Jedro

Ker je v času odločanja tožene stranke ZPVAS že veljal, o zahtevi na prvi stopnji pa ni bilo odločeno, ker jo je organ prve stopnje zavrgel, bi morala tožena stranka na podlagi tega zakona presoditi pritožbene navedbe (13. čl. ZPVAS).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo Republike Slovenije z dne 11.07.1994.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo "Agrarne skupnosti", zoper sklep Sekretariata za gospodarstvo Občine z dne 08.03.1993, s katerim je ta zavrgel zahtevo kmetov iz treh vasi za denacionalizacijo odvzetih nepremičnin. V uvodu izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da izdaja odločbo na pritožbo Agrarne skupnosti, v obrazložitvi pa navaja, da je prvostopni organ zavrgel zahtevo "Agrarne skupnosti" in da se je proti temu sklepu pritožil J.P., ki zastopa "kmete iz vasi ...". Navaja še, da je organ prve stopnje zavrgel zahtevo za vrnitev podržavljenih zemljišč. Zavrača pritožbene navedbe, da imajo pritožniki pravno lastninsko kontinuiteto in da so po določbah 6. točke 1. odstavka 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 13/93) upravičenci do teh zemljišč. Ugotavlja, da je iz predložene dokumentacije razvidno, da je bila na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 27.05.1936 pri vl. št. 27 vknjižena lastninska pravica za Agrarno skupnost. To premoženje je na podlagi Uredbe o vknjižbi lastninske pravice na državnih nepremičninah (Uradni list FLRJ, št. 58-428/47) in Zakona o agrarnih skupnostih (Uradni list LRS, št. 52-323/47) prešlo v splošno ljudsko premoženje. Na podlagi odločbe Okrajnega sodišča z dne 07.06.1949 je bil kot upravni organ z zaznambo vknjižen LOMO, na podlagi sklepa Okrožnega sodišča z dne 28.03.1953 pa je bila ta zaznamba izbrisana. Iz zadnjega zemljiškoknjižnega stanja je razvidno, da je na podlagi sklepa Izvršnega sveta SO z dne 11.11.1977 imetnica pravice uporabe Kmetijska zemljiška skupnost, oziroma Občina ... kot njena pravna naslednica. Iz navedenega je razvidno, da Agrarna skupnost formalnopravno ni lastnik zemljišč na tem vložku. Organ prve stopnje je pravilno odločil, vendar se je v obrazložitvi oprl na 14. člen ZDen, na podlagi katerega je priznana pravica do vrnitve premoženja cerkvam, verskim skupnostim, njihovim ustanovam oziroma redom, ki ob uveljavitvi tega zakona delujejo na območju Republike Slovenije. Ta določba za agrarne skupnosti ni ustrezna, ker niso pravne osebe. Bivše agrarne skupnosti (podobčine, vasi, srenje, soseske...), katerih premoženje je bilo z Zakonom o agrarnih skupnostih (Uradni list LRS, št. 52/47) razglašeno za splošno ljudsko premoženje, namreč nimajo aktivne legitimacije za vrnitev tega premoženja in pravice servitutnih upravičencev do paše, lesa, gozdnih pridelkov in podobno, ki so bile prav tako podržavljene, niso predmet denacionalizacije po ZDen. V času od izdaje sklepa organa prve stopnje pa do izdaje odločbe druge stopnje je bil sprejet Zakon o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (ZPVAS, Uradni list RS, št. 5/94, 38/94), ki ureja ponovno vzpostavitev in organiziranje agrarnih skupnosti ter vračanje premoženja in pravic, ki so bile agrarnim skupnostim odvzete po Zakonu o agrarnih skupnostih (Uradni list LRS, št. 52/47), Zakonu o razpolaganju s premoženjem bivših agrarnih skupnosti (Uradni list SRS, št. 7/65 - prečiščeno besedilo) in drugih predpisih po letu 1945. Ker pravilnost odločbe organa prve stopnje presodi organ druge stopnje na podlagi materialnega predpisa, ki je veljal v času izdaje odločbe prve stopnje, kasnejša sprememba predpisa v času izdaje odločbe druge stopnje lahko vpliva samo na pravico stranke, da naknadno postavi zahtevek na podlagi spremenjenega materialnega predpisa in bodo člani agrarne skupnosti lahko zahtevali, da se ponovno vzpostavi agrarna skupnost. Tožeča stranka izpodbija navedeno odločbo in navaja, da so kmetje vasi ... iz Občine ... včlanjeni v Agrarno skupnost, dne 20.08.1990 pri pristojnem upravnem organu občine vložili zahtevek za vrnitev tistega dela zemljišč planine, ki leži v Občini ... (del zemljišč leži v Občini ...). Ugotovitvena odločba Okrajnega Ljudskega odbora, Poverjeništva za kmetijstvo z dne 07.06.1949 je bila spremenjena, ko je bil predlog Okrajne komisije za agrarno reformo za prehod zemljišč v splošno ljudsko premoženje na pritožbo agrarnih upravičencev zavrnjen s sklepom Okrožnega sodišča z dne 28.03.1953, ker navedena odločba ni imela klavzule izvršljivosti in po napotilu sodišča pristojni organ v Občini ... pravnomočne ugotovitvene odločbe ni nikoli izdal. Tožena stranka kljub opozorilu in dokazilom tega ni upoštevala. Ker so kmetje vsa ta zemljišča vsa leta od nakupa do danes nemoteno uporabljali, organiziranost Agrarne skupnosti pa dne 06.08.1994 prilagodili novemu Zakonu o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (Uradni list RS, št.5/94, 38/94) ni prav nobenega razloga, da ne bi mogli ostati "dejanski in zemljiškoknjižni lastniki zemljišč". Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila. Tožba je utemeljena.

