katero so uvrščeni 128. člen in nasl. ZASP. Ni niti jasno, kakšna naj bi bila zatrjevana povezava med razmišljanji o avtorski pravici v pritožbi in odločitvami sodišč o sorodnih pravicah. Ni dolžnost sodišča ugibati, kaj je tožena stranka nemara mislila. Odloča lahko le o pritožbenih razlogih, kar predpostavlja vsaj najmanjšo mogočo mero razumljivosti in logične sklenjenosti besedila.

18. V tej zadevi tožeča stranka uveljavlja pravice, katerih imetniki so proizvajalci fonogramov. Pri tem je že glede na uvodni del 1. odstavka 146. člena ZASP jasno, da uveljavlja pravico „v svojem imenu“. Takšna je dobesedna formulacija navedenega določila. V tožbenem zahtevku ji ni treba posebej naznaniti, da uveljavlja drugi osebi pripadajočo pravico. Iz 145. člena v povezavi s 1. odstavkom 146. člena ZASP je tudi jasno razvidno, da kolektivna organizacija lahko uveljavlja pravice proizvajalcev fonogramov.

19. Za procesno upravičenje tožeče stranke je nepomembno razmerje med njo kot kolektivno organizacijo in svojimi člani. Razmerje med kolektivno organizacijo in imetniki sorodnih pravic je namreč notranje razmerje, ki se tiče le teh dveh in ne tožene stranke (enako že v sodbi V Cpg 338/2015 r. št. 26). Tožeča stranka lahko torej uveljavljala pravice imetnikov avtorski sorodnih pravic (in avtorjev) celo v primeru, če sama krši svoje obveznosti do imetnikov sorodnih pravic. ZASP glede tega ne vsebuje nobene omejitve. Razmerje med imetniki avtorski sorodnih pravic in samo kolektivno organizacijo je razmerja med dvema drugima osebama, ki se priobčevalca fonogramov nič ne tiče. To seveda velja za tuzemske in inozemske imetnike sorodnih pravic v enaki meri. Vsaka drugačna razlaga bi pripeljala do tega, da bi radijske postaje lahko predvajale komercialne fonograme (praviloma glasbo) zastonj z izgovorom, da kolektivna organizacija ne izpolnjuje svojih obveznosti do imetnikov sorodnih pravic.

20. Pravice imetnikov sorodnih pravic so varovane bodisi neposredno na temelju 1. odstavka 176. člena ZASP, bodisi na temelju 2. odstavka 176. člena ZASP v povezavi s 4. in 5. členom Mednarodne konvencije za varstvo izvajalcev, proizvajalcev fonogramov in radiodifuznih organizacij („Rimska pogodba“; Ur. l. RS-MP, št. 8/96). Tožeča stranka kot kolektivna organizacija za varstvo pravic iz fonogramov (in v okviru dovoljenja) torej lahko uveljavlja tudi pravice proizvajalcev fonogramov, tudi inozemskih. Ni ji treba dokazovati, da zastopa imetnike sorodnih pravic, in da je prav te sorodne pravice uporabljala tožena stranka.

21. Za uspeh z ugovorom zlorabe prevladujočega položaja s strani tožeče stranke bi morala tožena stranka pravočasno postaviti konkretne trditve. Teh ni bilo. S pritožbenimi navedbami glede teoretično mogoče zlorabe prevladujočega položaja se zato pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno ukvarjati.

22. Utemeljeni pa sta obe pritožbi, kolikor se nanašata na zmotno uporabo materialnega prava.

23. Če reprezentativno združenje uporabnikov in kolektivna organizacija ne dosežeta sporazuma glede višine nadomestila, mora nadomestilo določiti sodišče samo. Pravni temelj za takšno stališče je v 1. odstavku 130. člena ZASP. Nadomestilo je glede na 1., 2. in 3. odstavek 168. člena ZASP posredno tudi odločilno merilo pri določanju odškodnine (1. odstavek 131. člena OZ), civilne kazni in višine neupravičene obogatitve (1. odstavek 190. člena OZ).

24. Očitno je, da sta tako med strankama sklenjena pogodba kot tudi SS 2006 prenehala veljati 31. 12. 2011 (glej prvi odstavek št. IX SS 2006).

25. Pritožba tožeče stranke je pravilno opozorila na to, da je odločitev prvostopenjskega sodišča nepravilno uporabila materialno pravo. Pritožbeno sodišče je že v zadevi z opr. št. V Cpg 1403/2015 odločilo o vsebinsko povsem enakem sporu, kot je ta. Tudi v prej navedeni zadevi je bila med strankama spora sklenjena pogodba, na temelju katere se je izdajatelj radijskega programa (tožena stranka) zavezala plačevati kolektivni organizaciji (tožeči stranki) nadomestilo. Pogodba je prenehala veljati 31. 12. 2011, enako kot v tej zadevi. Na isti dan je prenehal veljati tudi SS 2006. 26. Če sta stranki med seboj sklenili pogodbo, s katero sta med njima dogovorili višino nadomestila za priobčevanje fonogramov, je pravni temelj za plačilo nadomestila za priobčevanje fonogramov takšna pogodba v povezavi s 1. odstavkom 130. člena ZASP. Če med strankama sklenjena pogodba neha veljati, ostane kot pravni temelj lahko le še skupni sporazum, če obstaja in je veljaven. Če je skupni sporazum obstajal, vendar pa ni več veljaven, potem je pravni temelj za določitev višine nadomestila za priobčevanje fonogramov le še v 1. odstavku 130. člena ZASP. Višino nadomestila mora določiti sodišče samo. V poštev pride predvsem smiselna uporaba tarife iz med strankama sklenjene pogodbe ali pa smiselna uporaba v ne več veljavnem skupnem sporazumu dogovorjene tarife. V poštev prideta torej v tej zadevi smiselna uporaba v Pogodbi z dne 13. 9. 2006 dogovorjene višine plačila ali pa smiselna uporaba v SS 2006 dogovorjene tarife.

