Jedro

Odmera zadoščenja za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti kot posledice poškodbe - zvina vratnega in ledvenega dela hrbtenice.

Izrek

Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni tako, da se pritožbi delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede odločbe o zamudnih obresti delno spremeni tako, da mora tožena stranka plačati tožniku zamudne obresti od zneska 1,200.000 SIT tudi za čas od 1.1.2002 do 3.4.2002 in sicer v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero.

Sicer se revizija zavrne.

Tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati 2,000.000 SIT za nepremoženjsko škodo (800.000 SIT za telesne bolečine, 200.000 SIT za strah in 1,000.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.4.2002 dalje. Toženo stranko je tudi zavezalo, da mora tožniku plačati premoženjsko škodo v skupnem znesku 232.906 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo različno od posameznih delov te obveznosti. Višje tožbene zahtevke je zavrnilo, toženo stranko pa zavezalo, da mora tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 390.032 SIT.

Zoper to sodbo sta se pritožili obe stranki, pritožbeno sodišče pa je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in zadoščenje znižalo na 1,200.000 SIT (na 500.000 SIT za telesne bolečine in na 500.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), sicer pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo, v celoti pa tožnikovo pritožbo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Toženi stranki je naložilo, da mora tožniku povrniti 251.150 SIT stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo različno od posameznih delov te obveznosti, ter 26.928 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.12.2003. Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava.

Sodbo izpodbija v delu, s katerim mu za telesne bolečine ni dosojeno zadoščenje v znesku 1,000.000 SIT, za strah 300.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1,000.000 SIT.

Navaja, da je ugotovitev pritožbenega sodišča, da je bil v bolniškem staležu le slaba dva meseca, v nasprotju z listinami v spisu (v bolniškem staležu je bil namreč skoraj pet mesecev), kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nas. - ZPP). Enako kršitev postopka vidi tudi v tem, ker se je pritožbeno sodišče oprlo med drugim tudi na podatke, ki ne upoštevajo ("tega nujno ne izkazujejo") tožnikove gibljivosti pred nezgodo ter da zato "meritve izvedenca v tem delu ne odražajo tistih potrebnih informacij, na podlagi katerih bi lahko ocenili tožnikovo zmanjšano gibljivost in posledično tudi njegovo zmanjšanje življenjskih aktivnosti".

Pritožbenemu sodišču očita, da je v nasprotju z izpovedbo tožnika in izvedenca ocenilo, da poškodbe niso pustile kakršnokoli zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Sicer podrobno opisuje potek zdravljenja ter neprijetnosti, ki so ga spremljale, pojasnjuje, kako hud strah je utrpel ob nesreči (trčenje naj bi bilo tako hudo, da je odlomilo celo sedež avtomobila) ter da je trpel intenziven sekundaren strah za izid zdravljenja, ki se je (ker težave niso hotele izzveneti) le stopnjeval. Zatrjuje, da je moral zaradi težav s hrbtenico prenehati z opravljanjem svoje službe, da je bil dolga leta zelo aktiven in vsestranski športnik (celo študiral je na Fakulteti za šport, zaradi česar je bila njegova gibljivost bistveno boljša od gibljivosti povprečne populacije). Pred poškodbo je treniral borilne veščine, aktivno igral košarko (v tretji slovenski ligi kot registriran igralec) in kolesaril. Opozarja, da je izvedenec ugotovil kar 8% zmanjšanje življenjske aktivnosti (kar je dvakrat več kot pri običajnih zvinih vratne hrbtenice), ter da je v primerjavi z odškodninami v podobnih primerih skupen znesek zadoščenja prenizek.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

O očitku bistvene kršitve določb pravdnega postopka: Revizija ima sicer prav, ko opozarja, da je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bil tožnik v bolniškem staležu le slaba dva meseca (sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bolniški stalež trajal od 8.5.1998 do 30.9.1998). Vendar bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki bi bila (lahko) v tem, da je pritožbeno sodišče nepooblaščeno ali brez obravnave spremenilo dejansko stanje, revident ne uveljavlja (revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti samo na pravilno uporabo materialnega prava - prim. 371.- člen ZPP).

Pritožbenemu sodišču očita zgolj to, da je ugotovitev o le slaba dva meseca trajajočem bolniškem staležu v nasprotju z listinami v spisu. Ta kršitev postopka pa ni podana. T.i. "protispisnost" obstaja le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov, torej takrat, ko je sodišče listinam ali zapisnikom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Ni pa te postopkovne kršitve, če sodišče te dokumente napačno dokazno tolmači (jim pripiše napačni dokazni pomen). V tem primeru gre (lahko) le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Omenjena kršitev postopka tudi ni podana, če se v utemeljitev svoje ugotovitve sodišče na listino sploh ne sklicuje (tako kot se ni pritožbeno sodišče). Prav tako ne, če se je sodišče oprlo na (po mnenju stranke) pomanjkljivo dokumentacijo (tako revizijsko sodišče razume revidentov očitek, da je pritožbeno sodišče "svojo odločitev oprlo tudi na podatke, ki tega /zatrjevane nadpovprečne gibljivosti pred poškodbo/ nujno ne izkazujejo in so tako razlogi sodbe v nasprotju z listinami in izjavami v spisu, kar je absolutno bistvena kršitev določb postopka"), ali če je določena dejstva ugotovilo drugače, kot je o njih izpovedala stranka ali izvedenec. Tu gre za dokazno oceno, ki, četudi nepravilna, ne predstavlja "protispisnosti". V svojih sodbah je vrhovno sodišče že večkrat poudarilo, da pravdne stranke ne morejo s pomočjo procesnih kršitev vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji in nato pravilno sprejeto na drugi stopnji (npr. odločbe II Ips 120/2001, II Ips 663/96, II Ips 616/93). Očitek procesne kršitve v takih primerih je navidezen: pravdna stranka z njim v bistvu graja sprejeto dokazno oceno (gl. npr. odločbo II Ips 334/99) (op1).

