Jedro

Ugotovljeno je bilo, kar je ves čas postopka tudi nesporno, da "sprejemna pogodba" za stričevega življenja ni bila predložena v zemljiško knjigo in da je ob stričevi smrti sporno premoženje oz. lastninska pravica bila vknjižena še na strica. Tožnik zatrjuje, da je lastnik spornih nepremičnin na podlagi "sprejemne pogodbe" in zahteva izločitev tega premoženja iz zapuščine. Zahteva torej stvarno pravico in ne kot zatrjuje v reviziji veljavnost pogodbe oz. obligacijsko pravico. Zato je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev oprlo na določilo 33.člena ZTLR in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je tožila na ugotovitev, da je izključna lastnica nepremičnin, pri katerih je kot lastnik vknjižen A, zlasti nepremičnin, vpisanih pod vl. št. 116 in vl. št. 492 kar vse je tožnik pridobil z izročilno pogodbo, sklenjeno s sedaj že pokojnim A in zato te nepremičnine ne spadajo v zapuščino po pok. A, po katerem teče zapuščinski postopek pod opr. št. D 224/89. Pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Zoper to sodbo vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, napadeno sodbo spremeni tako, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje oz. podrejeno, da napadeno sodbo razveljavi in vrne sodišču druge stopnje v ponovno sojenje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vse, kar je bilo naloženo v razveljavitvenem sklepu revizijskega sodišča. Tako je tudi ugotovilo realizacijo izročilne pogodbe, odpravljena je bila pomanjkljivost glede legitimacije, ugotovilo je, da je bil promet s kmetijskimi zemljišči dopusten. Tožnik v tožbi zatrjuje, da ima veljaven pridobitni naslov in ne način. Zato je napačno stališče sodišča druge stopnje, da je za pridobitev lastninske pravice potreben vpis v zemljiško knjigo. Sodišče druge stopnje ob prvem sojenju ni imelo pomislekov, kakor tudi ne revizijsko sodišče glede samega zahtevka. Pomembno je, da ima tožnik pismeno pogodbo, s katero se je prenesla lastninska pravica na vseh nepremičninah A in pogodba je bila realizirana. Tožeča stranka lahko zahteva vpis v zemljiško knjigo tudi pozneje.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožena stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386.člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz določila 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge se upoštevajo le, če jih revident uveljavlja. Tožeča stranka sicer v revizijskem uvodu omeni, da izpodbija obravnavano sodbo tudi zaradi tega revizijskega razloga, vendar ga ne obrazloži. Zato nanj ni potrebno odgovarjati.

Pač pa tožeča stranka obrazloži svoje navedbe glede zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je v tožbenem zahtevku zatrjevala, da gre za pogodbo, s katero se je prenesla lastninska pravica v tožnikovo korist na vseh nepremičninah pok. strica, ter da je bila pogodba realizirana.

Pri preizkusu pravilne uporabe materialnega prava je potrebno izhajati iz ugotovitve obeh sodišč (3.odstavek 385.člena ZPP), kar pa tudi izhaja iz priloženega spisa D 224/89 sodišča prve stopnje, in sicer da tožnik ni zakoniti dedič po pokojnem stricu. Ugotovljeno je tudi bilo, kar je ves čas postopku tudi nesporno, da "sprejemna pogodba" za stričevega življenja ni bila predložena v zemljiško knjigo in da je ob stričevi smrti sporno premoženje oz. lastninska pravica bila vknjižena še na strica. Zoper dedinji (ki sta sedaj obe na strani tožene stranke) lahko tožnik ob zatrjevani tožbeni podlagi postavi le takšen tožbeni zahtevek, kakršnega bi lahko naperil zoper svojega sopogodbenika t.j. strica. Sodišče je pri svojem odločanju vezano na tožbeni zahtevek in tožbeno podlago (1.odstavek 2.člena ZPP). Kot je pravilno opozorilo sodišče druge stopnje, tožnik zatrjuje, da je lastnik spornih nepremičnin na podlagi "sprejemne pogodbe" in zahteva izločitev tega premoženja iz zapuščine. Zahteva torej stvarno pravico in ne kot zatrjuje v reviziji veljavnost pogodbe oz. obligacijsko pravico. Zato je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev oprlo na določilo 33.člena ZTLR in tožbeni zahtevek zavrnilo. Pri odločanju o tožbenem zahtevku sodišče ne more in ne sme tožbenega zahtevka po svoje razlagati, ampak se mora opredeliti o njegovi utemeljenosti. Pred odločitvijo mora zato ugotoviti vsa pravno odločilna dejstva. Iz zadnjega razloga je tudi bila prva odločitev obeh sodišč razveljavljena (2.odst. 395.člena ZPP) in nato se je postopek pričel znova. Zato je sklicevanje revizije na predhodne odločitve sodišča druge stopnje nerelevantno.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).