27. Prednost pred smiselno uporabo v Pogodbi z dne 13. 9. 2006 dogovorjenega plačila ima vendarle smiselna uporaba v SS 2006 dogovorjene tarife. Tožeča in tožena stranka sta namreč v Pogodbi sami dogovorili, da njun medsebojni dogovor velja le do 31. 12. 2006. Od tedaj naprej pa sta obe morali računati s tem, da bodo, če ne bosta sklenila druge (medsebojne) pogodbe, veljala splošna pravila za dolgovano odmeno, ki jo lahko zahteva tožeča stranka kot kolektivna organizacija.

28. Takšna splošnejša pravila glede plačila nadomestila za priobčevanje fonogramov so lahko dogovorjena bodisi s skupnim sporazumom, če obstaja, bodisi temeljijo neposredno na 1. odstavku 130. člena ZASP. Ker od 31. 12. 2011 ne velja več SS 2006, mora torej v tej zadevi določiti višino plačila sodišče. 29. Ne glede na to, da zahtevek tožeče stranke temelji na 1. odstavku 130. člena ZASP, je primerna smiselna uporaba tarife v sicer ne več veljavnem skupnem sporazumu 2006. Če je nekoč že obstajal skupni sporazum, to pomeni, da se je reprezentativno združenje uporabnikov strinjalo z nadomestilom iz tega skupnega sporazuma. Sodišče bo, če je sicer zahtevek tožeče stranke oprt neposredno na 1. odstavek 130. člena ZASP, težko samo določilo boljše merilo kot je tisto, s katerim sta se nekoč obe stranki že prostovoljno strinjali. Takšnemu načinu določanja višine nadomestila je zato treba dati prednost pred drugimi in ga je praviloma treba vzeti kot primernega tudi za čas po prenehanju veljavnosti skupnega sporazuma. Drugače bi bilo sicer lahko na primer v primeru naknadno nastalih nastalih nepreprečljivih, neodpravljivih in neogibnih okoliščin (prim. 240. člen OZ). Enaka je bila odločitev pritožbenega sodišča že v zadevi z opr. št. VSL V Cpg 1403/201. V med kolektivno organizacijo in priobčevalcem fonogramov nekoč sklenjenih pogodbah dogovorjena nadomestila za priobčevanje fonogramov torej po prenehanju veljavnosti pogodb niso več uporabna.

30. Tožena stranka za takšno odločitev še ni mogla vedeti. Zato se ni mogla braniti pred zahtevki tožeče stranke. Tudi tožeča stranka za to sodbo še ni izvedela pred prvim narokom za glavno obravnavo.

31. Kot merilo za odmero nadomestila je bilo v SS 2006 dogovorjeno naslednje: „prihodki … iz radijske dejavnosti, ki so razvidni iz izkaza poslovnega izvida, pri čemer mora član združenja v kolikor izvaja več dejavnosti, podati pisno poročilo koliko prihodkov je bilo ustvarjenih iz naslova radijske dejavnosti“. Navedek je dobeseden in vzet iz tarifnega dela SS 2006, ta je v št. III navedenega skupnega sporazuma. Temelj za odmero nadomestila so prihodki za tekoče leto, pri odmeri je potrebno upoštevati še delež glasbe; št. III SS 2006 določa še nadaljnje podrobnosti.

32. Tožena stranka je sama postavila trditve glede celotnih prihodkov (l. št. 45 – hrbtna stran), tožeča stranka pa trditve glede deleža glasbe (l. št. 49 spodaj in 49 – hrbtna stran).

33. V ponovljenem postopku naj prvostopenjsko sodišče upošteva tudi pravilno razporeditev trditvenega in dokaznega bremena. Kolektivna organizacija ne more vedeti, kolikšen del prihodkov pridobiva priobčevalec fonogramov iz radijske dejavnosti, in kolikšen del od drugih dejavnosti. Priobčevalec fonogramov je tisti, ki mora, če ne pridobiva prihodkov le iz radijske dejavnosti, torej nositi trditveno in dokazno breme glede tistih prihodkov, ki jih nima iz radijske dejavnosti. To velja toliko bolj, ker je bilo že v 1. točki 1. odstavka št. III SS 2006 dogovorjeno, da mora priobčevalec fonogramov podati pisno poročilo o prihodkih iz radijske dejavnosti.

34. Odločitev o stroških postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 83/2006.