Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da ne gre za enostavni objekt, za katerega ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, ker tožnik ni izkazal pravice graditi na predmetnem zemljišču in ker nista izpolnjena pogoja, ki ju določa Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost, in sicer da so objekti za lastne potrebe lahko zgrajeni le na zemljiških parcelah, ki pripadajo stavbi, h kateri se gradijo in da je potrebno za gradnjo enostavnega objekta na varovalnem pasu na območju, ki je s posebnimi predpisi opredeljeno kot varovano, pred začetkom gradnje pridobiti soglasje pristojnega organa. Ker iz navedenih razlogov tudi po presoji sodišča ne gre za enostavni objekt, za katerega ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, gre za nelegalno gradnjo.
I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijski ukrep zaradi nelegalne gradnje nadstrešnice na zemljišču parc. št. 2361/1 k.o. ... V 1. točki mu je naložila, da mora ustaviti gradnjo nadstrešnice, v 2. točki pa, da jo mora odstraniti do 5. 10. 2012 in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje, sicer bo to v skladu s 3. točko izreka opravila druga oseba v izvršilnem postopku. V 4. točki so bile za objekt izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). V naslednjih točkah je bilo ugotovljeno, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka) in da stroškov postopka ni bilo (6. točka).
Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bilo v ugotovitvenem postopku ugotovljeno, da je tožnik zgradil nadstrešek navedenih dimenzij, ki sega preko prikolice in predprostora. Ugotovil je, da po Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/08 in naslednji, v nadaljevanju Uredba) spada nadstrešek med enostavne objekte, za katere ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, le če so izpolnjeni določeni pogoji. Ti pa v obravnavanem primeru niso izpolnjeni, saj ne gre za streho pred vhodom v objekt, poleg tega ni izpolnjen pogoj iz 4. člena Uredbe, po katerem so lahko objekti za lastne potrebe zgrajeni le na zemljiških parcelah, ki pripadajo stavbi, h kateri se gradijo. Poleg tega gre v konkretnem primeru tudi za varovano območje Natura 2000 in naravni spomenik – Soča s pritoki in za varovani pas vodotoka. Glede na navedeno gre za manj zahteven objekt, za katerega bi tožnik moral pridobiti gradbeno dovoljenje, ki pa ga ni pridobil. Izpodbijani ukrep je utemeljila na 152. členu ZGO-1. Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Kot neutemeljene je zavrnil tožnikove navedbe, da se objekt nahaja na zemljišču parc. št. 2275/11 k.o. ... Pri tem se je skliceval na zapisnik upravnega organa o opravljenem kontrolnem inšpekcijskem ogledu z dne 11. 10. 2011, na katerem je upravni organ prve stopnje z GPS napravo ugotovil koordinate točk posameznih objektov in iz spisu priloženega prikaza parcel, na katerem je predmetni objekt tudi označen. Iz navedenih listin je razvidno, da se predmetni nadstrešek nahaja na zemljišču s parc. št. 2361/1 k.o. ... Kot neutemeljene zavrača tudi pritožbene navedbe, da gre za enostaven objekt, za katerega ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja. Pri tem se sklicuje na 12. člen Uredbe in ugotavlja, da je iz zapisnika upravnega organa z dne 15. 9. 2011 izhaja, da je lastnik kampa izjavil, da so nadstrešnice gradili lastniki posameznih prikolic brez njegovega soglasja, na kar jih je ta tudi opozoril. Iz navedenega izhaja, da tožnik ni izkazal pravice graditi na zemljišču, na katerem je nameraval graditi. Poleg tega tudi niso izpolnjeni pogoji, ki jih Uredba določa za objekte za lastne potrebe, in sicer ne gre za gradnjo na zemljiški parceli, ki pripada stavbi, h kateri se gradi, tožnik pa tudi ni pridobil soglasja pristojnega organa oziroma službe za gradnjo na varovalnem pasu oziroma varovanem območju. Pri tem se sklicuje na 6. člen Uredbe. Zavrača pritožbeni ugovor, da gre za začasen objekt, namenjen sezonski turistični ponudbi z ugotovitvijo, da se po drugem odstavku 4. člena Uredbe ti objekti lahko gradijo samo na površinah, ki so s prostorskimi akti določene za ta namen, ali na površinah, v lasti države, pokrajin ali občin, na katerih takšno gradnjo dovoli upravljalec teh nepremičnin. Poleg tega je takšen objekt po poteku časa, za katerega je bil zgrajen, treba odstraniti, najpozneje pa v 6 mesecih od začetka gradnje. Sklicuje se še na 6. točko 11. člena Uredbe, ki določa, da so začasni objekti, namenjeni sezonski turistični ponudbi kiosk oziroma tipski zabojnik in pomol. Ugovore tožnika, da ima družba A. d.o.o. pridobljeno pravnomočno in uporabno dovoljenje za izgradnjo in uporabo kampa pa zavrača z ugotovitvijo, da gradbeno dovoljenje z dne 1. 3. 1996, izdano družbi A. d.o.o., dovoljuje le gradnjo sanitarnega objekta in storitvenega objekta, nikakor pa ne postavitve nadstreškov.
Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da v predmetni zadevi sploh ne gre za objekt, za gradnjo katerega bi bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje, pač pa zgolj za streho iz desk, ki je pokrita s strašno lepenko in stoji na lesenih stebričkih, ki predstavlja zgolj začasno zaščito za avtokamp prikolice, zaradi česar ni mogoče govoriti o samostojnem objektu. Sklicuje se tudi na najemno pogodbo, po kateri ima tožnik z družbo A. d.o.o. sklenjeno pogodbo za najem prostora za postavitev avtokamp prikolice le za dobo enega leta. Meni, da je zmotna ugotovitev inšpektorja, da sporni objekt stoji na parceli 2361/1 k.o. ... Zatrjuje, da stoji na parceli št. 2275/11 k.o. ... Navaja, da glede na dejstvo, da ima A. d.o.o. pridobljeno pravnomočno gradbeno in uporabno dovoljenje za izgradnjo in uporabo kampa na parc. št. 2275/11 k.o. ..., po njegovem tudi ne morejo biti sporni leseni provizoriji, ki ne predstavljajo samostojnih objektov in tudi ne objektov po ZGD-1. Poleg tega so za postavitev takšnih objektov izpolnjeni predpisani pogoji za enostavne objekte po Uredbi, zaradi česar ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, niti kakšnega drugega upravnega dovoljenja. Sklicuje se tudi na druge avtokampe v državi in po svetu, pri katerih je mogoče prav tako najti tovrstne lesene in druge provizorje, namenjene zaščiti prikolic, za katere investitorji niso pridobili gradbenih dovoljenj. Meni, da se glede sporne lokacije v varovanem pasu vodotoka – reke Nadiže, ni mogoče zanesti na katastrski načrt, ki je bil izdelan pred več kot 200 leti. Ker iz izpodbijane odločbe izhaja, da se v obravnavanem območju nahaja 22 enakih objektov, se postavlja vprašanje, na katerega od teh objektov se odločba sploh nanaša. Iz izreka odločbe ni mogoče ugotoviti, na kateri objekt se nanaša, zato je nedoločen in neizvršljiv, zaradi česar je izpodbijana odločba celo nična. Poleg tega inšpektor ni navedel, na kakšni podlagi je ugotovil, da je tožnik lastnik katerega od spornih objektov. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov postopka.
Toženka na tožbo ni odgovorila.
Tožba ni utemeljena.
V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik za gradnjo predmetnega objekta ni pridobil gradbenega dovoljenja. Sporno pa je, ali je za gradnjo predmetnega objekta gradbeno dovoljenje potreboval, kot zatrjuje toženka, ali ne, kot zatrjuje tožnik.
ZGO-1 v 3. členu določa, da se gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Skladno s 3.a členom ZGO-1 se brez gradbenega dovoljenja lahko začne le gradnja enostavnega objekta. Enostavni objekti so podrobneje opredeljeni v času odločanja veljavni Uredbi, ki v 12. členu določa, da se objekt šteje za enostavni objekt, za katerega ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, če so skupaj izpolnjeni tam navedeni pogoji, in sicer da je objekt v tej uredbi izrecno določen kot enostavni objekt (1. alineja), da ima investitor pravico graditi na zemljišču, na katerem namerava zgraditi objekt (2. alineja), da gradnja objekta ni v nasprotju s prostorskimi akti (3. alineja) in da so upoštevani vsi pogoji in zahteve za gradnjo enostavnega objekta, določeni z uredbo (4. alineja).
Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da v obravnavanem primeru ne gre za enostavni objekt, za katerega ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, ker tožnik ni izkazal pravice graditi na predmetnem zemljišču in ker nista izpolnjena pogoja, ki ju določa Uredba, in sicer da so objekti za lastne potrebe lahko zgrajeni le na zemljiških parcelah, ki pripadajo stavbi, h kateri se gradijo (prva alineja 1. točke drugega odstavka 4. člena Uredbe) in da je potrebno za gradnjo enostavnega objekta na varovalnem pasu na območju, ki je s posebnimi predpisi opredeljeno kot varovano, pred začetkom gradnje pridobiti soglasje pristojnega organa (6. člen Uredbe). Pri tem se upravna organa sklicujeta na ugotovitvi, ki jima tožnik ne ugovarja, in sicer da je tožnik sporni objekt zgradil brez soglasja lastnika zemljišča in da za gradnjo spornega objekta na območju celinskih voda, na območju Natura 2000 in na območju naravnega spomenika – Soča s pritoki, ni pridobil soglasja pristojnega soglasodajalca.
Ker iz navedenih razlogov tudi po presoji sodišče ne gre za enostavni objekt, za katerega ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, gre za nelegalno gradnjo. Inšpekcijski ukrep, izrečen na podlagi 152. člena ZGO-1 je zato pravilen in zakonit. Ker je predmet presoje zgolj zakonitost izpodbijane odločbe, so brezpredmetni tožnikovi tožbeni ugovori, da je tovrstne objekte mogoče najti po vseh avtokampih v državi in po svetu in da zanje ni bilo treba pridobiti gradbenih dovoljenj.
Tožnik zgolj z navedbo, da je zmotna ugotovitev toženke, da sporni objekt stoji na parceli št. 2361/1 k.o. ... in sklicevanjem na nezanesljivost katastra, ni izkazal drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovil inšpektor na inšpekcijskem ogledu z dne 11. 10. 2011, na katerem je z GPS napravo ugotovil koordinate točk posameznih objektov in ki izhaja iz prikaza parcel z označbo predmetnega objekta, ki se nahaja v spisu.
Neutemeljene po so tudi tožbene navedbe, da gre za začasen objekt, iz razlogov, ki jih je izčrpno navedel že upravni organ druge stopnje in jim sodišče sledi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu ( v nadaljevanju ZUS-1).
Po 1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je objekt s tlemi povezana stavba ali gradbeni inženirski objekt, narejen iz gradbenih proizvodov in naravnih materialov, skupaj z vgrajenimi inštalacijami in tehnološkimi napravami. Ker gre v obravnavanem primeru za samostojen inženirski objekt, povezan s tlemi, ni utemeljen tožbeni ugovor, da ne gre za samostojen objekt. Iz razlogov, ki jih je navedel upravni organ druge stopnje in ki jim sodišče sledi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1) pa tudi ni utemeljen tožbeni ugovor, da sporno gradnjo dovoljuje pravnomočno gradbeno in uporabno dovoljenje za izgradnjo kampa na parc. št. 2275/11 k.o. ..., izdano družbi A. d.o.o. Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na nedoločnost in neizvršljivost izreka izpodbijane odločbe pa so nedovoljena tožbena novota. Tožnik namreč teh ugovorov ni uveljavljal v upravnem postopku (pritožbi zoper izpodbijano odločbo). V upravnem sporu namreč stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so to možnost imele v postopku pred izdajo izpodbijanega akta (tretji odstavek 20. člena ZUS-1). V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze le, če jih upravičeno ni mogel predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1).
Poleg tega iz vseh tožnikovih navedb v upravnem postopku in upravnem sporu izhaja, da tožnik natančno ve, za kateri objekt gre in da v upravnem postopku tudi ni oporekal investitorstvu spornega objekta. Zato ni mogoče govoriti o neizvršljivosti oz. ničnosti izpodbijane odločbe.
Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.