Tožeča stranka sicer zmotno meni, da so kmetje, "včlanjeni v Agrarno skupnost", zaradi sklepa Okrožnega sodišča z dne 28.03.1953 ostali "dejanski in zemljiškoknjižni lastniki" zemljišč, podržavljenih Agrarni skupnosti. Iz priloženega B lista pri vl. št. 27, na katerega se sklicuje tudi tožena stranka, je namreč razvidno, da je bil na podlagi tega sklepa izbrisan le upravni organ LOMO, ne pa tudi podržavljenje premoženja Agrarne skupnosti v splošno ljudsko premoženje.

Organ prve stopnje je zahtevo "kmetov vasi ..." za denacionalizacijo nepremičnin zavrgel po 2. odstavku 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ne da bi navedel, zakaj je to skupino oseb opredelil "kot skupnost". Tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi ni navedla, na kakšni podlagi je pritožnike opredelila kot "Agrarno skupnost". Iz predloženih upravnih spisov namreč izhaja, da so kmetje kot skupina oseb (podpisane fizične osebe in ne kot skupnost, kakor sta jih obravnavala oba upravna organa) vložili tako pritožbo kot tudi zahtevo za denacionalizacijo premoženja Agrarne skupnosti, ki je bilo podržavljeno z Zakonom o agrarnih skupnostih (Uradni list LRS, št. 52/47). Ta zakon pa je naveden v 6. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (Zden) kot pravna podlaga za denacionalizacijo. Načelno izhodišče ZDen je, da se denacionalizira premoženje, ki je bilo podržavljeno s predpisi in načini, navedenimi v 3. do 5. členu tega zakona. ZDen ne ureja posebej, kdo so denacionalizacijski upravičenci v primeru, ko je bilo premoženje podržavljeno agrarni skupnosti. Zakon o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (ZPVAS, Uradni list RS. št. 5/94 in 38/94) določa možnost ponovne vzpostavitve agrarnih skupnosti ter pogoje za vrnitev premoženja tem skupnostim in vrnitev premoženjskih pravic članom agrarne skupnosti. V prehodni določbi 13. člena ZPVAS je določeno, da se postopki, uvedeni na podlagi zakona o denacionalizaciji, o zahtevah za vračanje premoženjskih pravic iz 3. odstavka 1. člena tega zakona, nadaljujejo po določbah tega zakona, če o zahtevku še ni bilo odločeno na prvi stopnji. Ker je v času odločanja tožene stranke ZPVAS že veljal, o zahtevi na prvi stopnji pa ni bilo odločeno, ker jo je organ prve stopnje zavrgel, bi bila morala tožena stranka na podlagi tega zakona presoditi pritožbene navedbe, ne pa pritožbe zavrniti z obrazložitvijo, da bodo člani agrarne skupnosti lahko zahtevali ponovno vzpostavitev agrarne skupnosti po ZPVAS. Pri tem pa tožena stranka niti ni obrazložila, na podlagi katerih relevantnih okoliščin ugotavlja, da v obravnavani zadevi vlagatelji zahteve za denacionalizacijo niso upravičenci in stranke v postopku (242. in 245. člen ZUP).

Ker so bila kršena pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev, sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi drugega odstavka 39. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS). V skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št.1/91-I in 45/I/94) je sodišče ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.