Jedro

Potrebno je ločiti primer, ko si je investitor s preureditvijo skupnih prostorov rešil stanovanjsko vprašanje, od primera, ko je le preuredil obstoječe stanovanje.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 18.10.2001. Z navedeno odločbo je tožena stranka na pritožbi strank z interesom D.V. in Mestne občine L., odpravila odločbo Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 27.12.2000, in to v delu, kjer se v naravi vrača celotna večstanovanjska hiša na M. ulici v L., in zadevo v delu, ki se nanaša na podstrešno stanovanje v tej hiši, ki je last D.A.S., vrnila v ponoven postopek in odločanje. Prvostopni organ je odločil, da se pravnemu predniku tožnice A.R. vrne v last in posest celotna nepremičnina na M. ulici, torej večstanovanjska hiša z ustreznimi zemljišči, za skrbnico za poseben primer postavil A.R., zavezancem pa naročil, da izročijo nepremičnine skrbnici za poseben primer v 15-ih dneh po pravnomočnosti. Odločil je tudi, da je ta odločba podlaga za vpis v zemljiško knjigo. Po mnenju tožene stranke je podstrešno stanovanje nastalo po podržavljenju, in sicer iz sredstev fizične osebe D.A.S. (pravne prednice D.V.), ki je postala njegova lastnica po 116. členu Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 - 69/2003), kar je ugotovila Občina L.Š. s potrdilom o priznanju lastništva nad delom skupnega prostora M. ulica z dne 9.11.1998, in Mestna občina L. s potrdilom z dne 26.5.2000. Tožena stranka zato meni, da za vračilo navedenega stanovanja obstojajo ovire iz 3. odstavka 16. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), to je, da se v naravi ne more vrniti podržavljeno premoženje, ki je po podržavljenju prišlo v last fizičnih oseb. Zato je prvostopno odločbo v tem delu odpravila in naročila prvostopnemu organu, da iz vračanja izloči navedeno stanovanje ter glede na tako spremenjeno stanje ugotovi vrednost podržavljenega premoženja ob podržavljenju in ob vračanju ter v naravi vrne tisti del hiše na M. ulici, kjer ni lastnine fizičnih oseb, za ostali del pa tožnici prizna odškodnino v obveznicah Slovenske odškodninske družbe.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da ne dvomi v to, da je bilo po podržavljenju na podstrešju obravnavane hiše poleg že prej obstoječih nedograjenih sob na podlagi predpisanih dovoljenj in soglasij stanovalcev iz sredstev D.A.S. v letu 1971 izdelano novo stanovanje s kuhinjo, dvema sobama, kopalnico z WC in teraso. Ni nastalo iz dveh nedograjenih sob, ki sta obstojali ob podržavljenju, temveč iz neizdelanega dela podstrešja. Gre za na legalen način zgrajeno novo stanovanje, ki je nastalo iz sredstev fizične osebe. Stanovanja v letu izdaje dovoljenja in soglasja Skupščine občine L.Š. z dne 1.3.1971, ko je v Sloveniji veljal še družbenolastninski koncept družbene ureditve, ni bilo mogoče prenesti v last investitorja. Neutemeljeno je sklicevanje tožnice na navedeno soglasje. Investitorka je bila prisiljena, če je hotela stanovanje izdelati in s tem rešiti svoj stanovanjski problem, pristati na pogoje iz soglasja, da bo vložila svoja sredstva, da bo izgrajeno stanovanje družbena lastnina, ona pa najemnica in da bo plačevala najemnino. Prav v take primere je posegel SZ z določbo 116. člena, po kateri so z uveljavitvijo SZ na originalen način postali investitorji novozgrajenih stanovanj v skupnih delih stavb njihovi lastniki.

Izjave Mestne občine L. in njenih predhodnic o ugotovitvi oziroma priznanju lastninske pravice investitorki na novozgrajenem stanovanju so zgolj ugotovitev, da so glede obravnavanega stanovanja izpolnjeni pogoji po 116. členu. Sporno stanovanje je postalo lastnina investitorice oziroma njenega sina ob uveljavitvi SZ, to je bilo 19.10.1991, torej pred uveljavitvijo ZDen, ki je začel veljati 7.12.1991. Strinja pa se sodišče s tožnico, da iz odločbe tožene stranke ni jasno, kakšen obseg ima sporno stanovanje in ali ga sestavljata tudi pred podržavljenjem obstoječi sobi. Kljub tej nejasnosti sodišče ni imelo podlage za odpravo odločbe tožene stranke, saj je ta glede obravnavanega stanovanja prvostopno odločbo odpravila in zadevo vrnila v nov postopek. V tem postopku bo treba upoštevati pravno mnenje tega sodišča, da sporni sobi, ki sta obstojali ob podržavljenju, nista šteli za stanovanje v smislu tedanjih predpisov in tudi sedanjega SZ ne in da je investitorka na podstrešju nesporno zgradila novo stanovanje, ki je postalo njena last ob uveljavitvi SZ. Natančno bo treba ugotoviti, kaj to stanovanje tudi glede na najemno pogodbo zajema in nato to stanovanje z jasnimi izmerami in s pripadajočim lastninskim deležem na skupnih prostorih in napravah izločiti iz vračanja v naravi na podlagi 3. odstavka 16. člena ZDen ter denacionalizacijskemu upravičencu za ta del stavbe priznati odškodnino v obveznicah SOD.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse tri pritožbene razloge.