O višini zadoščenja: Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP so revizijsko sodišče in stranki vezani na tisto dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov sodb prve in druge stopnje. Revizija dejansko podlago tožnikovega odškodninskega zahtevka obširno navaja in pri tem včasih preseže dejanske ugotovitve obeh sodišč, na primer pri zatrjevanju, da je imel med zdravljenjem mravljinčenje v prstih, da je bilo trčenje tako hudo, da je odlomilo celo sedež avtomobila, da "je bil prag primarnega strahu presežen", da se je intenziven sekundarni strah za izid zdravljenja po tem, ko težave niso minile, le še stopnjeval, da je zaradi težav s hrbtenico prenehal z opravljanjem svoje službe, da je bila pred poškodbo gibljivost njegove hrbtenice bistveno boljša od povprečja, ipd. Revizijsko sodišče se zato s temi revizijskimi trditvami ni ukvarjalo.

Temeljni načeli za odmero odškodnino za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti (zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo). Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno).

Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo obe načeli. Natančno in izčrpno je ugotovilo vse konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode ter jih ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih (op2) pravilno pravno ovrednotilo. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode in tudi končen (skupen) znesek zadoščenja pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR). Res je izvedenec ugotovil kar 8% zmanjšanje življenjske aktivnosti. Vendar je pritožbeno sodišče pravilno poudarilo, da gre le eno od meril za odmero zadoščenja. To je samo pomožno merilo, saj zakon ne določa kot podlage za odmero odškodnine v odstotkih izraženega zmanjšanja življenjske aktivnosti in tako seveda tudi ne določa meril za takšno izračunavanje. Ne morejo priti v poštev niti merila iz zavarovalniških pogojev različnih zavarovalnic, ker gre tam za pogodbeno zavarovanje in pristanek zavarovanca na takšna merila. Podobno velja tudi za predpise invalidskega zavarovanja, ker tamkajšnja merila spet niso neposredno uporabna in skladna z merili iz 200. člena ZOR. Končno velja to tudi za pravila medicinske stroke. Sodnik mora ugotoviti, če naj korektno uporabi določbe 200. in 203. člena ZOR, kako obsežna je ostala oškodovancu omejenost na fizičnem (včasih tudi psihičnem) področju in kako to vpliva na njegovo življenje in kolikšne duševne bolečine mu to povzroča. In glede tega je pritožbeno sodišče ugotovilo, "da tožnik ni utrpel takšnih poškodb, ki bi pri njemu pomenile v posledici kakršnokoli zmanjšanje življenjskih aktivnosti", da "vsa dela opravlja, kot jih je opravljal pred nezgodo, le nekoliko večje napore mora vložiti v posamezna opravila", ter da (zato) "praktično ni zmanjšano telesno sposoben, kot je bil pred nezgodo".

O zamudnih obrestih: Na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2002 je bilo sprejeto načelno pravno mnenje, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/2001-OZ) in Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 109/2001-ZPOMZO-A). To načelno pravno mnenje (op3) se glasi: "Zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo (179. do 183. člen OZ oziroma 200. do 203. člen ZOR) pripadajo oškodovancu od uveljavitve OZ dalje (1. januar 2002), če zamuda ni nastala pozneje (299. člen OZ oziroma 324. člen ZOR) in sicer v času veljavnosti ZPOMZO-A: do dneva sodbe sodišče prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero; od prvega dneva po dnevu sodbe prve stopnje dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti (2. člen ZPOMZO-A)".

V skladu s tem načelnim pravnim mnenjem tako pripadajo oškodovancu zamudne obresti od uveljavitve OZ do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dne po dnevu sodbe prve stopnje dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Ker mora revizijsko sodišče paziti na pravilno uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je reviziji delno ugodilo in izpodbijani del sodbe delno spremenilo tako, da je pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede odločbe o zamudnih obrestih delno spremenilo tako, da mora tožena stranka plačati tožniku zamudne obresti od dosojenega zneska zadoščenja (1,200.000 SIT) tudi za čas od 1.1.2002 do 3.4.2002 in sicer v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero (prvi odstavek 380. člena ZPP). Sicer je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Ker je revident uspel le z delom obrestnega zahtevka, glede katerega pa niso nastali nobeni stroški, sam krije svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

Opomba 1: Povzeto po Betetto, Ustavna procesna jamstva v dokaznem postopku, Pravna praksa, 2003, št. 21, priloga, str. V in VI.

Opomba 2: Gl. D. Jadek Pensa, B. Novak, M. Smrekar Tomelj in Z. Strajnar, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV založba, Ljubljana 2001, primeri 360, 361 in 364. Opomba 3: Gl. Pravna mnenja, I/2002, str. 11-14.