Trdi, da je podana bistvena kršitev določb postopka v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. O odločilnih dejstvih obstoja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi listinami in zapisniki. Iz komisijskega zapisnika z dne 24.1.1946 Okrajnega sodišča v Ljubljani izhaja, da hiša na M. ulici vsebuje tudi delno izzidano podstrešje, ki vsebuje vežo, dve sobici in shrambo. D.A.S. je bila imetnica stanovanjske pravice. Tudi iz načrta adaptacije in prenovitve stanovanja iz aprila 1970, soglasja Skupščine občine L.Š. z dne 1.3.1971, iz cenitvenega poročila z dne 8.9.2000, zapisnika z ustne obravnave z dne 5.10.2000 in poročila o pravnem in dejanskem stanju zadeve z dne 7.11.2000 izhaja, da je na podstrešju obstojalo stanovanje v izmeri 33,70 m2. D.A.S. je bila imetnica stanovanjske pravice na tem stanovanju. Imenovana je k obstoječemu stanovanju dogradila še 61,23 m2, tako da obstoječi in novozgrajeni del predstavljata sedaj eno stanovanje. Poleg dveh sob sta obstajali še veža in shramba, WC pa je bil skupen. Imenovana si je povečala stanovanje in si izboljšala stanovanjski standard. Zato ni pravilna presoja, da si je stanovanje vprašanje razrešila s preureditvijo ali nadzidavo skupnih prostorov ob stanovanjski hiši. Pogoji iz 116. člena SZ niso podani. Zato je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno in materialno pravo napačno uporabljeno. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

D.V. (v tem upravnem sporu stranka z interesom), v svoji pritožbi opisuje dosedanji potek vseh postopkov in predlaga, da sodišče pozove tožečo in toženo stranko, da sporazumno rešijo spor.

Na pritožbo tožeče stranke je stranka z interesom odgovorila Mestna občina L. V odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Ostale stranke na pritožbo niso odgovorile.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno vprašanje, ali obstaja ovira za vračilo dela podstrešja stanovanjske hiše v naravi po 3. odstavku 16. člena ZDen, kar je odvisno od razjasnitve vprašanja, ali je D.A.S. oziroma njen sin D.V. na podlagi 116. člena SZ postal lastnik stanovanja, ki ga je izdelal na podstrešju hiše, M. ulica, ki je predmet denacionalizacije.

Po določbi 1. odstavka 116. člena SZ občani, ki so si svoje stanovanjsko vprašanje razrešili s preureditvijo ali nadzidavo skupnih prostorov v stanovanjski hiši, pa še niso pridobili lastninske pravice, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona lastniki na tak način pridobljenih stanovanj in imajo pravico do vpisa lastninske pravice na tem stanovanju v zemljiško knjigo na podlagi gradbenega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del. Po navedeni zakonski ureditvi je za pridobitev lastninske pravice na stanovanju potrebno izpolniti več pogojev, med drugim tudi pogoj, da je investitor razrešil stanovanjsko vprašanje. Te zakonite podlage po sodni praksi ni mogoče uporabiti, kadar je stanovalec zgolj preurejal že prej obstoječe stanovanje, v katerem je bil imetnik stanovanjske pravice in ni prišlo do nastanka povsem nove stanovanjske enote.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotavlja, da sporni sobi, ki sta obstojali ob podržavljenju, nista šteli za stanovanje v smislu tedanjih predpisov in tudi sedanjega Stanovanjskega zakona ne. Te svoje ugotovitve sodišče prve stopnje ne obrazloži in ne pove, zakaj takšna njegova presoja. Pa tudi iz listin, na katere se sklicuje tožeča stranka, izhaja, da naj bi šlo za že obstoječe podstrešno stanovanje. Po ugotovitvah sodnega izvedenca naj bi merilo 33,70 m2. Po presoji pritožbenega sodišča je potrebno ločiti, ali je bilo podstrešno stanovanje, ki je bilo zgrajeno pred sprejetjem ZDen, v celoti zgrajeno na novo z ureditvijo podstrehe, ali pa je bilo z adaptacijo samo povečano obstoječe stanovanje. O teh odločilnih dejstvih izpodbijana sodba nima razlogov oziroma so navedeni razlogi v nasprotju z listinami oziroma zapisniki, ki so v spisu.

Sicer pa v upravnem postopku ni bilo jasno ugotovljeno, kdaj je bil sporni adaptacijski poseg izveden. Od te ugotovitve pa je odvisno, kateri predpis je takrat urejal pogoje za tovrstne posege in kakšni so bili ti pogoji. Tožeča stranka je že v tožbi ugovarjala, da soglasja stanovalcev ni bilo, sklicevanje le na soglasje z dne 1.3.1971 in pavšalna ugotovitev sodišča prve stopnje o obstoju vseh predpisanih dovoljenj in soglasij, v konkretnem primeru, ko gre za rešitev predhodnega vprašanja, ne predstavlja navajanja (vseh) odločilnih razlogov. Posledično temu je prvostopno sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo.

Glede na navedeno in upoštevaje tudi pritožbo stranke z interesom (iz katere smiselno izhaja, da predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe, ne navaja pa konkretnih ugovorov) je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 74. člena ZUS pritožbama ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V novem postopku bo moralo odpraviti navedene pomanjkljivosti.